Jedro

Izpodbojno tožbo zoper skupščinski sklep je potrebno napovedati že na sami skupščini in se tako že tam zagotavlja obveščanje drugih enotnih sospornikov o vložitvi tožbe.

Razlikovanje med različnimi meritornimi odločbami na podlagi njihovega učinka za enotne sospornike ni utemeljeno.

V konkretnem primeru se, ne glede na drug razlog izpodbijanja, dejanska podlaga tožbenih zahtevkov, ki temelji na določenem historičnem dogodku in predvsem nasprotovanju odločitvi o mirovanju glasovalnih pravic delničarjev, v obeh zadevah v bistvenem ne razlikujeta. Zato ne gre za novo tožbo, ki bi izhajala iz bistveno drugačnega dejanskega temelja kot tožba, o kateri je bilo že pravnomočno razsojeno.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne, pritožbi tožene stranke pa se ugodi tako, da se po spremembi, v zvezi s potrditvijo dela sklepa sodišča prve stopnje, ta pravilno glasi: Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka nosi stroške pritožbenega postopka v zvezi s pritožbo tožeče stranke. Tožeča stranka pa je dolžna toženi stranki povrniti v roku 15 dni stroške njene pritožbe v višini 73,20 EUR, v primeru zamude pa še zakonske obresti od tega zneska, ki pričnejo teči prvi naslednji dan po poteku roka za izpolnitev, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo, razen v delu (podrednega zahtevka), ki se nanaša na razveljavitev na 17. skupščini sprejetega sklepa pod 6. točko dnevnega reda o spremembi statuta, in sicer da se točka 6.9., ki postane točka 6.8. statuta spremeni tako, da skupščina odloča z večino oddanih glasov pri sklepanju zastopanega osnovnega kapitala o predčasnem odpoklicu članov nadzornega sveta. Odločilo je, da se v delu, v katerem tožba ni zavržena, ugovor že razsojene stvari kot neutemeljen zavrne.

2. Zoper navedeni sklep sta se obe pravdni stranki pravočasno pritožili. Tožeča stranka zoper del sklepa, s katerim je sodišče prve stopnje tožbo zavrglo, uveljavlja „vse“ pritožbene razloge ter sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi, ugovor že razsojene stvari zavrne in zadevo odstopi sodišču prve stopnje v novo odločanje. Tožena stranka pa se je pritožila zoper odločitev o zavrnitvi njenega ugovora že razsojene stvari ter sodišču predlagala, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijani del sklepa razveljavi in tožbo v celoti zavrže, tožeči stranki pa naloži v plačilo stroške postopka, oziroma podredno, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pritožba tožeče stranke je bila vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in sodišču druge stopnje predlagala, da pritožbo tožeče stranke zavrne kot neutemeljeno in ji naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka. Tožeči stranki je bila vročena pritožba tožene stranke, ki pa nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

5. Tožeča stranka je v tožbi navedla, da je nadzorni svet upravi tožene stranke naložil, da preveri usklajeno delovanje delničarjev H. d. o. o., T. d. o. o., J. P. in M. P., v smislu določb ZPre-1 in da je bil na 17. skupščini tožene stranke pod točko 1 sprejet sklep, da glasovalne pravice tožeče stranke ter delničarjev T. d. o. o., J. P. in M. P. mirujejo ter da so prizadeti delničarji zoper sprejeti sklep napovedali izpodbojno tožbo. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da so delničarji tožene stranke: T. d. o. o., J. P. in M. P. vložili tožbo skupaj in je bilo o zahtevku pravnomočno odločeno s sodbo Okrožnega sodišča v Kranju I Pg 600/2011 z dne 13. 1. 2012, ki je postala pravnomočna v zvezi s sodbo VSL I Cpg 715/2012 z dne 29. 11. 2012. Ugotovilo je tudi, da so razlogi, ki jih tožeča stranka navaja v zvezi z zatrjevanim neutemeljenim odvzemom glasovalnih pravic, isti, kot so jih navajali tožniki v zadevi I Pg 600/2011, da je tožbeni predlog v obeh zadevah enak (razen v nepomembnem delu) in da je tudi besedilo obeh tožb v določenih delih popolnoma enako.

