Jedro

Odškodnini za nagrobni spomenik in za vzdrževanje groba spadata v okvir odškodnine za pogreb. V obeh primerih se povrnejo le stroški, ki so v skladu s krajevnimi običaji in dolžno pieteto za umrlim. Stroški vzdrževanja groba so lahko le tisti, ki jih je treba plačati ob zagotovitvi grobnega prostora.

Izrek

Revizija se v delu glede odškodnine za duševne bolečine zavrže, v ostalem delu pa zavrne.

Obrazložitev

V zvezi s prometno nesrečo z dne 4.11.1998, v kateri je umrla tožnikova žena M. M., je sodišče prve stopnje razsodilo, da je pokojna prispevala k škodi 1/3, voznica osebnega avtomobila hrvaške registracije (in s tem tožena stranka) pa je odgovorna do 2/3. Kot pravično denarno odškodnino za duševne bolečine ob smrti žene je sodišče ocenilo znesek 3.000.000 SIT in glede na prispevek pokojne toženi stranki naložilo plačilo odškodnine za to vrsto škode v znesku 2.000.000 SIT. Sodišče je ugotovilo tudi višino premoženjske škode v znesku 1.954.548,60 SIT in ob upoštevanju prispevka pokojne k nastanku škode do 1/3 toženi stranki naložilo plačilo odškodnine v znesku 1.303.031 SIT. Skupaj je torej ugodilo tožbenemu zahtevku do zneska 3.303.031 SIT s pripadajočimi obrestmi in s pravdnimi stroški, v presežku do vtoževanega zneska 4.938.184 SIT pa je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je delno spremenilo odločitev o pravdnih stroških, sicer pa je pritožbi obeh pravdnih strank glede odločitve o glavni stvari zavrnilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je tožnik glede spornega zneska 1.400.002 SIT vložil revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji navaja, da mu je prvostopenjsko sodišče prisodilo prenizko odškodnino za vzdrževanje groba. Odmerilo je odškodnino 1.200.000 SIT in ob ugotovljeni sokrivdi prisodilo 800.000 SIT, kar pa predstavlja zmotno uporabo materialnega prava. Glede na okoliščine primera, predvsem ob upoštevanju dejstva, da je tožnikova žena preminila že v 29. letu starosti, tožnik meni, da mu pripada odškodnina za vzdrževanje groba vsaj v obdobju 30 let. Ob upoštevanju dosedanje sodne prakse bi tako sodišče moralo odmeriti zahtevanih 2.500.000 SIT in prisoditi 1.666.667 SIT, saj bo tožnik grob urejal vsaj 30 let. Prav tako prenizko je sodišče odmerilo odškodnino za nagrobni spomenik, kjer bi moralo upoštevati, da je tožnik dal izdelati spomenik, ki nekoliko odstopa od krajevno običajnih, to pa iz razloga, ker je v tragičnem dogodku poleg žene izgubil tudi nerojenega otroka. Navedeno bi bilo potrebno upoštevati in odmeriti vseh 800.000 SIT ter prisoditi 533.334 SIT. V celoti bi moralo sodišče tožniku odmeriti tudi odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi smrti svojca, saj v tem delu tožnik zahteva zares minimalni znesek odškodnine, če upoštevamo, da je izgubil ženo in nerojenega otroka. Iz tega naslova tožniku pripada vseh 3.500.000 SIT oziroma odškodnina, znižana za priznano sokrivdo.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 - 2/2004) je bila revizija vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija v delu proti odločitvi o odškodnini za nepremoženjsko škodo ni dovoljena, v preostalem delu pa ni utemeljena.

Tožnik je v tem pravdnem postopku uveljavljal dva zahtevka, ki se ne opirata na isto pravno in dejansko podlago. Zahteval je odškodnino za nepremoženjsko škodo, to je za duševne bolečine zaradi smrti žene po 201. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ, št. 29/78 - 57/89). Poleg tega je zahteval povrnitev premoženjske škode, to je običajnih stroškov za pogreb pokojne žene po 193. členu ZOR. Pravica do revizije je v premoženjskih sporih odvisna od vrednosti glavnega zahtevka (39. člen ZPP), v primeru različnih pravnih in dejanskih podlag pa je dovoljenost revizije odvisna od vrednosti vsakega posameznega zahtevka (drugi odstavek 41. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 39. člena ZPP). Za dovoljenost revizije je v premoženjskih sporih odločilno, da vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000 SIT (drugi odstavek 367. člena ZPP). Tako se kot vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe upoštevata posebej sporni znesek odškodnine za nepremoženjsko škodo in sporni znesek odškodnine za premoženjsko škodo. Tožnik izpodbija odločitev glede odškodnine za nepremoženjsko škodo in navaja, da mu pripada vseh 3.500.000 SIT odškodnine, znižano za priznano sokrivdo v višini 1/3. V reviziji terja odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 2.333.333 SIT, za to vrsto škode pa je v izpodbijani sodbi že prisojena odškodnina v znesku 2.000.000 SIT. Razlika torej znaša 333.333 SIT, kar je izpodbijani del pravnomočne sodbe, ki ne presega 1.000.000 SIT. To pomeni, da v tem delu tožnikova revizija ni dovoljena. Glede na to je revizijsko sodišče tožnikovo revizijo, v delu ki se nanaša na odločitev o odškodnini za nepremoženjsko škodo, zavrglo (377. člen ZPP).

