Jedro

Pritožba neutemeljeno uveljavlja kršitev 7. in 212. člena ZPP, ker tožnik ni natančno pojasnil, na katere dneve je opravljal točno določene naloge ter po čigavem ukazu. Kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje, je v trditvah za vsak posamezen dan tožnik opisal, katere naloge je opravljal.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 373,32 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 8 dni od vročitve pisnega odpravka sodbe plačati odškodnino v znesku 13.054,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 1. 2021 dalje do plačila (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 2.148,53 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku navedenega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in sicer zaradi napačno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Tožena stranka poudarja, da je na tožniku trditveno in dokazno breme (7. in 212. člen ZPP), da natančno pojasni, na katere dneve je opravljal točno določene naloge ter po čigavem ukazu in kdaj je le-te začel opravljati oziroma kdaj je končal naloge ter da to tudi dokaže. Sodišče mora upoštevati določbe 212., 214. in 215. člena ZPP ter napraviti celostno dokazno oceno vseh zatrjevanih dejstev, ki so pomembna za odločitev, kar pa sodišče, po oceni tožene stranke, ni storilo. Sodba ni zadostno obrazložena in se je ne da preizkusiti, prav tako pa tudi dejanska ocena sodišča ni prepričljiva. Tožniku ni uspelo z zanesljivostjo dokazati, koliko dodatnega dela je vsak posamezni zatrjevani prosti dan opravil. Sodišče prve stopnje je povsem spregledalo vso listinsko dokumentacijo o obremenjenosti pripadnikov, ki jo je predložila tožena stranka in ki predstavlja uradne dokumente Slovenske vojske, ki so bili pripravljeni na podlagi dogajanj in stanja na navedeni misiji. Iz mesečnih poročil, kot tudi poročil o izvedeni analizi delovanja in konsolidaciji ob vrnitvi iz misije, ni razvidno, da bi na misiji imeli težave z nezmožnostjo zagotovitve prostih dni (tedenskega počitka). Sodišče prve stopnje bi v okviru pravilne dokazne ocene moralo upoštevati tudi materialnopravna izhodišča, uveljavljana v obstoječi sodni praksi, ki pojasnjujejo, kdaj ne gre za kršenje pravice do tedenskega počitka, ampak za delovanje na posameznem območju delovanja, za katerega veljajo posebni varnostni ukrepi. Sodišče se ni opredelilo do predloženih uradnih dokumentov Slovenske vojske in ni utemeljilo, zakaj njihovi vsebini ni sledilo. Tožena stranka nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje tudi iz razloga, ker je oprta izključno na izpoved nadrejenih - poveljnikov kontingenta A. A. in B. B. ter tudi na izjave prič C. C., D. D., E. E. (pravilno: E. F.), G. G. in H. H., neupoštevajoč pri tem omenjeno listinsko dokumentacijo - uradne dokumente Slovenske vojske. Dejstva, navedena v uradnih dokumentih Slovenske vojske niso dopuščala dvoma v resničnost zagotavljanja tedenskega počitka na misijah OIR 1 in 2. Bremena napačnega poročanja v poveljstvo Slovenske vojske vsakokratnih poveljnikov kontingenta OIR (B. B., A. A.) ne more nositi tožena stranka. Razlogi sodišča so tudi sami s seboj v nasprotju, saj sodišče na eni strani ugotavlja, da sta tudi priči B. B. in A. A. izjavili, da se na dan, ko je bil zagotovljen tedenski počitek, ni izvajalo oziroma ni bilo odrejenih operativnih nalog, na drugi strani pa navede, da je tožniku bil tedenski počitek kršen. Tožena stranka izpostavlja izvajanje vsakodnevne vadbe, izvajanje priprav, ki naj bi v določenih primerih trajale tudi do 7 ur, čiščenje lastne oborožitve in čiščenje baze ter da se naloge, na katere se tožnik sklicuje, ne da preveriti in za te naloge ne obstajajo nobeni listinski dokazi ali navedbe. Prav tako posamezni premiki niso bili časovno opredeljeni kot tudi ne opredeljeni, da so se izvajali ravno na dan za katerega tožnik trdi, da bi moral imeti zagotovljen tedenski počitek. Tožena stranka sodišču prve stopnje očita, da ni z zadostno gotovostjo ugotovilo dejanskega stanja, da bi moralo sodišče ob dejstvu, da navedb tožnika na dan tedenskega počitka ni mogoče ugotoviti s stopnjo prepričanja, tožbeni zahtevek zavrniti. Če bi sodišče opravilo celostno dokazno oceno v skladu z določbami ZPP, bi moralo upoštevati tudi, da so vsa poročila po vsebini skoraj povsem identična in ne vsebujejo nobenih posebnosti na dneve, ki jih ima tožena stranka opredeljene kot tedenske počitke. Evidence tedenskega počitka so pripadniki podpisali prostovoljno. Navadno so ta dan izkoristili za vzdrževanje sredstev in opreme in te dejavnosti niso bile ukazane. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnik je v odgovoru na pritožbo obrazloženo prerekal njene navedbe in predlagal zavrnitev pritožbe ter potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

