Jedro

Obrazloženo je torej, da sta obdolženki vedeli, da ni realnih možnosti, da bi bila do navedenih datumov uresničena obljuba in bo družbama vrnjen denar, a sta upali, da bo P. našla strateškega partnerja, ki bo odkupil delnice in je proces iskanja takšnega partnerja tudi potekal, razlogi sodbe pa so s tem sami s seboj v nasprotju, saj se zatrjuje, da sta vedeli (torej bili prepričani), da denar družbama ne bo vrnjen, hkrati pa, da sta upali, da ta možnost je in sta (oziroma P.) v tej smeri, da bi družbi dobili denar, tudi delovali. Navedena obrazložitev pa je tudi, kar ugotavlja pritožbeno sodišče ob preizkusu po uradni dolžnosti, v nasprotju z izrekom sodbe, kjer je navedeno, da sta vedeli, da P. denarja družbama ne bo vrnila do obljubljenega datuma, med drugim tudi zato, ker P. ni imela zagotovljenega strateškega partnerja in tudi niso obstajali razlogi za utemeljeno sklepanje, da bo strateški partner do navedenih datumov odkupil delnice po emisijski ceni, prav tako pa P. ni imela izvedljivega načrta, kako bi do navedenega datuma zagotovila kupca za delnice. Trditev v opisu, da sta vedeli, da P. denarja družbama ne bo vrnila do obljubljenega datuma iz navedenih razlogov, je zato v nasprotju z zaključkom v razlogih sodbe, da sta upali, da se bo partner našel in da se ga je tudi iskalo. Razlogi sodbe so zato med seboj v nasprotju, hkrati pa nasprotujejo opisu kaznivega dejanja v izreku sodbe.

Izrek

Ob ugoditvi in reševanju pritožb zagovornikov obdolženih R.P. in M. L. ter ob reševanju pritožb obdolžene R. P. in okrožnega državnega tožilca se sodba sodišča prve stopnje razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo X K 13374/2014 z dne 22. 1. 2019 obdolženi R.P. in M.L. spoznalo za krivi, da sta storili vsaka dve kaznivi dejanji poslovne goljufije v sostorilstvu po prvem in drugem odstavku 228. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po 57. členu KZ-1 jima je izreklo pogojni obsodbi, v pogojnih obsodbah pa vsaki po drugem odstavku 228. člena KZ-1 za posamezno kaznivo dejanje določilo kazen eno leto zapora, nato pa po 3. točki drugega odstavka 53. člena istega zakona enotno kazen eno leto in enajst mesecev zapora, kazni pa ne bosta izrečeni, če obdolženki v preizkusni dobi štirih let od pravnomočnosti sodbe ne bosta storili novega kaznivega dejanja. Po prvem in tretjem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da sta obdolženki dolžni povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, o višini katerih bo po pravnomočnosti sodbe odločeno s posebnim sklepom, po drugem odstavku 105. člena ZKP pa je oškodovano družbo B. d.o.o. (v nadaljevanju B.) napotilo, da priglašeni premoženjskopravni zahtevek uveljavlja v pravdi.

2. Zoper sodbo so se pritožili: - obdolžena R.P., uvodoma zaradi kršitve kazenskega zakona in zmotne ugotovitve dejanskega stanja, iz obrazložitve pritožbe pa je razvidno, da graja na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje, s smiselnim predlogom, da pritožbeno sodišče napadeno sodbo spremeni tako, da jo obtožbe oprosti, - zagovornik obdolžene R.P. zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in nepopolne ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom pritožbenemu sodišču, da opravi obravnavo, ker je, kot navaja v pritožbi, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja potrebno izvesti nove dokaze in ponoviti že prej izvedene dokaze, saj je trajanje postopka, izločevanje sodnikov na prvi stopnji od sojenja upravičen razlog za to, da se zadeva ne vrne sodišču prve stopnje v novo glavno obravnavo, pritožbeno sodišče pa izreče zavrnilo sodbo oziroma napadeno sodbo spremeni tako, da obdolženo R.P. oprosti obtožbe, stroške kazenskega postopka pa naloži v breme proračuna, - zagovornik obdolžene M.L. zaradi pritožbenih razlogov iz 1., 2. in 3. točke prvega odstavka 370. člena ZKP, kot navaja uvodoma v pritožbi, pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo spremeni tako, da obdolženo M.L. obtožbe oprosti oziroma da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, obdolženki pa povrne stroške zastopanja v postopku, in - okrožni državni tožilec zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in odločbe o kazenski sankciji, kot navaja uvodoma, pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da obdolženkama za dejanje, opisano pod točko I izreka sodbe, določi kazen dveh let zapora in za dejanje, opisano pod točko II, kazen treh let zapora, nato pa kot glavno kazen izreče enotno kazen štiri leta zapora, na podlagi drugega odstavka 45. člena v zvezi s 47. in 53. členom KZ-1 pa jima izreče tudi stransko denarno kazen, in sicer da za dejanje, opisano pod točko I določi 100 dnevnih zneskov, za dejanje, opisano pod točko II, pa 200 dnevnih zneskov ter nato izreče enotno denarno kazen 300 dnevnih zneskov.

3. Na pritožbo državnega tožilca sta odgovorila zagovornika obeh obdolženk in predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo v celoti kot neutemeljeno zavrne, okrožni državni tožilec pa je odgovoril na pritožbo zagovornika obdolžene M.L. ter predlagal njeno zavrnitev.

4. Pritožbeno sodišče je o zadevi odločalo po seji pritožbenega senata, o kateri je obvestilo stranke, kot je predlagal zagovornik obdolžene R.P. v pritožbi. Pritožbene seje so se vse stranke udeležile.

5. Pregled zadeve je pokazal naslednje: K pritožbi zagovornika obdolžene R.P.:

6. Pritožba navaja, da je sodišče prve stopnje vodilo postopek zoper obdolženki ne da bi bilo meritorno odločeno o ugovoru zoper obtožnico, ki je bila vložena 14. 7. 2016, vložitev obtožnice pa ni bila dovoljena, ker obdolženkama očita storitev kaznivih dejanj, za kateri je predpisana kazen več kot osem let zapora, neposredna obtožnica, ne da bi bila opravljena preiskava, pa se lahko vloži le s soglasjem preiskovalnega sodnika. Kaznivi dejanji, opisani v obtožnici, in kaznivi dejanji zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po prvem odstavku 240. člena KZ-1 iz obtožnega predloga X K 13374/2014 z dne 9. 9. 2014 se bistveno razlikujeta, takšni spremembi oziroma modifikaciji obtoženega predloga pa je obdolženka nasprotovala že v ugovoru zoper obtožnico in v pritožbi zoper sklep zunajobravnavanega senata, a je nezakonito slednji ugovor kot nedovoljenega zavrgel, pritožbeno sodišče pa pritožbo zoper to odločitev kot neutemeljeno zavrnilo. Med najprej vloženim obtožnim predlogom in obtožnico ni objektivne identitete, zato je sodba nezakonita, sodišče prve stopnje pa je, ker je postopek tekel na podlagi obtožnega akta, ki ni bil vložen v skladu z določbami ZKP, zlasti ne z njegovim 344. členom, bistveno kršilo določbe kazenskega postopka. Pritožba navaja še, da je iz izpovedb prič M.M..in V. M. razvidno, da sta bila ob podpisovanju pogodbe seznanjena s tem, da gre za dokapitalizacijo banke in da ju je s tem seznanil M.I. in da če bi se presojalo te navedbe v ugovoru zoper obtožnico, bi bilo ugotovljeno, da ni dovolj dokazov, da je bilo očitano kaznivo dejanje storjeno.

