Jedro

Delavec ima pravico do plačila za opravljeno delo, kar pomeni do vsega, kar mu po zakonu pripada, to je plače z vsemi predpisanimi prispevki, ki so namenjeni socialni varnosti in regresa. Tudi eventualni pristanek na tako imenovano neto plačo, odpoved regresa ali celo odpoved plači ne more delodajalca razbremeniti do plačila obveznosti, ki jih ima po zakonu.

Izrek

I. Pritožba obdolženca se zavrne in se potrdi sodba sodišča druge stopnje.

II. Obdolženec je dolžan plačati 300,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo Okrajnega sodišča v Kopru je bil obdolženi D. G. oproščen obtožbe zaradi kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Na podlagi prvega odstavka 96. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je sodišče s stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona ter potrebnimi izdatki obdolženca obremenilo proračun. Po tretjem odstavku 105. člena ZKP je sodišče oškodovance s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Višje sodišče v Kopru je z izpodbijano sodbo obdolženca spoznalo za krivega storitve obravnavanega kaznivega dejanja ter mu na podlagi 57. in 58. člena KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen osem mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Oškodovance je na podlagi tretjega odstavka 105. člena ZKP napotilo na pravdo, na podlagi prvega odstavka 95. člena tega zakona pa je odločilo še, da je obdolženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka.

2. Zoper obsodilno sodbo pritožbenega sodišča se je pritožil obdolženec, kot navaja uvodoma, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in zaradi kršitve kazenskega zakona. Vrhovnemu, kot pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo "odpravi" in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

3. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka vidi obdolženec v tem, da sodišče v postopku ni upoštevalo določb 383. člena ZKP, ki pravi, da sodišče druge stopnje preizkusi sodbo v tistem delu, v katerem se izpodbija s pritožbo. Okrožno državno tožilstvo je namreč v pritožbi na sodbo prvostopenjskega sodišča eksplicitno zapisalo, da jo podaja zgolj in samo iz razloga po 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s 373. členom tega zakona, to je zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Kljub temu, da so sicer v obrazložitvi navajani drugi izpodbojni razlogi, le te ne moremo zaradi njihovega navajanja v obrazložitvi upoštevati, kot pritožbene razloge.

4. Navedena kršitev ni podana. Po izrecni določbi petega odstavka 392. člena ZKP sme namreč pritožbeno sodišče v primeru, ko je edini razlog za razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje zmotno ugotovljeno dejansko stanje in je za pravilno ugotovitev potrebna samo drugačna presoja že ugotovljenih dejstev, ugoditi pritožbi in spremeniti sodbo sodišča prve stopnje. Odločilna dejstva so vsa tista dejstva, ki se nanašajo na zakonske znake kaznivega dejanja, torej dejstva, ki se nanašajo na tako imenovani objektivni in subjektivni dejanski stan kaznivega dejanja. Pritožbeno sodišče je v konkretni kazenski zadevi upoštevalo, da je sodišče prve stopnje zanesljivo ugotovilo, da je obdolženčevo podjetje v kritičnem obdobju razpolagalo z določenimi sredstvi, da je obdolženec ta sredstva uporabljal za reševanje družbe, oziroma je dal prednost ukrepom namenjenim za to na račun plač, prispevkov in regresa svojih delavcev. Prav tako je bil ugotovljen tudi subjektivni element, da se je obdolženec tega zavedal, oziroma se je zavestno in hote odločil, da bo zaradi varovanja obstoja svoje družbe in tudi zaposlitve delavcev, ki jih potrebuje za svoje poslovanje, le-te prikrajšal. Nadalje iz obrazložitve sodbe pritožbenega sodišča nedvoumno izhaja, da je glede na tako ugotovljeno dejansko stanje s strani sodišča prve stopnje napačen pravni zaključek, da ni podana protipravnost glede na to, da naj bi delavci privolili v neizplačilo, znižanje oziroma zamik izplačil plač. Pravilen je namreč zaključek (pri čemer se je pritožbeno sodišče oprlo na sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 261/2010 in I Ips 103/2009) izpodbijane sodbe, da ima delavec za opravljeno delo pravico do plačila, kar pomeni do vsega tistega, kar jim po zakonu pripada, to je plače z vsemi predpisanimi prispevki, ki so namenjeni socialni varnosti in regresa. Jasno je namreč, da tudi eventualni pristanek na tako imenovano neto plačo, odpoved regresa ali celo odpoved plači ne more delodajalca razbremeniti do plačila obveznosti, ki jih ima po zakonu.

5. Obdolženec v pritožbi sicer uvodoma res uveljavlja kršitev kazenskega zakona, vendar pa v nadaljevanju, ko navaja, da njegovo ravnanje ni bilo protipravno in ne voljno in da mu tudi krivda ni dokazana, izpodbija le s strani nižjih sodišč ugotovljeno dejansko stanje. Kot je bilo že pojasnjeno, pa so bila vsa odločilna dejstva pravilno in popolno ugotovljena ter obdolženec z izražanjem dvoma v tako ugotovljeno dejansko stanje, ne more uspeti. Nobenega dvoma tudi ni, da se je obdolženec kot delodajalec moral zavedati svojih obveznosti do delavcev, zaposlenih v njegovem podjetju.

6. Ker niso podane uveljavljane procesne kršitve, dejansko stanje pa je tudi po presoji Vrhovnega kot pritožbenega sodišča pravilno ugotovljeno, pri čemer sodba tudi ne vsebuje kršitev na katere je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (383. člen ZKP), je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča druge stopnje.

7. Odločitev o stroških, nastalih pri odločanju o pritožbi, temelji na določilih členov 98. a v zvezi z 98. členom ZKP, pri višini sodne takse pa je sodišče upoštevalo poleg obdolženčevih premoženjskih razmer tarifo določeno po Zakonu o sodnih taksah.