Jedro

Presoja izpolnjenosti pogojev za zadržanje na oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v 2. točki izreka potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo (2. točka), da se A. A. zadrži na zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom Psihiatrične klinike najdlje do 3. 2. 2020. 2. Pritožbo zoper ta sklep je vložila odvetnica na zdravljenju zadržane osebe, in predlaga, da se čas prisilnega zadržanja na zdravljenju skrajša na 10 dni oz. da se sklep razveljavi. Ne zanika težav zadržane osebe, poudarja pa, da je na zdravljenje prišel prostovoljno, kar pomeni, da je sposoben prepoznati svoje težave in poiskati pomoč. Meni, da bi bila ustreznejša terapija na odprtem oddelku, kar naj bi mu zdravniki tudi obljubili, ker tega niso izpolnili, je tudi preklical soglasje za zdravljenje. Navaja, da mu terapija „hitro prime“ in da je odrejeni čas na zaprtem oddelku predolg, sploh ker sedaj spet jemlje zdravila. Stanje naj bi se mu po navedbah pritožbe poslabšalo zaradi materine smrti, saj je sicer od zadnje hospitalizacije minilo 15 let. Pritožba meni, da gre za pregrob poseg v osebnostne pravice.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je v celoti ugotovilo vse relevantne okoliščine ter po pravilni presoji, da so pri A. A. podani vsi zakonsko zahtevani pogoji po določbi 1. odst. 39. čl. Zakona o duševnem zdravju (ZDZdr)1, določilo primeren čas, da se ga prisilno zadrži na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom. Izpolnjenosti pogojev za izrečeni ukrep obveznega zdravljenja pritožba niti ne izpodbija, izpodbija le določen čas takega zdravljenja, a neutemeljeno. Čas zdravljenja je odrejen najdlje do 3. 2. 2020, kar pomeni, da bo lahko po presoji zdravnikov tudi krajši, le nikakor ne daljši. Čas nujno potrebnega zdravljenja je na 6 tednov ocenil in predlagal sodni izvedenec psihiatrične stroke B. B., ki je strokovnjak na svojem področju in ima izkušnje s podobnimi primeri, svoj predlog pa je tudi prepričljivo utemeljil: pojasnil je, da je zaradi opuščanja terapije pri pacientu prišlo do poslabšanja shizofrenske psihoze, ki je bila do pred nekaj meseci zaradi redne in ustrezne terapije v remisiji. Ponovno uvajanje terapije je po mnenju izvedenca zaradi preverjanja doseženih rezultatov in kontrole potrebno v trajanju 6 tednov, zaradi trenutne neuvidevnosti pa milejše oblike ne pridejo v poštev. Pritožba temu nasprotuje brez strokovne utemeljitve, zato le na podlagi pacientove subjektivne ocene določenega roka zdravljenja ni možno skrajšati oz. odrediti druge, milejše oblike zdravljenja. Res je, da je pacient sam prišel po pomoč, vendar to še ne pomeni, da je sam tudi sposoben oceniti, koliko časa potrebuje psihofarmakološko terapijo, da ustrezno učinkuje. Njegovo zavzemanje za krajši čas predpisane terapije je brez ustrezne strokovne podlage, naknadni preklic soglasja za zdravljenje pa (glede na siceršnjo nespornost podanih pogojev za prisilno zdravljenje) le dokazuje njegovo neuvidevnost do potrebnosti takega zdravljena.

5. Izpolnjenost zakonskih pogojev za prisilno zdravljenje je upravičen razlog, da se posamezniku začasno omejijo njegove ustavno zajamčene pravice (19. čl. Ustave RS; varstvo osebne svobode), ta ukrep pa je tudi upoštevaje dolžino predvidenega prisilnega zdravljenja glede na neizpodbite strokovne podlage zanj nujen in sorazmeren.

6. Po obrazloženem se pokaže, da pritožba odvetnice ni utemeljena in jo je treba zavrniti ter potrditi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl. ZPP, v zvezi s 37. čl. ZNP), uradni preizkus sklepa pa tudi ni pokazal nobenih kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

1 Povzeto v 3. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa.