Jedro

Dolžnik ni dokazal v ugovoru zatrjevanih dejstev, da je bila za znesek po računu številka 9801402020 z dne 19.11.1998 izvršnea cesija v višini 824.125,20 SIT in izdan dobropis v višini 116.719,50 SIT. Dolžnikove trditve, da se z obračunom obresti ne strinja, pa so presplošne, da bi jih bilo mogoče upoĐtevati. Razen te povsem pavšalne navedbe, namreč dolžnik ni postavil nobenih konkretnih trditev, zakaj obračun obresti ni v redu. Zato je ugovor neobrazložene in ga je sodišče prve stopnje pravilno štelo za neutemeljenega.

Izrek

Ugovor se zavrne in se sklep v izpodbijanem delu potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je na predlog upnika izdalo sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine v smislu 23. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Zoper sklep je dolžnik pravočasno delno ugovarjal. Navedel je, da ugovarja računu številka 9801402020 z dne 19.11.1998, ker je bila po tej fakturi izvršena cesija v višini 824.125,20 SIT in izdan dobropis v višini 116.719,50 SIT. Z obrestmi po računu številka 10-00000055 z dne 6.9.2000 pa se ne strinja. Sodišče prve stopnje je ugovor dolžnika štelo za neutemeljen (po 2. odst. 53. člena ZIZ) in ga po 5. odst. 62. člena ZIZ poslalo sodišču druge stopnje, da o njem odloči kot o pritožbi. Ugovor ni utemeljen. Ugovor zoper sklep o izvršbi, izdan na podlagi verodostojne listine, mora biti obrazložen v smislu določbe 2. odst. 53. člena ZIZ. Po tej določbi mora dolžnik v ugovoru navesti dejstva, s katerimi ga utemeljuje, in predložiti dokaze zanje, sicer se ugovor šteje za neobrazloženega in je zato neutemeljen. Na navedeno je bil dolžnik v pravnem pouku izpodbijanega sklepa posebej opozorjen, pa je kljub temu ugovarjal neobrazloženo. Ni namreč dokazal v ugovoru zatrjevanih dejstev, da je bila za znesek po računu številka 9801402020 z dne 19.11.1998 izvršena cesija v višini 824.125,20 SIT in izdan dobropis v višini 116.719,50 SIT. Dolžnikove trditve, da se z obračunom obresti ne strinja, pa so presplošne, da bi jih bilo mogoče upoštevati. Razen te povsem pavšalne navedbe, namreč dolžnik ni postavil nobenih konkretnih trditev, zakaj obračun obresti ni vredu. Zato je ugovor neobrazložen in ga je sodišče prve stopnje pravilno štelo za neutemeljenega. Sodišče druge stopnje dolžniku še pojasnjuje, da je plačilo zakonitih zamudnih obresti objektivna posledica zamude. Zato je dolžnik, ker je v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, po 277. člena ZOR upniku dolžan plačati poleg glavnice tudi zamudne obresti v višini, kot je določena z Zakonom o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (Ur. l. RS, št. 45/95). Tako so razlogi, ki so pri odločanju sodišča druge stopnje na podlagi 5. odst. 62. člena ZIZ pomembni, lahko le še tisti, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP in zadnji odst. 55. člena ZIZ). Sodišče druge stopnje ugotavlja, da teh razlogov ni. Zato je ugovor dolžnika z dne 25.10.2000 zavrnilo kot neutemeljen in sklep o izvršbi v izpodbijanem delu na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ potrdilo.