Jedro

Toženka je zavrnila tožničino zahtevo zgolj z utemeljitvijo, da ima občina A. že organizirano izvajanje lekarniške dejavnosti, ki pomeni ustrezno zagotavljanje kakovostne in učinkovite preskrbe z zdravili in drugimi izdelki za podporo zdravljenja in ohranitev zdravja ter svetovanja glede njihove varne, pravilne in učinkovite uporabe pacientom in zdravstvenim delavcem v zdravstvu za občane občine A. Pri tem pa ni navedla pravne podlage, po kateri bi bila navedena ugotovitev lahko razlog za zavrnitev zahteve.

Izrek

I. Tožbi se ugodi tako, da se odločba Župana Občine A. št. 170-0003/2018-8 z dne 9. 5. 2019 odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v višini 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Župan občine A. je kot drugostopenjski organ z izpodbijano odločbo, izdano na podlagi tretjega odstavka 255. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP, zavrnil tožničino zahtevo za odprtje podružnice lekarne v Občini A., prejete dne 9. 1. 2019. V obrazložitvi je navedel, da ima občina A. že organizirano izvajanje lekarniške dejavnosti, ki pomeni ustrezno zagotavljanje kakovostne in učinkovite preskrbe z zdravili in drugimi izdelki za podporo zdravljenja in ohranitev zdravja ter svetovanja glede njihove varne, pravilne in učinkovite uporabe pacientom in zdravstvenim delavcem v zdravstvu za občane občine A., pa tudi širše, z obstoječim izvajalcem lekarniške dejavnosti vse od leta 2014 naprej.

2. Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi med drugim navaja, da je odločitev toženke nezakonita tako iz procesnih, kot iz materialnih razlogov. Med drugim toženki očita, da je odločala, ne da bi pridobila mnenje Lekarniške zbornice Slovenije in soglasje Ministrstva za zdravje. Poudarja, da občina po Zakonu o lekarniški dejavnosti (ZLD-1) ob izpolnjevanju pogojev za delovanje podružnice nima več diskrecijske pravice odločitve, ali bo izdala dovoljenje, ali ne. Toženka ji ni zagotovila temeljnih procesnih in materialnih jamstev v zaščiti njenih pravnih interesov, poleg tega protipravno omejuje konkurenco na trgu ter krši 74. člen Ustave RS in 49. člen PDEU. Citira pogoje, ki jih določa zakon za ustanovitev podružnice lekarne in navaja, da jih sama izpolnjuje. Predlaga ugoditev tožbi in odpravo izpodbijane odločbe ter povrnitev stroškov postopka, s pripadajočimi obrestmi.

3. Toženka v odgovoru na tožbo nasprotuje tožbenemu zahtevku in obširno navaja, zakaj je odločitev toženke pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena. Predlaga zavrnitev tožbe in povrnitev stroškov postopka.

4. Tožnica v pripravljalni vlogi z dne 1. 10. 2019 prereka navedbe toženke iz odgovora na tožbo in se med drugim sklicuje na sodno prakso SEU, po kateri se merilo s fiksno mejo števila oseb, ki jih je potrebno še naprej preskrbovati s storitvami, kot so določene v nacionalno zakonodajo, ne sme uporabljati za namen preverjanja obstoja potrebe po ustanovitvi nove lekarne. Poudarja, da je ZLD-1 določa pogoje za ustanovitev podružnice lekarne v 10. členu in tretjem odstavku 8. člena.

5. Tožba je utemeljena.

6. Po presoji sodišča izpodbijana odločba nima razlogov o odločilnih dejstvih, zato je ni mogoče preizkusiti, kar je bistvena kršitev pravil postopka.

7. Obrazložitev odločbe z navedbo razlogov, na katerih temelji sprejeta odločitev, toženki narekuje že Ustava. Zahteva po obrazloženosti upravnega akta je namreč namenjena varstvu procesnih garancij iz 22. člena (enako varstvo pravic) in 23. člena (pravica do sodnega varstva) Ustave RS, saj varstva teh pravic ni mogoče zagotoviti, če odločbe ni mogoče preizkusiti.

8. Kaj mora vsebovati obrazložitev odločbe pa določa tudi 214. člen Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), in sicer razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih, ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto, razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov, navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba, razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo, in razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank.

9. Če kaj od navedenega obrazložitev odločbe ne vsebuje, odločbe ni mogoče preizkusiti, kar je bistvena kršitev pravil upravnega postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP.

10. Kot rečeno, je toženka zavrnila tožničino zahtevo zgolj z utemeljitvijo, da ima občina A. že organizirano izvajanje lekarniške dejavnosti, ki pomeni ustrezno zagotavljanje kakovostne in učinkovite preskrbe z zdravili in drugimi izdelki za podporo zdravljenja in ohranitev zdravja ter svetovanja glede njihove varne, pravilne in učinkovite uporabe pacientom in zdravstvenim delavcem v zdravstvu za občane občine A., pa tudi širše, z obstoječim izvajalcem lekarniške dejavnosti vse od leta 2014 naprej.

11. Pri tem pa ni navedla pravne podlage, po kateri bi bila navedena ugotovitev lahko razlog za zavrnitev zahteve. S takšno obrazložitvijo je bila tožnici odvzeta pravica do izjave, kar je bistvena kršitev pravil upravnega postopka, sodišču pa je onemogočen preizkus njene pravilnosti in zakonitosti.

12. Sodišče zgolj pripominja, da tožnica utemeljeno navaja, da so pogoji za ustanovitev podružnice lekarne določeni v ZLD-1, in sicer prvi odstavek 10. člena določa, da se podružnica ustanovi na območjih, kjer število prebivalcev na gravitacijskem območju podružnice presega 2500 in je v kraju organizirana zdravstvena dejavnost na primarni ravni, pri čemer mora biti po tretjem dostavku 8. člena najmanjša razdaljo med obstoječo lekarno ali podružnico lekarne, merjena po javni cesti na urbanih območjih vsaj 400 m, na drugih območjih pa vsaj 5 km. Iz izpodbijane odločbe ne izhaja, da v tožničinem primeru kakšen od navedenih pogojev ne bi bil izpolnjen. Iz zakona pa tudi ne izhaja, da bi toženka odločitev o izdaji dovoljenja za poslovanje podružnice lekarne izdala po prostem preudarku.

13. Glede na ugotovljeno kršitev 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo istemu organu v ponoven postopek, ne da bi se opredeljevalo do tožničinih ostalih tožbenih navedb. V ponovnem postopku je organ vezan na stališča sodišča, ki se tičejo postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

14. Sodišče je odločalo na seji, brez glavne obravnave, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravni spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

15. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožnica v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Tožnici se za tožbo priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena v zvezi s prvim odstavkom 2. člena Pravilnika), ki se povišajo za 22% DDV, torej za 62,70 EUR, skupaj 347,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).