Jedro

Postopek zavarovanja se po vložitvi ugovora ne prelevi v pravdni postopek,v katerem bi si stranki lahko v nedogled izmenjavali vloge in se o njih izjavljali, pač pa mora biti še vedno zelo hiter in učinkovit. ZIZ dopušča sodišču, da o ugovoru odloči, ne da bi dolžniku dalo možnost, da se o upnikovem odgovoru na ugovor izjavi.

Prevzem dolga pomeni poseg v obstoječo pogodbo med strankama, saj spreminja pravice in obveznosti pogodbenih strank, zato bi ga lahko (poleg zakonitih zastopnikov) sklenile le osebe, ki bi imele izrecno pooblastilo zakonitih zastopnikov za takšen poseg. Slednje še toliko bolj velja za upnika, katerega privolitev se za prevzem dolga zahteva.

Privolitev upnika v prevzem dolga mora biti zavestna, svobodna in resna, privoliti mora v pogodbo, ki jo on sam razume in dojema kot pogodbo o prevzemu dolga. V konkretnem primeru bi torej dolžnik moral izkazati, da je upnik dogovor, sklenjen na sestanku 22.10.2009, štel za dogovor o prevzemu dolga, in ne zadostuje, da ga je kot takega razumel dolžnik.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana sklepa potrdita.

Dolžnik sam nosi pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je na predlog upnika dne 16.9.2009 izdalo začasno odredbo, s katero je naložilo dolžniku, da naj v roku treh dni izroči upniku evidenčne liste za material, ki ga je z gradbišča objekta T. c. M. V. odpeljal na trajne deponije oziroma ustrezne evidenčne liste za ravnanje z gradbenimi odpadki. Za izpolnitev odredbe je sodišče določilo denarno kazen v višini 50.000,00 EUR, ki se izvrši za vsak dan zamude. Upniku je še naložilo, da v roku 8 dni vloži tožbo na izročitev evidenčnih listov za ravnanje z gradbenimi odpadki in določilo veljavnost izdane začasne odredbe.

Zoper izdani sklep o začasni odredbi je tožena stranka pravočasno vložila ugovor, o katerem je sodišče odločilo z izpodbijanim sklepom z dne 8.12.2009 tako, da je ugovoru delno ugodilo in sklep o izdaji začasne odredbe v 2. točki spremenilo tako, da je omejilo seštevek določenih denarnih kazni do 208.646,30 EUR, v ostalem pa je ugovor zavrnilo.

Tožena stranka je naknadno vložila še ugovor po izteku roka in predlagala razveljavitev začasne odredbe. Sodišče je s sklepom z dne 20.1.2010 zavrnilo tako ugovor po izteku roka kot tudi predlog za razveljavitev izdane začasne odredbe.

Dolžnik je vložil pritožbi zoper oba zgoraj navedena sklepa.

Pritožbi nista utemeljeni.

Obema pritožbama je skupen očitek, da je sodišče zagrešilo absolutno postopkovno kršitev po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP in grobo poseglo v ustavno pravico dolžnika do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave oziroma do poštenega sojenja po 6. členu EKČP, ker dolžniku ni omogočilo, da bi se izjavil do navedb upnika v odgovoru na ugovor. Četudi dolžnik priznava, da je postopek zavarovanja nujen in da je kontradiktornost v njem omejena, pa je zmotno in tudi samo s seboj v nasprotju njegovo stališče, da je mogoče le začasno odredbo izdati, ne da bi se dolžnik s predlogom za izdajo predhodno seznanil, da pa ni mogoče odločiti o ugovoru, ne da bi se dolžnik izjavil o odgovoru upnika na ugovor. Postopek zavarovanja se po vložitvi ugovora ne prelevi v pravdni postopek, v katerem bi si stranki lahko v nedogled izmenjavali vloge in se o njih izjavljali, pač pa mora biti še vedno zelo hiter in učinkovit. 239. člen ZIZ določa, da se za zavarovanje smiselno uporabljajo (splošna) določila ZIZ. Na podlagi 57. člena ZIZ se izvod pravočasnega, popolnega in dovoljenega ugovora vroči upniku, ki ima pravico nanj odgovoriti. Če upnik v odgovoru ugovoru nasprotuje, pa sodišče v skladu z 58. členom ZIZ glede na okoliščine primera razpiše narok za obravnavo ugovora ali pa izda sklep brez naroka. Iz navedenega je očitno, da ZIZ dopušča sodišču, da o ugovoru odloči, ne da bi dolžniku dalo možnost, da se o upnikovem odgovoru na ugovor izjavi.