7. Pritožbi ni mogoče pritrditi. Pritožbeno sodišče v je sklepu II Kp 13374/2014 z dne 6. 4. 2017 pojasnilo, da je med prvotnim opisom dejanja in opisom dejanja v spremenjeni obtožbi podana istovetnost v osnovnem dogodku, ne le povezava v osebah, ker gre za očitek zlorabe oziroma goljufanja pri pridobivanju potrebnih denarnih sredstev pri dokapitalizaciji P. d.d. (v nadaljevanju P.) v istih časovnih obdobjih, in da je državno tožilstvo imelo za spremembo obtožbe, ki jo je narekovalo stanje stvari na glavni obravnavi, zakonsko podlago v 344. členu ZKP, po tretjem odstavku tega člena pa obdolženec zoper spremenjen obtožni akt (obtožnico) nima pravice do ugovora. Ugovor je zato zunajobravnavni senat utemeljeno zavrgel, pritožbeno sodišče pa je v sklepu pojasnilo tudi, da o tem, ali je bila sprememba obtožbe dopustna, odloča razpravljajoči senat, ki presoja na podlagi spremenjene obtožbe, pritožba pa ne pojasnjuje, na podlagi česa bi bilo mogoče sklepati, da je obtožni akt prekoračen in da gre za nedovoljeno spremembo obtožbe. Pritožbeno sodišče pri tem dodaja, da tudi iz zadnje spremembe obtožbe ni razvidno, da ni podana tudi objektivna identiteta, saj gre še vedno za očitek zlorabe oziroma goljufanja pri pridobivanju denarnih sredstev pri dokapitalizaciji P. v istih časovnih obdobjih. Ugovor zoper obtožnico v obravnavanem primeru ni bil dopusten, izvedba dokazov na glavni obravnavi (tudi zaslišanje prič M.) pa obdolženki ni preprečevala, da se zakonito brani, kot zatrjuje, saj je imela možnost predlagati izvedbo dokazov in zasliševati vse priče, tako po vložitvi obtožnega predloga kot po vložitvi obtožnice. Bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ki jih zatjuje pritožba, zato niso podane.

8. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je po oceni pritožbe podana zato, ker sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o odločilnih dejstvih, in sicer tistih, ki obdolženko razbremenjujejo očitka storitve obravnavanih kaznivih dejanj. Nima namreč razlogov o pisni izjavi O.L. o pridobitvi strateškega partnerja P., s katero je obdolženka dokazala, da je strateškega partnerja našla; nima ocene tistih delov izpovedb prič M.M..in V. M., iz katerih je razvidno, da je zakoniti zastopnik družbe G. d.o.o. (v nadaljevanju G.) vedel, da vpisuje delnice P. oziroma da ne posoja banki gotovine; sodišče prve stopnje se ni opredelilo do nepodpisane izjave (pisnega potrdila) o vpisu navadnih kosovnih delnic razreda A za G. in do podpisane izjave (vpisnega potrdila) o vpisu navadnih kosovnih delnic razreda A za znesek 50.024,10 EUR za obdolženo R.P. (30. 9. 2011) - z nepodpisano izjavo o vpisu navadnih delnic razreda A je želela obdolženka dokazati, da bi moral R.R. kot direktor poslovne enote o vpisu obvestiti družbo G. oziroma da P. v postopku dokapitalizacije ni nikogar preslepila, medtem ko druga - podpisana izjava dokazuje, da obdolženka ni imela namena nikogar oškodovati, saj sicer sama ne bi nastopala kot dokapitalizantka P. in ni vedela in tudi ni mogla vedeti, da bodo delnice P. s strani države razvrednotene, dokaz z vpisnim potrdilom pa je eden od ključnih dokazov za ugotavljanje obdolženkinega naklepa. Odločilno dejstvo glede presoje, ali je bilo očitano dejanje storjeno in ali ima elemente kaznivega dejanja poslovne goljufije pa je zahtevalo tudi presojo izpovedbe priče H.K., ki jo je Okrožno sodišče v Mariboru v pravdni zadevi I Pg 17/2014 ocenilo kot verodostojno pričo, tam pa je povedala, da se je tožena stranka (P.) zavezala, da bo storila vse, kar je v njeni moči, da bo 29. 12. 2011 poiskala potencialnega tretjega kupca za delnice, da je nato po pooblastilu M.L. sestavila takšno izjavo in jo prebrala ter izročila tožeči stranki oziroma njenemu zakonitemu zastopniku, nakar je S.Š. priči rekel, da če je to vse, kar lahko dajo od sebe, tožena stranka je odgovorila, da drugega ne more dati, nato pa je Š. sklenil pogodbo o nakupu delnic, kar pomeni, da se je pomena izjave zavedal. 9. Tudi po oceni pritožbenega sodišča iz navedenih izpovedb in listin izhajajo pomembne okoliščine, ki jih je potrebno oceniti in presoditi same zase in v povezavi z drugimi dokazi ter se v sodbi do njih opredeliti. Izjava O.L. je bila v dokaznem postopku na glavni obravnavi 22.1.2019 prebrana in priložena spisu, glede na njeno vsebino, in ko se obdolženkama očita, da sta vedeli, da P. ni imela zagotovljenega strateškega partnerja in tudi niso obstajali razlogi za utemeljeno sklepanje, da bo ta odkupil delnice P.R. od oškodovanih družb po emisijski ceni in da ni imela izvedljivega načrta, kako bi do v izreku navedenih datumom zagotovila kupca za delnice P.R. od družb B. in G., pa bi morala biti v sodbi njena vsebina tudi ocenjena. Izpovedbi prič V. M. in M.M..sta v sodbi sodišča prve stopnje povzeti v točkah 43 in 44 obrazložitve, ne pa tudi v delu, ki je povezan z očitkom, da sta obdolženki odgovorni osebi družbe G. na opisan način preslepili in da zakoniti zastopnik navedene družbe ni vedel, da vpisuje delnice P.. Pritožba zagovornika obdolžene M.L. pri tem opozarja na izpovedbo M.M..na glavni obravnavi, ko je povedala, kot navaja pritožba, da so vsi predhodno vedeli, da bodo podpisali dokumentacijo, vezano na dokapitalizacijo banke, torej, da gre za nakup delnic, pri čemer iz prepisa zvočnega posnetka zaslišanja navedene priče izhaja, da sta se V. M.in direktor G.-a dogovorila za pomoč banki in da ji je V. M.po pogovoru z njim rekel, da naj gre na sedež P., da bo tam podpisala eno pogodbo, in sicer kot pomoč pri dokapitalizaciji banke (list. št. 1683 - 1684). (Državni tožilec v odgovoru na pritožbo sicer navaja, da je dokapitalizacija širok pojem in da to ne pomeni, da je priča pomoč pri dokapitalizaciji enačila z nakupom delnic, a se je do izpovedbe priče tudi glede tega potrebno opredeliti.) Pritožba utemeljeno pogreša tudi razloge o pomenu nepodpisane izjave (vpisnega potrdila) o vpisu navadnih poslovnih delnic razreda A za G. ter okoliščine, da bi moral R.R. kot direktor poslovne enote o vpisu obvestiti družbo G. oziroma v zvezi z zagovorom obdolženke, da v postopku dokapitalizacije P. ni nikogar preslepila. Prav ima pritožba tudi, ko navaja, da sodba nima razlogov o okoliščini, da iz vpisnega potrdila o vpisu navadnih kosovnih delnic razreda A z dne 30. 9. 2011 izhaja vpis delnic za znesek 50.024,10 EUR za obdolženo R.P. in o pomenu te okoliščine za oceno, ali je bilo v njenem naklepu, da druge oškoduje, ob tem, ko je sama nastopala kot dokapitalizantka P., in s čimer je po oceni pritožbe tudi dokazano, da ni mogla vedeti, da bodo delnice P. s strani države razvrednotene. Pritrditi ji je tudi, ko navaja, da v sodbi ne bi smeli izostati razlogi o izpovedbi priče H.K., ki je razvidna iz navedene pravdne zadeve, ko je opisala, kaj ji je rekel S.Š., ko je prebral izjavo z dne 30. 9. 2011 (priloga A 226), v kateri je navedeno, da se P. zavezuje, da bo naredila vse, kar je v njeni moči, da bo najkasneje do 29. 12. 2011 poiskala potencialnega tretjega kupca in zagotovila in uredila odkup vplačanih 40.170 delnic in že navedeni odgovor S.Š., če je to vse, kar lahko dajo od sebe (povzeto v sodbi I Pg 17/2014 - točka 21 obrazložitve - priloga C 24), nakar je pogodbo o nakupu delnic podpisal. Presoja navedenega je potrebna, saj se v opisu kaznivega dejanja zatrjuje, da je bil S.Š. z izstavitvijo navedenega pisnega zagotovila P. preslepljen in je verjel, da bo banka uredila vračilo denarja in je zato vplačal delnice v višini 1,000.233,00 EUR (v opisu kaznivega dejanja je izjava povzeta le delno).