6. Med strankama ni bilo sporno, da je bil tožnik napoten na opravljanje nalog v tujino in sicer v okviru sodelovanja Republike Slovenije v globalni protiteroristični koaliciji zoper Daesh (ISIL) OIR Irak v obdobju od 10. 1. 2017 do 17. 5. 2017, od 8. 6. 2018 do 12. 11. 2018 in od 11. 2. 2019 do 31. 5. 2019. 7. Sodišče prve stopnje je odločalo o tožnikovem zahtevku za plačilo odškodnine zaradi neizkoriščenega tedenskega počitka skladno z določbami 156. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) in 97.f člena Zakona o obrambi (ZObr; Ur. l. RS, št. 82/94 in nasl.). Tožena stranka je kljub zatrjevanju, da tožniku ni bila dolžna zagotoviti tedenskega počitka, ker je bil tožnik napoten na misijo in na misijah ni bilo mogoče načrtovati delovnega časa glede na naravo nalog, hkrati navedla datume, ko je tožniku na vseh treh misijah zagotovila tedenski počitek. Sodišče prve stopnje je presojalo, ali je tožnik ob navedenih dnevih opravljal delovne naloge in obseg opravljenih nalog. Tožnik je podrobno opisal svoje vsakodnevno delo, pri čemer tožena stranka ni nasprotovala navedbam tožnika o nalogah, ki jih je moral izvajati, nasprotovala pa je navedbam, da je moral te naloge izvajati tudi v času tedenskega počitka.

8. Tožena stranka v pritožbi zlasti navaja, da je na tožniku trditveno in dokazno breme, da natančno pojasni, na katere dneve je opravljal točno določene naloge ter po čigavem ukazu in da tožniku ni uspelo zanesljivo dokazati, koliko dodatnega dela je vsak posamezni zatrjevani prosti dan opravil "na škodo" tedenskega počitka, zato je dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, napačno. Pritožba neutemeljeno uveljavlja kršitev 7. in 212. člena ZPP, ker tožnik ni natančno pojasnil, na katere dneve je opravljal točno določene naloge ter po čigavem ukazu. Kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje, je v trditvah za vsak posamezen dan tožnik opisal, katere naloge je opravljal. Tožnik je zatrjeval, da je vse nedelje, na vseh treh misijah, z delom začel ob 5.00 uri zjutraj, saj se je za vsak dan posebej organiziral prevoz na teren, v vozila se je naložila oprema, sledil je odhod iz baze. Pred vsakim odhodom iz baze je tožnik opravil tudi varnostne postopke, ki so trajali 45 minut. Po zajtrku, ko je bil izven baze nekje 30 minut, je vožnja na vadbišče trajala približno 1 uro v eno smer. Delo na vadbišču je trajalo do 14.00 ure in nato je sledil povratek v bazo z 1 urno vožnjo, kosilo, od 16.00 ure pa je sledilo pospravljanje opreme in orožja, kar je trajalo 30 minut in analiza aktivnosti, kar je trajalo nekje od 1 do 2 uri. Izvajal je tudi obvezno fizično vadbo v času trajanja od 1 do 2 ur. Po večerji pa je sledil sestanek vseh pripadnikov, ker je tožnik aktivno sodeloval pri določitvi dela za naslednji dan. Prav tako je tožnik natančno navedel, katera dela je opravljal ob petkih in sobotah, kar izhaja iz drugega odstavka 11. točke obrazložitve sodbe.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da je tožnik za vsak posamezen dan opisal, katere naloge je opravljal in čas opravljanja nalog ter navedel nadrejene delavce s strani katerih mu je bilo delo odrejeno. Sodišče prve stopnje je zato pravilno sledilo tožnikovim navedbam, da je kot inženir skrbel za eksplozive, vodil je priprave in usposabljanja in izvajal predavanja, kar so potrdili tudi C. C., D. D., E. F., H. H., A. A. in B. B. Zato so neutemeljene pritožbene trditve, da tožniku ni uspelo z zanesljivostjo dokazati, koliko dodatnega dela je vsak posamezen zatrjevani prosti dan opravil "na škodo" tedenskega počitka.

