Jedro

Sodišče prve stopnje je navedlo zadostne in utemeljene razloge za neizvedbo dokaza z zaslišanjem stranke, ki s pritožbo konkretno niti niso izpodbijani, zato se sodišču prve stopnje ni pripetila bistvena kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in ne gre za diskriminatorno obravnavanje toženke.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo presodilo (I. točka izreka), da je tožena stranka (toženka) dolžna v roku 8 dni plačati tožeči stranki (tožnici) 4.381,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 2.735,25 EUR od 6. 2. 2019 dalje do plačila in od zneska 1.646,01 EUR od 28. 2. 2019 dalje do plačila ter 30,00 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 4. 2019 dalje do plačila. Hkrati je odločilo o povrnitvi pravdnih stroškov (II. točka izreka), in sicer, da mora toženka tožnici povrniti 196,00 EUR pravdnih stroškov v 15 dneh z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Zoper predmetno sodbo je toženka vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in s predlogom, naj ji pritožbeno sodišče ugodi, izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovljeno sojenje. V pritožbi navaja, da nekaterih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni grajala predhodno, saj je zatrjevane kršitve ugotovila šele s prejemom izpodbijane sodbe. Pritožba nasprotuje zaključku sodišča, da je tožnica izkazala utemeljenost svojega zahtevka in da toženka ni dokazala svojih ugovornih navedb. Toženkine navedbe so bile zadostno konkretizirane in zanje je ponudila zadostne dokaze. Predlagala je tudi zaslišanje strank, ki ga sodišče ni izvedlo in glede tega ni navedlo razlogov, s čimer je storilo kršitev določb pravdnega postopka in posledično napačno oziroma nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter sprejelo zmotno materialnopravno odločitev. Toženka je oporekala temelju in višini ter zapadlosti terjatve, za svoje navedbe pa je ponudila vse razpoložljive dokaze. Sodišče prve stopnje se do njenih navedb ni konkretneje opredeljevalo, kakor da bi jih štelo za irelevantne. Posledično se zdi, da navedbe toženke ne zanikajo tožbenih trditev. Z zavrnitvijo zaslišanja strank je sodišče kršilo načelo kontradiktornosti, načelo obojestranskega zaslišanja, načelo enakopravnosti strank in načelo neposrednosti. Ravnalo je diskriminatorno, kar pomeni kršitev pravice do izjave, to pa je vplivalo na zakonitost in pravilnost prvostopenjske odločbe. Sodišče lahko nepomembne dokaze zavrne z zavrnilnim sklepom, ki mora biti obrazložen. To lahko stori v samem dokaznem sklepu, v posebnem sklepu ali pa v sodni odločbi o glavni stvari. Vsaka zavrnitev dokaznega predloga avtomatično še ne pomeni relativne oziroma absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka (prim. sodbo VS RS III Ips 25/2012-3 z dne 28. 1. 2014), vendar je v konkretnem primeru sodišče toženki onemogočilo izvedbo dokazov, ki potrjujejo njene navedbe. Iz obrazložitve sodbe namreč izhaja, da je sodišče navedbe toženke štelo za neresnične.

3. Tožnica je v odgovoru na pritožbo navedla, da vztraja pri podanih navedbah in dokazih, kot izhajajo iz spisa.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pojasnilo, da zaslišanja toženke oziroma njenega zakonitega zastopnika ni izvedlo, ker se le-ta naroka ni udeležil in svojega izostanka ni opravičil (glej drugi odstavek 258. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)); ker toženka ni navedla, o čem naj bi njen zakoniti zastopnik pričal; in ker toženka ni ugovarjala predloženim računom, na podlagi katerih se uveljavlja terjatev, še iz razloga nepotrebnosti. Gre za zadostne in utemeljene razloge za neizvedbo dokaza z zaslišanjem stranke, ki s pritožbo konkretno niti niso izpodbijani, zato se sodišču prve stopnje ni pripetila bistvena kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in ne gre za diskriminatorno obravnavanje toženke. Prav tako ne gre za kršitev načela obojestranskega zaslišanja, kar je tako pavšalno uveljavljan očitek, da ga ni mogoče preizkusiti, in gre že iz tega razloga za neutemeljen pritožbeni očitek. V tej pravdi ni bilo kršeno načelo obojestranskega zaslišanja, ki se tudi sicer nanaša na načelno obveznost zaslišanja obeh pravdnih strank in ne samo ene, saj nobena izmed pravdnih strank ni bila zaslišana. Vsekakor sodišče prve stopnje tudi ni kršilo načela neposrednosti, katerega vsebina je v tem, da lahko pri odločanju sodelujejo le tisti sodniki, ki so sodelovali na glavni obravnavi, oziroma se s tem načelom zagotavlja, da med sodnikom in procesnim gradivom ni posrednika.

6. Ker drugih pritožbenih trditev toženka ni podala, je pritožbeno sodišče opravilo še preizkus izpodbijanje sodbe glede pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). V postopku na prvi stopnji po uradni dolžnosti upoštevnih postopkovnih kršitev pritožbeno sodišče ni našlo in tudi zmotna uporaba materialnega prava ni podana. Iz dejanskih ugotovitev, ki so razvidne iz prvostopenjske sodbe, zato jih pritožbeno sodišče na tem mestu ne bo ponavljalo, je razvidno, da je prvostopenjsko sodišče v konkretni zadevi materialno pravo pravilno uporabilo. Prav tako je pravilna tudi odločitev prvostopenjskega sodišča o povrnitvi pravdnih stroškov.

7. Skladno z navedenim je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo toženke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

8. Pravdni stranki pritožbenih stroškov nista priglasili.