Jedro

Če sodišče v obrazložitvi sodbe v celoti ne oceni bistvenih in pravno relevantnih navedb zahteve za sodno varstvo, kar vpliva na zakonitost sodbe, je podana kršitev določbe drugega odstavka 167. člena v zvezi s tretjim odstavkom 59. člena ZP-1.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Policijska postaja Cerknica je z uvodoma navedenim plačilnim nalogom storilca prekrška F. V. spoznal za odgovornega storitve prekrška po 3. točki petega odstavka 46. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP) ter mu izrekel globo v višini 250,00 EUR in stransko sankcijo 3 kazenskih točk v cestnem prometu. Okrajno sodišče v Cerknici je s sodbo ZSV 8/2013-0406 z dne 12. 6. 2013 storilčevo zahtevo za sodno varstvo zavrnilo kot neutemeljeno ter storilcu naložilo plačilo sodne takse.

2. Zoper izpodbijano pravnomočno sodbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovna državna tožilka. V obrazložitvi zahteve trdi, da je v izpodbijani sodbi podana kršitev po 8. točki prvega odstavka 155. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1), ker sodba nima razlogov, da je bila hitrost izmerjena prav kršiteljevemu avtobusu. Kršitelja policisti po izmerjeni hitrosti niso ustavili, temveč so mu šele približno šest mesecev od storjenega prekrška izdali plačilni nalog. Iz fotografije je razvidno, da je slikana leva stran avtobusa in ne sprednja, kot je vedno, ko se prihajajočemu vozilu meri hitrost. Meni, da so vse te okoliščine ob dodatnem zatrjevanju kršitelja, da avtobus na tako kratki razdalji v tako kratkem času ni mogel razviti tako velike hitrosti, pomembne za odločitev. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter izpodbijano sodbo zaradi kršitve po 8. točki prvega odstavka 155. člena ZP-1 razveljavi ter zadevo vrne sodišču v ponovno odločanje.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilcu prekrška, ki se je o njej dne 19. 11. 2013 izjavil ter izrazil strinjanje z vloženo zahtevo.

B.

4. Iz podatkov spisa izhaja (opis dejanja na listovni številki 8 spisa), da je policija dne 26. 6. 2012 v naselju Cerknica, v katerem je hitrost omejena na 50 km/h z mobilnim radarjem izvajala poostren nadzor hitrosti vozil. Na Prometni policijski postaji v Ljubljani je bilo s pregledovanjem radarskih meritev in fotografij (listovna številka 9 spisa) ugotovljeno, da je voznik avtobusa z interno oznako A. 144, ki ga policisti po izmerjeni hitrosti niso ustavili, vozil s hitrostjo 70 km/h in s tem ob upoštevanju varnostne razlike prekoračil hitrost za 15 km/h. Policisti so od pristojnih oseb na podjetju A. d.d., ter na Avtobusnem postajališču Cerknica pridobili podatke o registrskih oznakah avtobusa, času vožnje ter podatke o vozniku avtobusa. Na podlagi teh podatkov so ugotovili, da je avtobus v času, ko mu je bila izmerjena hitrost, vozil storilec prekrška F. V., ki so mu policisti zaradi navedenega prekrška dne 14. 12. 2012 izdali izpodbijani plačilni nalog.

5. Dne 19. 12. 2012 je storilec prekrška zoper izdani plačilni nalog vložil zahtevo za sodno varstvo (listovna številka 5 spisa), naslovljeno z „ugovor na vašo meritev“, v kateri je navedel, da je v inkriminiranem času vozil avtobus ter bil približno 50 metrov od križišča v smeri Cerknica - Rakek kontroliran z radarjem. Navedel je, da je nemogoče, da bi na tako kratki razdalji od križišča dosegel hitrost 70 km/h, ter da predvideva, da je bila hitrost izmerjena nekemu drugemu vozilu, saj na priloženi sliki ni vidna registrska označba vozila.