O pritožbi zoper sklep z dne 8.12.2009 o zavrnitvi ugovora zoper začasno odredbo Pritožbeno sodišče najprej opozarja, da mora upnik v postopku izdaje začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve izkazati le verjetnost obstoja terjatve oz. verjetnost, da mu bo terjatev nastala, poleg tega pa mora verjetno izkazati tudi eno izmed predpostavk iz 2. odstavka 272. člena ZIZ. To pomeni, da mora s stopnjo verjetnosti izkazati tudi vsa dejstva, s katerimi utemeljuje svojo terjatev. Upnik se je skliceval na določila pogodbe, sklenjene med upnikom in dolžnikom v pisni obliki (A6), iz katere je razvidno, da sta jo podpisali obe stranki po svojih pooblaščencih, upnik dne 24.11.2008 in dolžnik dne 11.12.2008, ki sta vse strani pogodbe tudi parafirala. Dolžnik navedene pogodbe tudi nikoli ni izpodbijal. Obširne pritožbene navedbe v zvezi z ne-veljavnostjo pisne pogodbe in bravure o ponudbah in izjavah volj, vsekakor ne morejo omajati pravilnosti zaključkov prvostopnega sodišča, da sta stranki sklenili pogodbo s vsebino, kot je določena v prilogi (A6).

Sodišče je nadalje povsem pravilno ugotovilo, da pogodba (A6) v 4. členu določa obveznost izvajalca (dolžnika), da bo za material, ki ga bo deponiral na trajno deponijo, predložil ustrezne evidenčne liste, s čimer je upnik (več kot) verjetno izkazal, da ima do dolžnika terjatev na izročitev evidenčnih listov. Določila Uredbe o ravnanju z gradbenimi odpadki, na katero se sklicuje dolžnik, so za razmerje med strankama nerelevantna in se v tem postopku ne morejo uporabiti. Poleg tega pa iz dolžnikovih trditev izhaja, da je njegov podizvajalec B. d.o.o. gradbene odpadke predal pooblaščenim prevzemnikom, zato je povsem verjeten tudi zaključek, da je bilo določilom Uredbe o ravnanju z odpadki, ki nastanejo pri gradbenih delih, v celoti zadoščeno, in da ni bilo nobenih ovir, zlasti ne na strani investitorja, da dolžnik ne bi mogel izpolniti svoje pogodbene obveznosti.

Z odredbo naložena obveznost dolžniku, da izroči evidenčne liste, ni niti nemogoča niti neizvršljiva, saj, kot je prvostopno sodišče pravilno zaključilo, dolžnik kot podjemnik odgovarja za osebe, ki so po njegovem naročilu izvajale prevzeti posel in jih je dolžan zato od svojega podizvajalca pridobiti. Tudi pritožbena izvajanja o tem, da bi bilo kakšno drugo sredstvo bolj primerno sredstvo zavarovanja za dosego upnikovih namenov, so za odločitev v zadevi brezpredmetna.

O pritožbi zoper sklep z dne 20.1.2010 o zavrnitvi ugovora po izteku roka in predloga za razveljavitev začasne odredbe Pritožba neutemeljeno očita prvostopnemu sodišču zaključek, da naj bi predstavniki investitorja TC M., izvajalca S. d.d., upnika, dolžnika in njegovega podizvajalca B. d.o.o., ki so se udeležili sestanka dne 22.10.2009, ne imeli ustreznih pooblastil za zastopanje pravnih oseb, v imenu katerih so sklenili dogovor, razviden iz zapisnika (B15). Razloge prvostopnega sodišča v navedeni smeri je treba razumeti zgolj v kontekstu pomena, ki ga temu dogovoru pripisuje dolžnik, ki trdi, da je šlo za prevzem dolga iz pogodbe (A6). V tem kontekstu je namreč zaključek prvostopnega sodišča pravilen; prevzem dolga pomeni poseg v obstoječo pogodbo med strankama, saj spreminja pravice in obveznosti pogodbenih strank, zato bi ga lahko (poleg zakonitih zastopnikov) sklenile le osebe, ki bi imele izrecno pooblastilo zakonitih zastopnikov za takšen poseg. Slednje še toliko bolj velja za upnika, katerega privolitev se za prevzem dolga zahteva.

Sicer si pa pritožnik zmotno predstavlja, da lahko nekdo tretji (oz. on sam) določi vsebino upnikove volje. Privolitev upnika mora biti zavestna, svobodna in resna, privoliti mora v pogodbo, ki jo on sam razume in dojema kot pogodbo o prevzemu dolga. V konkretnem primeru bi torej dolžnik moral izkazati, da je upnik dogovor, sklenjen na sestanku 22.10.2009, štel za dogovor o prevzemu dolga, in ne zadostuje, da ga je kot takega razumel dolžnik. Zato je brezpredmetno dolžnikovo prepričevanje sodišča, da ima dogovor z dne 22.10.2009 pravno naravo prevzema dolga, v katerega je privolil upnik. Niti iz dejanskih okoliščin tega sestanka, ki je bil očitno namenjen operativnemu (in ne pravnemu) reševanju nastale situacije, ne izhaja, da bi udeleženci z dogovorom kakorkoli posegali v obstoječa medsebojna pogodbena razmerja niti da bi imeli takšen namen. Da upnik tega dogovora nikakor ni razumel kot prevzem dolga, pa konkludentno izhaja že iz okoliščine, da ni umaknil svojih zahtevkov, s katerimi zahteva izpolnitev pogodbe od dolžnika.

Pritožbeni razlogi tako niso podani kot tudi ne razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), zato je sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijana sklepa potrdilo. Ker dolžnik s pritožbama ni uspel, je dolžan sam nositi svoje pritožbene stroške.