6. Na podlagi prvega odstavka 288. člena ZPP je sodišče prve stopnje obravnavalo toženkin ugovor, da je stvar že pravnomočno razsojena in mu (v pretežnem delu) ugodilo. Ni sledilo trditvam tožeče stranke, da ne gre za že pravnomočno razsojeno zadevo, ker je postala pravnomočna sodba glede zahtevka za izpodbijanje in ničnost 17. skupščine tožene stranke med toženo stranko in drugimi delničarji, ne pa med tožečo in toženo stranko, ker je zaključilo, da so v tem primeru delničarji, ki so napovedali izpodbojno tožbo zoper sklepe 17. skupščine, o katerih niso imeli pravice glasovanja, enotni sosporniki. Ocenilo je, da v konkretnem primeru dejansko gre za isto pravdno stranko, ker so delničarji tožene stranke enotni sosporniki v zadevnem postopku in tudi v postopku, ki se je vodil pod opr. št. I Pg 600/2011. Za enotno pravdno stranko se štejejo sosporniki v primeru, če je mogoče po zakonu ali po naravi pravnega razmerja spor rešiti samo na enak način za vse sospornike, tako da se razteza, če zamudijo posamezni sosporniki kakšno pravdno dejanje, tudi nanje učinek pravdnih dejanj, ki so jih opravili drugi sosporniki (196. člen ZPP). Že narava konkretnega pravnega razmerja potrjuje pravilnost stališča sodišča prve stopnje, le to pa ga je podprlo še z ustrezno razlago 398. člena ZGD-1 za konkretni primer in s sklicevanjem na uveljavljeno sodno prakso.

7. Pritožba zagovarja stališče, da nima vsakršna odločitev sodišča o uveljavljanju ničnosti oziroma izpodbojnosti sklepov skupščine učinek proti vsem delničarjem družbe. Tak učinek naj bi imela le ugodilna sodba, ki bi sklep skupščine razveljavila. Raztegnitev subjektivnih meja pravnomočnosti prek pravila res iudicata ius facit inter partes odseva voljo zakonodajalca, da se spor enotno reši za vse sospornike, kar pomeni, da se enotni sosporniki štejejo za enotno pravdno stranko. Stališče pritožbe zato ne more obstati, ker bi to pomenilo, da lahko ista pravdna stranka vlaga venomer iste tožbene zahtevke proti isti nasprotni stranki. To pa je pravno nesprejemljivo in bi v celoti rušilo pravno varnost. Resnično pa to pomeni, da je v določeni meri omejeno načelo kontradiktornosti. Vendar so predvideni instituti, ki to omejitev sanirajo. Tako se lahko uporabi institut obvestila o pravdi iz 204. člena ZPP, poleg tega pa ima enotni sospornik, ki ne sodeluje v pravdi, možnost, da priglasi v njej svojo intervencijo, s katero si zagotovi status stranke v postopku. Tako lahko vlaga tudi redna, izredna pravna sredstva in prošnje za vrnitev v prejšnje stanje. Dodati je potrebno tudi, da je izpodbojno tožbo zoper skupščinski sklep potrebno napovedati že na sami skupščini in se tako že tam zagotavlja obveščanje drugih enotnih sospornikov o vložitvi tožbe. Opisani situaciji s strani tožeče stranke, da bi se lahko dogajalo, da bi tožnik, takoj po vložitvi tožbe vložil vlogo z odpovedjo tožbenemu zahtevku, kar bi privedlo do zavrnilne meritorne odločbe, ne gre pripisovati takšnega pomena, kot ji ga pripisuje tožeča stranka. V teoriji in sodni praksi velja stališče, da velja izjema za dispozitivno enotno sosporništvo, pri katerem lahko posamezni enotni sospornik na aktivni strani tožbo umakne ter s tem izstopi iz procesnega razmerja, učinek dejanja pa se ne razteza na druge aktivne sospornike. Na podlagi načela prednosti dejanja, ki je z vidika sodelovanja strank v postopku najugodnejše za vse enotne sospornike, bodo lahko drugi sosporniki takšno odločitev izpodbijali s pritožbo. Da bi družba in določeni družbenik na ta način izigravala institut izpodbijanja sklepov skupščine, v namen uveljavitve njima všečnih sklepov, pa bi obenem pomenilo, da bi na ta način potencialni tožnik izigral preostale družbenike. Vse to so razlogi, ki vodijo v zaključek, da bi odpoved tožbenemu zahtevku pomenila dejanje, ki nasprotuje morali ravnanja članov gospodarskih subjektov, pomenila pa bi tudi zlorabo procesnih pravic, kar predstavlja nedovoljeno razpolaganje strank. Iz navedenega izhaja, da razlikovanje med različnimi meritornimi odločbami na podlagi njihovega učinka za enotne sospornike, ni utemeljeno. Rezultat pri enotnem sosporništvu učinkuje za vse enako, ker so enotna pravdna stranka.

