Jedro

Presoja višine denarne odškodnine za negmotno škodo, nastalo zaradi stiska in zvina kolenskega sklepa.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodilo in odločilo, da ji je dolžna tožena stranka plačati odškodnino v znesku 2.400.000,00 SIT in povrniti 348.987,00 SIT stroškov postopka, oboje z zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in odškodnino znižalo na 1.400.000,00 SIT, pravdne stroške pa na 218.504,00 SIT. Odločilo je tudi, da mora tožeča stranka povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 19.998,00 SIT.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožeča stranka pravočasno revizijo in v njej uveljavljala revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Razlogov drugostopnega sodišča tožnik ne sprejema. Glede na izvedeniško mnenje nobeno znižanje odškodnine ni bilo utemeljeno. Znižanje odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih sposobnosti je pritožbeno sodišče oprlo le na procent zmanjšanja življenjskih aktivnosti, premalo pa je upoštevalo, da gre pri tožniku za poškodbo noge, ki je izjemno pomemben del človeškega telesa. Reviziji naj se ugodi, tožeči stranki pa prisodi celotna vtoževana odškodnina.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, ter Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (390. člen zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Iz ugotovitev sodišč druge in prve stopnje izhaja, da je tožnik, ki je rojen leta 1959 in je po poklicu ključavničar, dne 3.6.1994 utrpel stisk in zvin levega kolenskega sklepa. Po poškodbi mu je bila nameščena mavčna tutor longeta, ki so jo dne 13.6.1994 odstranili, zdravljenje pa zaključili. Kljub zaključenemu zdravljenju je tožnik težko hodil in šepal, zato mu je bila dne 27.6.1994 na kolenski sklep ponovno nameščena longeta, v času od 15.8.1994 do 18.8.1994 pa je bil hospitaliziran. Med hospitalizacijo so mu dne 16.8.1994 revidirali levi kolenski sklep in odstranili najdene zarastline. V času od 7.9.1994 pa do zaključka zdravljenja (28.9.1994) je hodil na fizioterapijo. Med zdravljenjem je trpel dva dni močnejše trajne bolečine, dva dni močnejše občasne bolečine, štirinajst dni srednje močne trajne in štirinajst dni srednje močne občasne in en mesec lažje stalne bolečine. Občasne lažje bolečine se še pojavljajo pri forsirani gibljivosti in obremenitvi. Zaradi opisanih fizičnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem je bilo tožeči stranki z izpodbijano pravnomočno sodbo prisojeno denarno zadoščenje v znesku 650.000,00 SIT, kar je tudi po presoji revizijskega sodišča v skladu s kriteriji, ki so določeni v 200. in 203. členu zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR.

Tudi iz naslova prestanega strahu in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti je bilo tožeči stranki prisojeno denarno zadoščenje (200.000,00 SIT za prestani strah in 1.200.000,00 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja splošne življenjske aktivnosti), ki je povsem v skladu s kriteriji, ki so določeni v ZOR. Primarnega strahu tožnik ni utrpel, sekundarni strah pa se je kazal v njegovi zaskrbljenosti za izid zdravljenja, ki je trajala dva meseca. Glede denarnega zadoščenja iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja splošne življenjske aktivnosti pa revizija le zatrjuje, da je sodišče druge stopnje znižanje odškodnine na 1.200.000,00 SIT oprlo samo na ugotovitev, da je življenjska aktivnost tožnika zmanjšana za 10%. Ta revizijska trditev pa ni točna, saj je drugostopno sodišče upoštevalo pri odmeri te odškodnine prav vsa ugotovljena pravnoodločilna dejstva (da je tožnik zaradi posledic poškodbe oviran pri delu, zlasti pri poklekanju, da se je moral odpovedati tekanju na dolge proge in gobarjenju, da težko hodi po stopnicah, da ne more počepniti in ne skrčiti levega kolena, kar vse po mnenju izvedenca zmanjšuje njegovo življenjsko aktivnost za 10%) in v razlogih svoje odločitve le zapisalo, da vse ugotovljene težave, ki brez dvoma zmanjšujejo tožnikovo splošno življenjsko aktivnost, zaradi česar tožnik tudi duševno trpi, vendarle predstavljajo le 10% zmanjšanje tožnikove splošne življenjske aktivnosti, zaradi česar materialno pravo ne narekuje prisoje višje denarne odškodnine kot v znesku 1.200.000,00 SIT. Ta odločitev pa je materialnopravno pravilna tudi po presoji revizijskega sodišča. Po povedanem se je pokazalo, da v reviziji uveljavljeni revizijski razlog ni podan. Ob preizkusu po uradni dolžnosti (386. člen ZPP) je revizijsko sodišče še ugotovilo, da sodišči druge in prve stopnje tekom obravnavanja zadeve bistvene kršitve iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP nista zagrešili. Zato je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP).