Jedro

Tožnica v tem individualnem delovnem sporu zahteva izplačilo nadomestila plače za čas čakanja na delo za en delovni dan v septembru 2015 in 20 delovnih dni v oktobru 2015. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo. Pri razsojanju pa je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 12. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je bila o delu predmeta spora že sklenjena sodna poravnava. Gre za res iudicata oziroma že razsojeno stvar. Ker je bilo predmet spora in na koncu sodne poravnave v drugi zadevi tudi plačilo nadomestila plače za čas od vključno 19. 10. do 31. 10. 2015, je potrebno izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, ki se nanaša na obdobje od 19. 10. do 28. 10. 2015, razveljaviti in tožbo v tem delu zavreči.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba: - delno razveljavi v delu, ki se nanaša na izplačilo nadomestila plače za čas čakanja na delo v obdobju od 19. 10. do 28. 10. 2015 (8 delovnih dni v mesecu oktobru 2015) in se tožba v tem delu zavrže; - delno spremeni v delu, ki se nanaša na odločitev o stroških postopka, tako da se znesek 435,52 EUR zniža na znesek 270,02 EUR.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nerazveljavljeni in nespremenjeni del izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 31,92 EUR.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da je dolžna tožnici v roku 15 dni od bruto zneska nadomestila plače v višini 53,17 EUR obračunati prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine in ji plačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 10. 2015 dalje do plačila, od bruto zneska nadomestila plače v višini 1.063,42 EUR obračunati prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine in ji plačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 11. 2015 dalje do plačila ter ji povrniti stroške postopka v višini 435,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku izpolnitvenega roka.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in tožbo zavrže oz. tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, tožnici pa naloži plačilo stroškov postopka. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da gre v tej zadevi za odločanje o stvari, o kateri je bilo že odločeno s poravnavo med strankama, opr. št. Pd 202/2015, v kateri je bilo zapisano, da so med pravdnima strankama v celoti izpolnjene obveznosti tožene stranke iz obeh delovnopravnih sporov, ki se vodita pod opr. št. Pd 99/2015 in Pd 202/2015. Zato bi moralo prvostopenjsko sodišče tožbo v tej zadevi zavreči. Ni pravilno stališče prvostopenjskega sodišča, da bi morala biti sodna poravnava bolj določna in nedvoumna in da iz nje ne izhaja, da vključuje tudi vse ostale možne terjatve iz delovnega razmerja med strankama, ki jih navedena spora nista vključevala. Tožnica je namreč v tožbi v sporu opr. št. Pd 202/2015 zahtevala tudi izplačilo plače za mesec oktober 2015 in vsak nadaljnji mesec do izdaje sodbe. Priglaša stroške postopka.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbah, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Tožnica v tem individualnem delovnem sporu zahteva izplačilo nadomestila plače za čas čakanja na delo za en delovni dan v septembru 2015 in 20 delovnih dni v oktobru 2015. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo. Pri razsojanju pa je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 12. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je bila o delu predmeta spora (o nadomestilu plače za čas od 19. 10. 2015 do 28. 10. 2015) že sklenjena sodna poravnava, kot bo razvidno iz nadaljevanja. Sprejeta odločitev zato delno ni pravilna.

6. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je poravnava v zadevah opr. št. Pd 202/2015 in Pd 99/2015 vključevala tudi vse terjatve iz delovnega razmerja med strankama, ki jih ta dva spora nista vključevala. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da se sklenjena sodna poravnava ne nanaša na nedoločene možne tožničine terjatve iz delovnega razmerja.

7. Kot je navedeno, tožnica v tem sporu zahteva plačilo nadomestila za čas čakanja na delo za en (delovni) dan v septembru 2015 in za 28 dni (oziroma za 20 delovnih dni) v oktobru 2015. Med strankama ni sporno, da ji je pogodba prenehala 28. 10. 2015. 8. V zadevi opr. št. Pd 202/2015 je tožnica v tožbi različno navajala, kdaj ji je prenehalo delovno razmerje. Navedla je datuma 28. 10. 2015 in 18. 10. 2015. Zadnjega je upoštevala tudi pri postavitvi tožbenega zahtevka in med drugim zahtevala izplačilo nadomestila plače za mesec oktober 2015 za čas po (nezakonitem) prenehanju delovnega razmerja (za 13 dni). V tej zadevi je bila nato sklenjena sodna poravnava, s katero sta se stranki dogovorili, da tožnici pripada znesek 3.000,00 EUR iz naslova odpravnine in navedli, da so s tem razrešena vsa razmerja iz tega delovno-pravnega spora.

9. Glede na navedeno je delno utemeljen pritožbeni ugovor, da gre v konkretnem primeru za res iudicata oziroma že razsojeno stvar. Ker je bilo predmet spora in na koncu sodne poravnave v zadevi Pd 202/2015 tudi plačilo nadomestila plače za čas od vključno 19. 10. do 31. 10. 2015, je potrebno izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, ki se nanaša na obdobje od 19. 10. do 28. 10. 2015, razveljaviti in tožbo v tem delu zavreči. 10. V obravnavani zadevi je tako predmet spora lahko le plačilo nadomestila za čas čakanja na delo od 1. 10. do 18. 10. 2015. Tožnica je zahtevala nadomestilo za čas od 1. 10. do 28. 10. 2015, in sicer za 20 delovnih dni, kar pomeni, da je upoštevala delovne dni od ponedeljka do petka. V obdobju med 1. 10. do 18. 10. 2015 je bilo 12 delovnih dni, zato tožnici pripada nadomestilo za čas čakanja na delo v višini 638,05 EUR (tožnica je za 20 delovnih dni zahtevala 1.063,42 EUR nadomestila plače, zato ji za 12 delovnih dni pripada sorazmerno manjši znesek).

11. Ker so torej pritožbeni razlogi delno podani in je sodišče prve stopnje storilo kršitev določb postopka po 12. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, je pritožbeno sodišče po določbi 2. odstavka 354. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo v delu, ki se nanaša na obdobje od 19. 10. 2015 do 28. 10. 2015 in tožbo v tem delu zavrglo. V posledici delne razveljavitve izpodbijane sodbe je potrebno spremeniti odločitev o stroških postopka na prvi stopnji. Tožnica je uspela z 62 % svojega zahtevka. Pritožbeno sodišče je upoštevalo izračun prvostopenjskega sodišča, ki mu tožena stranka ni ugovarjala. Glede na uspeh je tožena stranka dolžna tožnici povrniti 270,02 EUR stroškov postopka na prvi stopnji. Tožena stranka je pred sodiščem prve stopnje priglasila stroške odgovora na pritožbo, in sicer materialne stroške v višini 50,00 EUR, a jih ni izkazala. Ker tožene stranke ni zastopal odvetnik, zanjo ne velja določba 11. člena Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015) o pavšalno priglašenih stroških, zato ji pritožbeno sodišče teh stroškov ni priznalo.

12. V preostalem delu niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere sodišče pazi po uradni dolžnost, zato je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo v preostalem delu kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo nerazveljavljeni in nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje.

13. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP. Tožena stranka je s pritožbo delno uspela (38 %), zato ji mora tožnica v tem obsegu povrniti stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je toženi stranki priznalo strošek sodne takse v višini 84,00 EUR. Glede na uspeh v pritožbenemu postopku ji je tožnica dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 31,92 EUR. Pavšalno priglašenih, a neizkazanih materialnih stroškov v višini 50,00 EUR, pritožbeno sodišče toženi stranki ni priznalo, saj je ni zastopal odvetnik, zato zanjo ne velja določba 11. člena OT o pavšalno priglašenih stroških.