Jedro

Glede na določbo 88. člena ZSV, da je potrebno, ko gre za odločanje po 120. členu ZZZDR (ukrepi CSD), pridobiti mnenje strokovne komisije in razpisati ustno obravnavo, ni podlage za odločanje po 4. točki 1. odstavka 144. člena ZUP, ki ureja nujne ukrepe v javnem interesu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 2271/2002-8 z dne 5.2.2003.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je upravno sodišče ugodilo tožbi tožnice, odpravilo odločbo tožene stranke z dne 4.11.2002 in ji zadevo vrnilo v ponovni postopek. Z navedeno odločbo je tožena stranka delno ugodila pritožbi tožnice zoper začasno odločbo Centra za socialno delo D. z dne 4.7.2002, odpravila 2. točko izreka navedene določbe ter odločila, da se mld. M.S., mld. N.S. in mld. S.S. namestijo v rejniško družino V.K., C. V ostalem delu je potrdila prvostopno odločbo, s katero so bili tožnici kot materi odvzeti navedeni mladoletni otroci ter nameščeni v rejniško družino in odločeno, da pritožba ne zadrži izvršbe.

V obrazložitvi sodbe sodišče navaja, da je med strankama sporna odločitev prvostopnega organa, s katero je bilo 18.6.2002 ustno odločeno, da se tožnici odvzamejo otroci in oddajo v rejo, kar je bilo v nadaljevanju postopka za odvzem otrok potrjeno z izdajo začasne odločbe z dne 4.7.2002. Po določbi 1. odstavka 120. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) sme center za socialno delo odvzeti otroka staršem in ga dati v vzgojo in varstvo drugi osebi ali zavodu, če so starši zanemarili otrokovo vzgojo in varstvo ali če je to iz drugih pomembnih razlogov v otrokovo korist. V 88. členu Zakona o socialnem varstvu (ZSV) je določeno, da kadar odločajo centri za socialno delo v upravnih stvareh o pravici in koristi otroka po 120. členu ZZZDR, morajo v posebnem ugotovitvenem postopku pred odločitvijo pridobiti mnenje strokovne komisije in razpisati ustno obravnavo. Ob takšni zakonski ureditvi odvzem otroka staršem po skrajšanem postopku ni možen. Že iz tega razloga je odločitev prvostopnega organa z dne 18.6.2002 nezakonita. Po 4. točki 1. odstavka 144. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), na katerega se opira prvostopna odločba, lahko organ po skrajšanem postopku takoj odloči o stvari, če gre za nujne ukrepe v javnem interesu, ki jih ni mogoče odlagati, pa so dejstva, na katera se mora opirati odločba, ugotovljena ali vsaj verjetno izkazana. Nujni ukrepi so podani, če obstaja nevarnost življenje in zdravje ljudi, za javni red in mir, za javno varnost ali za premoženje večje vrednosti. Iz podatkov v spisih niso razvidni razlogi, ki bi opravičevali izdajo odločbe v skrajšanem ugotovitvenem postopku. Za nujne ukrepe v javnem interesu gre v primerih, ki jih določajo predpisi o varstvu premoženja in življenja ljudi pred požari, poplavami in drugimi naravnimi nesrečami, o varstvu prebivalstva pred nalezljivimi boleznimi, o varstvu javnega reda itd. Po skrajšanem ugotovitvenem postopku ni mogoče odločiti, če je potrebno za ugotovitev dejstev in okoliščin, pomembnih za odločitev ali za uveljavitev in zavarovanje strankine pravice in pravne koristi opraviti kakšno posebno dejanje v postopku; zaslišati priče, opraviti ogled ali dokazovanje z izvedenci. Prvostopna začasna odločba, izdana po 221. členu ZUP, ni in ne more biti pismeni odpravek ustne odločbe v smislu 211. člena ZUP. Po 1. odstavku citiranega določila, kadar gre za nujne ukrepe v javnem interesu po 4. točki 1. odstavka 144. člena ZUP, lahko pristojni organ odloči tudi ustno. Če ustno odloči, lahko odredi, da se odločba takoj izvrši (2. odstavek 211. člena). Stranki mora na njeno zahtevo izdati pisno odločbo najpozneje v osmih dneh, ko je to zahtevala. Zahtevo lahko poda stranka po osmih dneh od ustne odločbe (3. odstavek 211. člena ZUP). Odločba, ki se izda ustno po skrajšanem ugotovitvenem postopku, pomeni odločitev o upravni stvari, ki ne zahteva posebnega ugotovitvenega postopka. V obravnavanem primeru je bila začasna odločba z dne 4.7.2002 izdana med ugotovitvenim postopkom, ki je tekel po določbi 120. člena ZZZDR ter je izdana na podlagi 221. člena ZZZDR (pravilno ZUP). Ta v 1. odstavku določa, da če je glede na okoliščine primera neogibno potrebno, da se pred koncem postopka izda odločba, s katero se začasno uredijo posamezna vprašanja ali razmerja, se izda taka odločba na podlagi podatkov, ki obstajajo takrat, ko se izda. V taki odločbi mora biti izrecno navedeno, da je začasna. Tudi po presoji sodišča je prvostopni organ z izdajo začasne odločbe želel sanirati nezakonito stanje, nastalo z izdajo ustne odločbe. Na tožničino zahtevo tudi ni izdal pisne odločbe. Tožnici je bila odvzeta pravica do pritožbe, ki je ustavna pravica po 25. členu Ustave Republike Slovenije. Tudi odločitev o takojšnji izvršitvi ustne odločbe ni obrazložena. Po določbi 2. odstavka 236. člena ZUP se lahko odločba izvrši takoj le izjemoma, če zakon tako določa, če gre za nujne ukrepe v javnem interesu, s katerimi ni mogoče odlašati (4. točka 1. odstavka 144. člena ZUP), ali če bi zaradi odložitve izvršbe nastala za kakšno stranko nepopravljiva škoda. Tožena stranka je navedeni predpis nepravilno uporabila. Obrazložitev je v tem delu sama s seboj v nasprotju. Ker v postopku za izdajo upravnega akta niso bila upoštevana pravila postopka, pa je to vplivalo na zakonitost in pravilnost odločitve (bistvena kršitev določb postopka), je sodišče tožbi ugodilo ter izpodbijano odločbo tožene stranke odpravilo po določbi 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS).

