Jedro

Samo dejstvo, da sta dva živela v zakonski zvezi, še nima za posledico, da je premoženje, ki sta ga v tem času pridobila, skupno premoženje. Skupno je le tisto premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze. V predmetni zadevi sta vikend gradila starša toženca, pravdni stranki pa v izgradnjo nista vlagala. Ker je toženec postal solastnik do ½ na podlagi dedovanja, gre za posebno premoženje toženca in ne skupno premoženje pravdnih strank.

V sporu glede ugotovitve obsega in deleža na skupnem premoženju je samo toženec kot bivši zakonec lahko pasivno legitimiran. Solastnika nepremičnine (toženec in njegova sestra) namreč nista nujna sospornika.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z napadeno sodbo zavrnilo zahtevek tožnice, da sodišče ugotovi, da je parc. št. ... k.o. ..., skupaj z zgradbo, ki na tej parceli leži, skupno premoženje pravdnih strank, pri čemer ima vsaka izmed njiju solastniški delež do ½ te nepremičnine. Prav tako je zavrnilo zahtevek za izstavitev listine, na podlagi katere bi lahko tožnica na svoje ime v zemljiško knjigo vpisala solastniški delež in zahtevek za povračilo stroškov. Odločilo je, da je tožnica dolžna tožencu povrniti 1.287,95 EUR pravdnih stroškov.

Zoper sodbo se je, iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena ZPP, pritožila tožnica. Navaja, da toženec ni nasprotoval njeni trditvi, da je bil vikend v ... zgrajen v času trajanja zakonske zveze, ki je trajala od 1986 do 1992. Vsa izvajanja sodišča glede časa gradnje zato niso relevantna in so materialnopravno napačna. Napačno je sklepanje prvega sodišča glede sklepa o dedovanju. Pravnomočni sklep o dedovanju veže le stranke – torej ne učinkuje erga omnes, kot to meni sodišče. Tožnice sklep o dedovanju ne veže. Napačno je stališče sodišča, da so toženec in njegova sestra V. S. nujna sospornika. Solastnik lahko razpolaga s svojimi idealnim deležem brez soglasja drugih solastnikov. Ker je toženec do ½ solastnik parc. ... k.o. ..., lahko razpolaga s svojim solastniškim deležem in izda listino, kot jo s sodbo zahteva tožnica. Sodišče pa lahko presodi manj od zahtevnega. Pritožnica po povedanem predlaga, da pritožbeno sodišče napadeno sodbo razveljavi in vrne prvemu sodišču v novo sojenje.

Toženec na pritožbo ni odgovoril. Pritožba ni utemeljena.

Samo dejstvo, da sta dva živela v zakonski zvezi, še nima za posledico, da je premoženje, ki sta ga v tem času pridobila, skupno premoženje. Skupno je le tisto premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze (2. odst. 51. člena ZZZDR). Tožnica pa trdi, da je postal lastnik do ½ parc. št. ..., k.o. ... toženec na podlagi dedovanja. Torej parcela predstavlja njegovo posebno premoženje. Ni dvoma, da je bilo gradbeno dovoljenje pridobljeno v času trajanja zakonske zveze (1986) in da je bil vikend zgrajen do tretje gradbene faze do leta 1989, dokončal pa se je po razvezi zakonske zveze. Tožnica ne trdi, da je delala na vikendu, od vlaganj pa zatrjuje le, da sta s tožencem zabetonirala ploščo, kupila tuš kad in umivalnik in da je obstajal dogovor, da bosta vložila v izgradnjo 2.000,00 DEM. Povedanega pa z ničemer ne dokazuje. Nasprotno pa je toženec povedal, da je gradil hišo njegov oče, po njegovi smrti pa mati. On pa v relevantnem obdobju v nepremičnino ni vlagal. Po povedanem pritožbeno sodišče ne dvomi v ugotovitve prvega sodišča, da niti tožnica niti toženec v izgradnjo vikenda nista vlagala in tako niti nista mogla pridobiti deleža. Toženec je delež dobil po očetu in ne z delom v času trajanja zakonske zveze in je torej to njegovo posebno premoženje.

Pritožba pa ima prav glede pasivne legitimacije toženca, vendar je prvo sodišče moralo zahtevek tožnice zavrniti že iz drugih razlogov, navedenih zgoraj. Nedvomno je tožnica lahko postavila zahtevek, kot ga je, drugo vprašanje pa je s kolikšnim delom bi uspela, če bi dokazala, da sta s tožencem gradila in skupaj vlagala v nepremičnino, katere solastnik je toženec. Solastnika nepremičnine v tem primeru pa nista nujna sospornika, zato je samo toženec lahko pasivno legitimiran v tej zadevi.

Po povedanem ni dvoma, da parc. in zgradba na njej št. 1021/2 k.o. U ne predstavlja skupnega premoženja pravdnih strank in je bilo zato zahtevek zavrniti. Na ostale pritožbene navedbe pritožbeno sodišče ne odgovarja, ker niso odločilnega pomena za rešitev te zadeve (1. odst. 360. člena ZPP). Pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo nepravilnosti, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353 člen ZPP).