6. Vložnica zahteve za varstvo zakonitosti uveljavlja, da je v izpodbijani sodbi podana kršitev po 8. točki prvega odstavka 155. člena ZP-1, ker sodišče na te navedbe storilca prekrška v razlogih sodbe ni odgovorilo.

7. V zvezi z dolžnostjo sodišča odgovoriti na strankine navedbe se je v več svojih odločbah izjavilo Ustavno sodišče (prim. odločbe Up-399/05 z dne 15. 5. 2008, Up-1266/05 z dne 7. 6. 2007) in poudarilo, da je za zagotovitev ustavne pravice do poštenega sojenja, kot tudi za zagotovitev zaupanja v sodstvo, velikega pomena, da stranka, tudi če njenemu zahtevku ali pravnemu sredstvu ni ugodeno, lahko spozna, da se je sodišče z njenimi argumenti seznanilo in jih obravnavalo, in da ne ostane v dvomu, ali jih sodišče morda ni enostavno prezrlo. Pravici stranke do izjavljanja zato na drugi strani ustreza obveznost sodišča, da vse navedbe strank vzame na znanje, da pretehta njihovo pomembnost ter da se do tistih navedb, ki so za odločitev bistvenega pomena, v obrazložitvi sodbe tudi opredeli.

8. Iz obrazložitve zahteve za varstvo zakonitosti izhaja, da vložnica zahteve po vsebini ne uveljavlja absolutne bistvene kršitve določb postopka o prekrških iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1, saj je ta kršitev podana, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje sam sebi ali razlogom sodbe; ali če sodba nima razlogov oziroma so razlogi nerazumljivi. Sodba nima razlogov, če sploh nima obrazložitve ali če nima obrazložitve o kateri izmed odločb, vsebovanih v izreku (prim. sodba Vrhovnega sodišča IV Ips 71/2011 z dne 20. 9. 2011). V konkretnem primeru vložnica zahteve po vsebini nakazuje na kršitev določbe drugega odstavka 167. člena v zvezi s tretjim odstavkom 59. člena ZP-1, ki je podana, če sodišče v obrazložitvi sodbe v celoti ne oceni bistvenih in pravno relevantnih navedb zahteve za sodno varstvo, kar vpliva na zakonitost sodbe.

9. V obravnavanem primeru je sodišče presodilo vse pravno relevantne navedbe zahteve za sodno varstvo ter se do njih opredelilo. V točki 2. razlogov izpodbijane sodbe je natančno povzelo vsebino storilčeve zahteve za sodno varstvo, v točki 5 in 7 razlogov sodbe pa presodilo, da je bilo dejansko stanje v obravnavani zadevi pravilno ugotovljeno. Pritrdilo je navedbi zahteve za sodno varstvo, da ob opravljeni meritvi policisti vozila niso ustavili, so pa od pristojnih oseb podjetja A. d.d. iz Nove Gorice ter Avtobusnega postajališča Cerknica na podlagi interne oznake vozila, ki je bila na fotografiji razvidna, pridobili podatke o registrskih oznakah avtobusa, času vožnje, vozniku ter potnem nalogu ter na tej podlagi ugotovili, da je vozilo, ki mu je bila izmerjena hitrost, v tem času vozil storilec prekrška F. V. Sodišče je presodilo tudi, da ni mogoče slediti trditvam zahteve za sodno varstvo, da storilec prekrška ni vozil s hitrostjo, ki je bila izmerjena z radarjem oziroma oziroma da takšne hitrosti na kratkem odseku od križišča do mesta, kjer je bil nameščen radarski merilec hitrosti, ni mogel razviti.

C.

10. Ker v izpodbijani pravnomočni sodbi uveljavljana kršitev po 8. točki prvega odstavka 155. člena ZP-1 ni podana, sodišče pa se je v razlogih sodbe opredelilo do vseh pravno relevantnih navedb zahteve za sodno varstvo, je Vrhovno sodišče zahtevo vrhovne državne tožilke za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 zavrnilo.