Tožena stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge. Ne strinja se s stališčem, da odvzem otroka staršem po skrajšanem postopku ni možen. Nujni ukrepi niso podani le v primerih, ki jih določajo predpisi, kot jih našteva sodišče prve stopnje. Mednje je potrebno šteti tudi ukrepe za zaščito koristi otrok. Otroci uživajo človekove pravice in temeljne svoboščine v skladu s svojo starostjo in zrelostjo. Po določbah Konvencije OZN o otrokovih pravicah so otrokove koristi glavno vodilo. Ukrepanje zaradi zaščite otrokovih pravic je šteti za ukrepanje v javnem interesu. Ob izpeljavi celotnega posebnega ugotovitvenega postopka bi lahko otrok še naprej ostal v istem okolju in izpostavljen psihičnemu ali fizičnemu nasilju in zanemarjanju. To bi mu lahko povzročilo nepopravljivo škodo. ZUP ne določa, da ustna določba ne more biti začasna. Ni nujno, da se vedno odloči o celotni stvari. To je odvisno od okoliščin primera. Odločitev o takojšnji izvršitvi ustne odločbe je obrazložena. Tožena stranka se je sklicevala na nesuspenzivni učinek zaradi nujnih ukrepov v javnem interesu, ne pa na razlog nastanka nepopravljive škode. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v zadevi pravilno odločilo.

Glede na določbe 88. člena ZSV, 120. člena ZZZDR, ki se nanašajo na zakonsko ureditev odvzema otroka staršem, tudi po presoji pritožbenega sodišča odvzem otroka staršem po skrajšanem postopku ni možen. Niti ZZZDR niti ZSV nimata takšnih materialnih določb, ki bi lahko bile podlaga za odločanje po 4. točki 1. odstavka 144. člena ZUP. Nasprotno v 88. členu ZSV je izrecno določeno, da je potrebno, (tudi) kadar gre za odločanje po 120. členu ZZZDR (torej, ko gre za ukrepe pristojnega Centra za socialno delo) pridobiti mnenje strokovne komisije in razpisati ustno obravnavo. To pa tudi po presoji pritožbenega sodišča pomeni, da uporaba določbe 4. točke 1. odstavka 144. člena ZUP v konkretnem primeru ne more biti pravna podlaga za odločanje. Že iz tega razloga je odločitev prvostopnega organa z dne 18.6.2002 (ki naj bi bila pismeni odpravek ustne odločbe) nezakonita, v posledici tega pa je nezakonita tudi odločba tožene stranke, ki je pritožbo tožnice zoper takšno odločbo v pritožbenem postopku zavrnila kot neutemeljeno, izhajajoč pri tem iz presoje, da gre za pismeni odpravek ustne odločbe.

Tudi pritožbeno ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Res je, da so po določbah Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih ter v skladu z Konvencijo o otrokovih pravicah vselej glavno vodilo koristi mladoletnih otrok, toda zgolj sklicevanje na koristi otrok še ne more biti podlaga za takšno odločanje upravnih organov, ki ne bi imelo podlage v postopkovnih določbah, še posebej ne v konkretnem primeru, ko gre za odvzem treh otrok, torej za občutljiv poseg v razmerje med tremi otroci in njihovo materjo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.