10. Pritožba utemeljeno graja tudi obrazložitev ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da sta obdolženki ravnali z eventualnim naklepom (točki 69 in 70 obrazložitve sodbe). Zavedali sta se, kot pojasnjuje prvostopenjsko sodišče, da lahko zaradi v izreku sodbe opisanega preslepitvenega ravnanja pride do oškodovanja družb G. in B., pa sta v to vseeno privolili; da sta sicer upali, da bo P. našla strateškega partnerja, ki bo odkupil delnice; da je potekal tudi proces iskanja takega partnerja, vendar da že iz zagovora obdolžene R.P. izhaja, da je iskanje strateškega partnerja dolgotrajen proces in torej ni bilo realnih možnosti, da bi bila do konca leta 2011 uresničena obljuba, dana S.Š. s strani H.K. in bi družba G. do 30. 6. 2012 dobila nazaj znesek, posojen S.Z. preko družbe SGP M.d.o.o., kar sta obdolženki vedeli, ker sta kot izkušeni bančnici poznali razmere in jima je bilo glede na vsebino odredb B.S., ki je P. nalagala odpravo kršitev, povsem jasno, da poslovanje P. v obravnavanem obdobju ni bilo tako skladno s predpisi, kot sta v svojih zagovorih poskušali prikazati; da sta se nedvomno zavedali vseh zakonskih znakov očitanih kaznivih dejanj, prepovedane posledice in vzročne zveze med njunim preslepitvenim ravnanjem in prepovedano posledico, to je veliko premoženjsko škodo, ki je nastala oškodovanima družbama s tem, da sta slednji v zameno za posojeni denar postali imetnici delnic, ki jih nikoli nista želeli in jih ni bilo mogoče prodati in sta obdolženki tudi začasno poskušali reševati razmere z dodelitvijo in podaljševanjem kreditov obema, in sicer kreditno nesposobnima družbama, torej da sta se zavedali, da lahko storita kaznivo dejanje, pa sta v to privolili.

11. Obrazloženo je torej, da sta obdolženki vedeli, da ni realnih možnosti, da bi bila do navedenih datumov uresničena obljuba in bo družbama vrnjen denar, a sta upali, da bo P. našla strateškega partnerja, ki bo odkupil delnice in je proces iskanja takšnega partnerja tudi potekal, razlogi sodbe pa so s tem sami s seboj v nasprotju, saj se zatrjuje, da sta vedeli (torej bili prepričani), da denar družbama ne bo vrnjen, hkrati pa, da sta upali, da ta možnost je in sta (oziroma P.) v tej smeri, da bi družbi dobili denar, tudi delovali. Navedena obrazložitev pa je tudi, kar ugotavlja pritožbeno sodišče ob preizkusu po uradni dolžnosti, v nasprotju z izrekom sodbe, kjer je navedeno, da sta vedeli, da P. denarja družbama ne bo vrnila do obljubljenega datuma, med drugim tudi zato, ker P. ni imela zagotovljenega strateškega partnerja in tudi niso obstajali razlogi za utemeljeno sklepanje, da bo strateški partner do navedenih datumov odkupil delnice po emisijski ceni, prav tako pa P. ni imela izvedljivega načrta, kako bi do navedenega datuma zagotovila kupca za delnice. Trditev v opisu, da sta vedeli, da P. denarja družbama ne bo vrnila do obljubljenega datuma iz navedenih razlogov, je zato v nasprotju z zaključkom v razlogih sodbe, da sta upali, da se bo partner našel in da se ga je tudi iskalo. Razlogi sodbe so zato med seboj v nasprotju, hkrati pa nasprotujejo opisu kaznivega dejanja v izreku sodbe.

12. Že navedeni očitek iz opisa pa je tudi v nasprotju z obrazložitvijo kazenske sankcije, kjer je sodišče prve stopnje (očitno kot olajševalno okoliščino) upoštevalo, kot je pojasnilo, da sta se obdolženki skupaj s H.K. in V. V. ter drugimi zaposlenimi trudili, da bi P. našla ali strateškega partnerja ali kupca delnic obeh družb (kar zanika trditev, da sta vedeli, da do tega ne bo prišlo) ter sta se zavedali, v kakšnem položaju sta se družbi zaradi delnic znašli in sta poskušali razmere blažiti z odobravanjem kreditov in da v času do razrešitve v septembru 2012 nista mogli vedeti, da bodo te delnice razvrednotene in izbrisane, ter nadalje, da obdolženk pri storitvi kaznivih dejanj ni vodilo koristoljubje, temveč želja po ohranitvi P.. Kot je že bilo obrazloženo, pa pritožba ob tem (tudi zaradi presoje naklepnega ravnanja obdolženke) utemeljeno pogreša še oceno okoliščine, da je R.P. v tem času sama vpisala za več kot 50.000,00 EUR novih delnic P. 13. Glede razlogov sodbe v zvezi z oškodovanjem obeh gospodarskih družb (ob tem, ko sodišče prve stopnje zaključuje, da obdolženki do razrešitve v septembru 2012 nista mogli vedeti, da bodo delnice razvrednotene in izbrisane) pritožba utemeljeno pogreša razloge glede privolitve obdolženk v hujšo posledico oziroma nastanek velike premoženjske škode. Navaja, da sta oškodovani družbi prejeli ekvivalent denarja v delnicah in v času nakupa delnic nista bili oškodovani, glede hujše posledice, ki se kaže v izbrisu delnic, pa sodba nima razlogov o tem, da sta se obdolženki zavedali, da lahko do takšne hujše posledice pride in sta vanjo privolili.