Tožnik v reviziji navaja, da mu gre odškodnina za nagrobni spomenik v znesku 533.334 SIT in za vzdrževanje groba 1.666.667 SIT. Za ti dve postavki premoženjske škode mu je pravnomočno prisojeno 333.333 SIT in 800.000 SIT, kar pomeni, da tožnik v reviziji izpodbija zavrnilni del pravnomočne sodbe glede premoženjske škode, ki presega 1.000.000 SIT. Zato je v tem delu revizija dovoljena, vendar ni utemeljena.

Za nagrobni spomenik pripada oškodovancu po 193. členu ZOR odškodnina v okviru običajnih stroškov za pogreb pokojne osebe. Tožnik trdi, da bi bilo v njegovem primeru treba upoštevati višji znesek, ker spomenik nekoliko odstopa od krajevno običajnih nagrobnikov zato, ker je tožnik poleg žene izgubil tudi nerojenega otroka. Revizijsko sodišče takim trditvam ne more pritrditi. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP) in je revizijsko sodišče vezano na dejanske ugotovitve nižjih sodišč. Iz slednjih pa ne izhaja drugega, kot da je tožnik nagrobnik postavil pokojni ženi. Ustaljena sodna praksa priznava samo odškodnino za nagrobnike, katerih stroški so v skladu s krajevnimi običaji in dolžno pieteto za umrlim, ne pa za posebne in izredno drage nagrobnike, kakršnega je po lastnih trditvah postavil tožnik. Predvsem pa sta nižji sodišči ugotovili, da tožnik ni izkazal stroškov za postavljeni nagrobni spomenik ter sta na podlagi poizvedb ugotovili ceno povprečnega spomenika v znesku 500.000 SIT. V skladu s tako dokazno oceno revizijsko sodišče zaključuje, da je pravilna presoja sodišč prve in druge stopnje, da znašajo krajevno običajni stroški za nagrobni spomenik v tožnikovem primeru 500.000 SIT, zaradi česar je v skladu s 193. členom ZOR in v zvezi s tretjim odstavkom 177. člena ZOR tožniku materialnopravno pravilno prisojena odškodnina v znesku 333.333 SIT.

Tožnik v reviziji trdi, da mu gre za vzdrževanje groba pokojne žene za obdobje 30 let 2.500.000 SIT in da mu je treba prisoditi 2/3 od navedenega, torej 1.666.667 SIT in ne zgolj 800.000 SIT, kot sta mu prisodili nižji sodišči. Pri tem tožnik prezre, da mu je navedena odškodnina za vzdrževanje groba že prisojena za obdobje 30 let, pri čemer sta upoštevana tako starost pokojne žene ob smrti kot tožnikova starost in konkretni prispevki za pokopališče, vodarino, sveče, cvetje in maše. Revizijsko sodišče nima pomislekov o ustreznosti uporabljenih kriterijev za ugotovitev utemeljenosti zahtevka. Dodaja pa še, da spadajo stroški vzdrževanja groba med običajne stroške za pogreb pokojnega v smislu 193. člena ZOR. Tudi stroški vzdrževanja groba morajo biti izdani v skladu s krajevnimi običaji in potrebno pieteto za umrlim. Predvsem pa, ker so stroški vzdrževanja groba le del stroškov za pogreb, niso pravno priznani stroški neki bodoči stroški vzdrževanja groba, ampak le tisti, ki jih je treba v skladu s predpisi plačati ob zagotovitvi grobnega prostora (primerjaj načelno stališče zvezne skupne seje, objavljeno v Poročilu Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. 2/89, stran 1). Tožnik pa razen trditve, da mu gre odškodnina za vzdrževanje groba za 30 let, kar je že upoštevano, in navajanja višjega zneska, ne trdi, da je v okviru stroškov pogreba plačal stroške vzdrževanja groba v višjem znesku, kot sta ga ocenili nižji sodišči v višini 1.200.000 SIT. Tako se izkaže, da je poleg odmerjene odškodnine 1.200.000 SIT in priznane v znesku 800.000 SIT materialnopravno neutemeljena zahteva za prisojo višje odškodnine za vzdrževanje groba.

Kot je razvidno iz obrazloženega, je odločitev nižjih sodišč o odškodnini za premoženjsko škodo pravilna in revizijske trditve o zmotni uporabi materialnega prava neutemeljene. Zato je revizijsko sodišče tožnikovo revizijo v tem delu zavrnilo (378. člen ZPP).