Jedro

Toženec ni dedič, edina dedinja za vse zapustničino premoženje je tožnica, ki je po smrti edina pooblaščena oseba za dvig spornih denarnih sredstev. S smrtjo zapustnice je namreč prenehalo toženčevo pooblastilo za dvig denarnih sredstev in je toženec ravnal protipravno, ko je dvignil denarna sredstva pokojne.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je toženec dolžan plačati tožnici 10.900,00 EUR in ji povrniti 1.172,79 EUR pravdnih stroškov z ustreznimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper tako sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženec, ki v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njegovi pritožbi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da stroškovno zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno pa da izpodbijano sobo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje drugemu sodniku. V pritožbi toženec navaja, da je pokojna M. A. govorila, da bo njen denar po njeni smrti toženčev in od M., kar sta potrdila toženčev oče I. A. in posredno potrdila Š. P., ki je tožničina mati. To izjavo pokojnice je smatrati kot darilo, zlasti, ker je imel toženec pooblastilo za dvig denarja. Toženec vztraja, da je zahtevek zastaran, ker bi morala tožnica vložiti tožbo eno leto po razglasitvi oporoke. Kakšna je usoda zneska 7.400,00 EUR za ta postopek ni pomembno. Dokazni postopek ni pokazal, da je pokojna tožencu že izročila denar za plačilo pogreba. S tem postopkom niso pomembne davčne nepravilnosti, ki naj bi jih zagrešil toženec. Kljub zahtevi toženca, sodišče ni odredilo snemanja glavne obravnave. Toženec je imel stroške, ko je izpolnjeval zahteve pokojne, sodišču očita nepristranskost. Tožnici je izročil ključ in kuverto, v kateri je bilo 8.000,00 EUR. Tožničina hči P. O. in C. M. sta neverodostojni in sta zamolčali vrnitev denarja. Te izpovedi so neverodostojni in v nasprotju z izpovedjo tožničinega brata M. P., kateremu je toženec tudi izročil 4.000,00 EUR. Toženec predlaga, da pritožbeno sodišče opravi obravnavo in spremeni izpodbijano sodbo v prmieru razveljavitve pa dodelitev zadeve drugemu sodniku.

3. Tožnica je odgovorila na pritožbo in predlagala, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in potrdi izpodbijano sodbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Toženec ni dedič po pokojni A. M., edina dedinja po sklepu o dedovanju za vse zapustničino premoženje je tožnica (sklep o dedovanju Okrajnega sodišča v Grosupljem I D 285/210) in je po smrti kot pooblaščena oseba dvignil sporna denarna sredstva. S smrtjo zapustnice je prenehalo toženčevo pooblastilo za dvig denarnih sredstev in je toženec ravnal protipravno, ko je dvignil denarna sredstva pokojne A. M. ter tožnici, kot edini dedinji zaradi takega ravnanja odgovarja odškodninsko ter je materialnopravno pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je toženec odškodninsko odgovoren tožnici za dvignjeni denar (člen 131 OZ). Toženec se ne more uspešno sklicevati na željo pokojne zapustnice, da zapusti denar njemu in bratu tožnice, saj bi toženec take zahtevke po volilu moral postaviti v zapuščinskem postopku, niti toženec tega ni dokazal, niti ne more sam samovoljno dvigovati denarja po smrti zapustnice in z njim razpolagati. Toženec se zaradi tega ne more uspešno sklicevati na izpoved svojega očeta o želji zapustnice. Toženec z ničemer ni dokazal, da je tožnici izročil 8.000,00 EUR tako, da je pravilna dokazna ocena sodišča prve stopnje, da je toženec izročil samo ključe, ne pa tudi denarja in v tako dokazno oceno pritožbeno sodišče ne dvomi in jo v celoti sprejema. Vse druge okoliščine v zvezi z pogrebnimi stroški in na kakšen način jih je poravnal niso pomembne za odločanje o tožbenem zahtevku. Nepravilnosti v zvezi s snemanjem glavne obravnave ne pomenijo kršitve postopka, saj o zvočnem snemanju odloča sodišče in ne stranka kot neutemeljeno opozarja pritožba. V izpovedbah prič M. in tožničine hčerke ni protislovnosti naskladja kot trdi pritožba. V konkretnem primeru tudi ne gre za dediščinsko tožbo kot je že pravilno, obširno pojasnilo tožencu sodišče prve stopnje, saj je taka tožba možna le med dediči, toženec pa sploh ni dedič po pokojni A., temveč tretja oseba, tako da je neutemeljen ugovor zastaranja dediščinske tožbe, ki ga toženec ponavlja v pritožbi.

6. Glede na navedeno je bilo pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo (člen 353 ZPP).