14. Kršitev kazenskega zakona iz 372. člena ZKP je po oceni pritožbe podana, ker dejanje, za katerega se obdolženka preganja, ni kaznivo dejanje, saj ni opredeljena višina oškodovanja obeh gospodarskih družb, ki je eden od elementov očitanega kaznivega dejanja. Za dokapitalizacijo P. se je takrat odločilo več gospodarskih družb, vključno z družbama G. in B., vse so imele na voljo prospekt dokapitalizacije, v katerem so natančno opisani postopek, vsebina in posledica dokapitalizacije, vsi dokapitalizanti pa so po opisu delnic pridobili ekvivalent denarnemu vložku dokapitalizacije, torej tudi obe družbi, za katere se zatrjuje oškodovanje pri njunem premoženju zaradi storitve kaznivega dejanja goljufije.

15. Pritožbi sicer ni mogoče pritrditi, ko navaja, da je podana kršitev kazenskega zakona (da opisano dejanje ni kaznivo dejanje, ker nima vseh zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja), saj je višina škode, ki bi naj bila povzročena oškodovanima družbama, v opisu navedena. Utemeljeni pa so njeni pomisleki o razlogih za nastanek škode. Pri (poslovni) goljufiji je vzrok nastanka prepovedane posledice, kar je škoda, ki je povzročena drugemu, ravnanje storilca. V opisu kaznivega dejanja, ki bi naj bilo storjeno na škodo družbe G., pa je navedeno, da so bile 18. 12. 2014 delnice P.R. izbrisane (kar ni bilo storjeno po volji in zaradi ravnanja obdolženk) ter da je zato družbi G. nastala škoda v višini 500.000,00 EUR. V opisu navedenega kaznivega dejanja je zato o tem podano nasprotje. V opisu kaznivega dejanja, ki bi naj bilo storjeno na škodo družbe B., pa je navedeno, da obdolženki nista izpolnili dane zaveze (da bo najkasneje do konca leta 2011 družba dobila vrnjen vložen denar) in da je zato družbi B. nastala škoda v višini 1,233.000,00 EUR, ter v nadaljevanju še, da sta med drugim vedeli, da družba B. ne bo dobila vrnjenega denarja do obljubljenega datuma, saj med drugim P. ni imela zagotovljenega strateškega partnerja in tudi niso obstajali razlogi za utemeljeno sklepanje, da bo strateški partner do 29. 12. 2011 odkupil delnice P.R. od družbe B. po emisijski ceni, hkrati pa je v razlogih sodbe navedeno, da sta se obdolženki z drugimi zaposlenimi trudili, da bi P. našla ali strateškega partnerja ali kupca družbe B. in G., kar tudi glede očitka o odgovornosti za nastanek škode predstavlja nasprotje v izreku sodbe in njenimi razlogi.

16. Pritožbeno sodišče še ugotavlja, da se obdolženkama v izreku sodbe očita preslepitveni namen pri sklenitvi posla, ko sta prikazovali, da bodo obveznosti izpolnjene, nato pa, da nista poskrbeli za celotno izpolnitev obveznosti P. (kaznivo dejanje na škodo družbe G.), saj je slednja poskrbela le, da je družba L. kot prejemnik posojila v višini 1,000.000,00 SIT vrnila ta znesek, posojilo v višini 500.000,00 EUR pa ni bilo vrnjeno niti ob zapadlosti dne 30. 6. 2012 …, ter da prav tako nista poskrbeli za prodajo teh delnic in izplačilo kupnine družbi G. ter so bile delnice 18.12. 2014 izbrisane, zaradi česar je družbi nastala škoda v že navedeni višini, iz česar pa ni razvidno, ali naj bi kaznivo dejanje storili, ko je družba delnice kupila, torej pri sklenitvi posla, kot se uvodoma očita, ali kasneje, ko nista poskrbeli za prodajo delnic in izplačilo kupnine.