8. Tožeča stranka v pritožbi tudi navaja, da v konkretnem primeru ne gre za istovetnost zahtevkov, ker sama v svoji tožbi uveljavlja bolj poglobljene razloge v prid svojemu zahtevku in tudi nekatere razloge, ki jih v drugi pravdi ni bilo. Pri tem pa si ekvivalenčno teorijo o istovetnosti zahtevka razlaga preširoko. Dejansko podlago tožbenega zahtevka je namreč potrebno razumeti kot sklop dejstev, ki opredeljujejo določen historični dogodek. Na isti dejstveni kompleks zato ni mogoče opreti vsebinsko enakega tožbenega predloga, čeprav se posamezna dejstva dodajo ali izpustijo. Nova tožba z enakim tožbenim predlogom bi bila dopustna le, če bi izhajala iz bistveno drugačnega dejanskega temelja kot tožba, o kateri je bilo že pravnomočno odločeno. Ker gre v obeh pravdah za enako dejansko podlago, gre za istovetna zahtevka in za njiju velja tako litispendenca kot res iudicata.

9. S tem se izkaže, da tožeča stranka s pritožbo ni uspela. Ker sodišče prve stopnje tudi ni storilo nobene druge kršitve, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

10. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, ni upravičena do povrnitve svojih pritožbenih stroškov (1. odstavek 165. člena v zvezni s 1. odstavkom 154. člena ZPP). Stroškov tožene stranke za odgovor na pritožbo ji sodišče druge stopnje ni naložilo v plačilo, ker je ocenilo, da za odločitev o pritožbi niso potrebni, saj v njem ponavlja stališča, ki jih je podala že v ugovoru pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 155. člena ZPP).

11. Pritožba tožene stranke je utemeljena.

12. Tožena stranka utemeljeno izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da v delu, ki se nanaša na sklep o spremembi statuta tožene stranke (o večini pri odločanju skupščine o predčasnem odpoklicu članov nadzornega sveta), ni istovetnosti zahtevka v tej pravdi z zahtevkom iz pravde I Pg 600/2011, ker tožena stranka uveljavlja izpodbojni razlog iz 1. točke prvega odstavka 395. člena ZGD, ki ga tožeča stranka v zadevi I Pg 600/2011 ni uveljavljala. V konkretnem primeru se, ne glede na še drug razlog izpodbijanja, dejanska podlaga tožbenih zahtevkov, ki temelji na določenem historičnem dogodku in predvsem nasprotovanju odločitvi o mirovanju glasovalnih pravic delničarjev, v obeh zadevah v bistvenem ne razlikuje. Zato ne gre za novo tožbo, ki bi izhajala iz bistveno drugačnega dejanskega temelja kot tožba, o kateri je bilo že pravnomočno razsojeno (drugi odstavek 319. člena ZPP). Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in sklep sodišča prve stopnje v delu, v katerem je ugovor po 288. členu ZPP sodišče prve stopnje zavrnilo, spremenilo tako, da mu je ugodilo in posledično tožbo še v tem delu zavrglo (3. točka 365. člena ZPP).

13. Ker je tožena stranka s pritožbo uspela, je upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov (prvi odstavek 154. člena v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP). Višje sodišče ji je odmerilo za pritožbo zoper sklep o zavrnitvi ugovora po 288. členu ZPP: 50,00 EUR (tarifna številka 3220 Odvetniške tarife, v nadaljevanju OT), za materialne stroške 10,00 EUR (tarifna številka 6002 OT), oboje povečano za 22% DDV, skupaj 73,20 EUR. Del, v katerem je višje sodišče sklep sodišča prve stopnje spremenilo, nima posebnega vpliva na odmero stroškov tožene stranke v prvostopnem postopku. Sodišče prve stopnje o stroških postopka, ki se je končal z zavrženjem tožbe, še ni odločilo. Zato bo še moralo odločiti o zahtevi tožene stranke za povrnitev stroškov prvostopnega postopka (ki jo je podala tudi v pritožbi), na podlagi določbe sedmega odstavka 163. člena ZPP.