10. Neutemeljena je pritožbena trditev, da je dokazna ocena nepravilna in nepopolna, ter da sodišče prve stopnje ni ustrezno upoštevalo metodološki napotek iz 8. člena ZPP in ni napravilo celovite, prepričljive in življenjsko sprejemljive dokazne ocene, ko se ni opredelilo do predloženih uradnih dokumentov Slovenske vojske ter ni obrazložilo, zakaj njihovi vsebini ni sledilo. Sodišče prve stopnje dokazne ocene ni oprlo le na izpoved tožnika in prič in na dejstvo, da so bile te skladne, kot zmotno navaja pritožba, temveč je pri presoji upoštevalo tudi listinske dokaze (točka 14 obrazložitve sodbe) in je obširno pojasnilo, da listinski dokumentaciji, natančneje evidencam, ni sledilo, ker so priče I. I., J. J., K. K., L. L. in M. M. skladno izpovedale, da te ne odražajo dejanskega stanja, in da so jih podpisovali, ker so morali oziroma da so "kupili mir". Da evidence niso točne, pa glede na pravilno obrazložitev sodišča prve stopnje izhaja tudi iz predloženih listinskih dokazov (priloga A/31 do A/36).

11. Neutemeljena je tudi pritožbena trditev, da sodišče prve stopnje v okviru materialnega prava ni sledilo ustaljeni sodni praksi, da kljub izvajanju določenih dejavnosti na podlagi hišnega reda navedeno ne pomeni kršitve tedenskega počitka. Sodišče prve stopnje je pri ugotavljanju tožnikovega dela in njegovega obsega za posamezne dni evidentiranega tedenskega počitka upoštevalo ustaljeno sodno prakso (točka 15 obrazložitve) ter je pravilno sledilo tudi novejšim stališčem Vrhovnega sodišča RS (v odločbah VIII Ips 32/2019, VIII Ips 65/2019, VIII Ips 22/2020 in VIII Ips 37/2020). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik na dneve, ko naj bi koristil tedenski počitek opravljal različna dela, ki so mu bila odrejena in jih je moral opraviti prav na dan, ko je imel prosto. V 16. točki obrazložitve sodbe je obrazložilo, katere dneve je tožnik opravil več kot 8 delovnih ur v času, ko naj bi mu bil zagotovljen tedenski počitek.

12. Neutemeljena pa je tudi pritožbena trditev, da se sodišče ni opredelilo do spremenjene izjave priče B. B., da je evidence vodil po ukazu in da tedenskega počitka ni bilo mogoče zagotoviti. Po mnenju pritožbe je priča spremenila izjavo izključno zaradi lastnega finančnega interesa ter da izpoved ne odraža resničnega dejanskega stanja na misiji. Pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitve ZPP, saj prvostopenjska ocena o tem, da je tožnik v prostih dnevih moral opravljati delo, temelji na presoji vseh izvedenih dokazov in ne le na izpovedi B. B. 13. Ker je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, je posledično pravilna tudi njegova odločitev o stroških postopka.

14. Ker niso podani s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožniku pa je dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je na podlagi določil Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015 in nasl.) priznalo 500 točk za sestavo odgovora na pritožbo, 2 % za materialne stroške in 22 % DDV, kar (upoštevaje vrednost odvetniške točke 0,60 EUR) skupaj znaša 373,32 EUR, ki mu jih je tožena stranka dolžna povrniti v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.