17. Podane so torej bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki vselej terjajo razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje.

K pritožbi zagovornika obdolžene M.L.:

18. Tudi pritožba zagovornika obdolžene M.L. navaja, da je bila obdolženki prekršena pravica do vložitve ugovora zoper obtožnico. Pritožbeni očitek ni utemeljen, kar je pritožbeno sodišče v tem sklepu že pojasnilo.

19. Očitek, da gre za kršitev kazenskega zakona (očitno iz 1. točke 372. člena ZKP), ker družba G. v zvezi z očitanim dejanjem ni utrpela nobene škode in zato ni podan zakonski znak kaznivega dejanja iz 228. člena KZ-1, je neutemeljen. Višina škode in način njenega nastanka sta v opisu dejanja navedena, zato ta kršitev ni podana, do ostalega v zvezi z zatrjevano škodo, ki naj bi nastala gospodarskima družbama, pa se je pritožbeno sodišče že opredelilo. Glede ostalih kršitev, ki jih uveljavlja pritožba, pa se sklicuje na odgovore, ki jih je podalo na istovrstne pritožbene navedbe zagovornika obdolžene R.P..

20. Obtožba obdolženkama očita, da sta pri izvrševanju dejanj, kot sta pred tem opisani, vedeli, da družbi G. in B. ne bosta dobili povrnjenega denarja do obljubljenega datuma, ker sta vedeli, da …, nato pa je po alinejah našteto, katere so te okoliščine, pritožba pa navaja, da sodba o naštetem, ki konkretizira naklep obdolženke, nima razlogov, zaradi česar je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

21. Pritožba ima prav, pri tem utemeljeno navaja tudi, da je sodišče prve stopnje glede stališča, da sta obdolženki vedeli, da P. ni imela zagotovljenega strateškega partnerja in niso obstajali razlogi za utemeljeno sklepanje, da bo slednji odkupil delnice P.R. od navedenih družb po emisijski ceni do navedenih datumov, v razlogih sodbe zavzelo diametralno nasprotno stališče, in sicer da je nesporno, da je iskanje strateškega partnerja ali novih delničarjev res potekalo. Sklepanje o vedenju obdolženk, da oškodovani družbi ne bosta dobili vrnjenega denarja do obljubljenega datuma iz okoliščin, ki so v nadaljevanju naštete, se nanašajo na odločilno dejstvo - naklep obdolženk, ki se v opisu kaznivih dejanj z njimi zatrjuje, zato mora imeti sodba, kot pravilno navaja pritožba, o vseh teh trditvah razloge. Pritožba zato utemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb kazenskega postopka.

22. V ostalem pritožbi grajata na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje in trdita, da je bilo to zmotno in nepopolno ugotovljeno. Ker so podane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki vselej terjajo razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje, se pritožbeno sodišče do teh navedb pritožb ni moglo opredeliti, prav tako ni moglo presojati utemeljenosti pritožbe obdolžene R.P., iz katere je razvidno, da graja na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje, in pritožbe državnega tožilca, ki graja izrečeni kazenski sankciji.

23. V ponovljenem postopku bodo ugotovljene kršitve odpravljene, sodišče prve stopnje pa bo, potem ko bo ponovilo izvedene dokaze in izvedlo morebitne druge dokaze, ki so potrebni za popolno razjasnitev dejanskega stanja, ponovno presodilo utemeljenost obtožbenih očitkov in v zadevi znova odločilo. Opredelilo se bo tudi do vseh navedb, s katerimi pritožbe grajajo na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje, tudi do trditev, da obdolženki nista ravnali s preslepitvenim namenom ter da navedenih družb nista oškodovali, odgovore na te teze pa bo obrazložilo tako, da se bo opredelilo do dokazov, na katere, ob obtožbi, opozarjajo pritožbe.

24. Sklep pritožbenega sodišča temelji na prvem odstavku 392. člena ZKP.