Jedro

Za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve ne zadostuje zgolj abstraktna možnost, da bo uveljavitev pravice otežena, temveč mora upnik zatrjevati in verjetno izkazati konkretne okoliščine, iz katerih izhaja nevarnost, da terjatev ne bo izpolnjena oziroma bo njena uveljavitev precej otežena. Samo dejstvo, da ima lastnik pravico razpolagati s svojimi nepremičninami, in zgolj teoretična možnost, da bo to pravico uresničil, za verjeten izkaz ogroženosti uveljavitve terjatve ne zadoščata.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Pravdni stranki sta zakonita dediča po pokojni A. A.

2.Tožnik s tožbenim zahtevkom zahteva, da sodišče: 1) razveže pogodbo o dosmrtnem preživljanju, ki sta jo 17. 6. 2014 v obliki notarskega zapisa sklenili A. A. in toženka, odredi vrnitev nepremičnin parc. št. 789/5, 781/2, 790, 845, 945, 948/2, 949 in 1384/10, vse k. o. X1 v zapuščino, ugotovi neveljavnost in izbriše vknjižbo lastninske pravice v korist toženke pri navedenih nepremičninah ter vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje, tako da se lastninska pravica znova vknjiži na ime zapustnice; 2) ugotovi, da je toženka od zapustnice v obdobju od leta 2010 do februarja 2022 prejela darilo v skupni višini 27.340 EUR, kar spada v zapuščino pokojne in se vanjo vrne; 3) ugotovi, da 5.000 EUR, ki jih je toženka dvignila z računa zapustnice, spada v zapuščino in se vanjo vrne ter 4) naloži toženki vrnitev zneska 32.340 EUR v zapuščino pokojne.

3.Sodišče prve stopnje je 10. 6. 2025 izdalo začasno odredbo, s katero je toženki prepovedalo odtujitev in obremenitev nepremičnin parc. št. 789/5, 781/2, 790, 845, 945, 948/2, 949 in 1384/10 ter odredilo zaznambo te prepovedi v zemljiški knjigi.

4.Toženka je zoper začasno odredbo vložila ugovor.

5.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovoru toženke zoper sklep o začasni odredbi ugodilo in začasno odredbo razveljavilo (I. točka izreka). Predlog tožnika z dne 30. 5. 2025 za izdajo začasne odredbe je zavrnilo (II. točka izreka). Odločitev o stroških je pridržalo do izdaje odločbe o glavni stvari (III. točka izreka).

6.Tožnik zoper sklep vlaga pritožbo. Navaja, da sodišče ni pravilno upoštevalo, da za izdajo začasne odredbe zadošča standard verjetnosti. Tožnik je izkazal, da bi bila v primeru odsvojitve nepremičnin uveljavitev njegove terjatve onemogočena ali vsaj znatno otežena. Prav tako je izkazano, da toženka z izdajo začasne odredbe ne bi utrpela hujših neugodnih posledic, kot bi jih brez njene izdaje utrpel tožnik. Toženka kakršnihkoli negativnih posledic začasne odredbe zase ne zatrjuje in ne izkaže. Nasprotno, sama navaja, da nepremičnin ne namerava odsvojiti, saj predstavljajo njen dom, zato ji začasna odredba ne povzroča nikakršne škode. Lahko pa toženka z izključnim namenom, da tožniku onemogoči ali oteži uveljavitev terjatve, npr. lastninsko pravico na nepremičninah zgolj formalno prenese na tretjo osebo ali z njimi drugače razpolaga v škodo tožnika. Tožnik bi bil v primeru odsvojitve nepremičnin prikrajšan za svoj dedni delež, saj vračilo v zapuščino ne bi bilo več mogoče, poplačati pa se ne bi mogel, ker toženka ne razpolaga z drugim premoženjem večje vrednosti. Toženka ni izkazala, da prejema pokojnino v višini 1.500 EUR, tudi sicer takšna pokojnina ne bi omogočala poplačila tožnikove terjatve v razumnem roku. Toženka je od leta 2010 prejemala finančno pomoč zapustnice, ki jo je z njeno smrtjo izgubila, kar dodatno poslabšuje njeno premoženjsko stanje. Sodišče tožniku neutemeljeno očita, da je o slabem premoženjskem stanju toženke podal pavšalne navedbe, ki jih ni izkazal. Prav tako o tem neutemeljeno ni dopustilo vprašanj. Odsotnost premoženja predstavlja negativno dejstvo, ki ga tožnik ne more dokazati. Toženka bi morala zato izkazati obstoj premoženja, iz katerega bi bilo mogoče poplačilo terjatve. Tega ni storila. Ne drži, da je sodišče v začasni odredbi obstoj nevarnosti utemeljilo le s SMS sporočilom priče B. B. Odločilno je bilo, da lahko toženka kot lastnica z nepremičninami razpolaga v najširšem obsegu, kar vključuje možnost prenosa na dobrovernega pridobitelja, s čimer bi bila uveljavitev tožnikove terjatve onemogočena ali bistveno otežena. Sodišče prve stopnje je v začasni odredbi pravilno upoštevalo, da lahko toženki z izdajo začasne odredbe nastane le neznatna škoda. Sodišče je bistveno kršilo določbe postopka, ker ni zaslišalo priče C. C. 18. točka obrazložitve je nejasna. Njena edina sprejemljiva razlaga je ta, da tudi pritožba zoper sklep, s katerim je ugovoru ugodeno in začasna odredba razveljavljena (kot je bil to v konkretnem primeru), ne zadrži učinkov izdane začasne odredbe, vse dokler ni pravnomočno odločeno o ugovoru.

7.Toženka je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev.

8.Pritožba ni utemeljena.

9.Izpodbijani sklep ni obremenjen z očitanimi formalnimi pomanjkljivostmi. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh pravno pomembnih navedb strank, sprejeto odločitev pa je utemeljilo z jasnimi in popolnimi razlogi, med katerimi ni notranjega nasprotja.

10.Sodišče prve stopnje ni storilo smiselno uveljavljene bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ker ni izvedlo dokaza z zaslišanjem priče C. C. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu pojasnilo, da zaslišanja priče ni izvedlo, ker je bilo predlagano za dokazovanje dejstva, ki ni pomembno za odločitev o začasni odredbi (urejanje namestitve pokojne A. A.  v dom starostnikov). Tožnik se s temi razlogi ne sooči, temveč v pritožbi navaja, da bi priča lahko izpovedala o vseh za izdajo začasne odredbe relevantnih dejstvih in okoliščinah. Katera so ta dejstva in okoliščine, ne pojasni.

11.Tožnik je v postopku pred sodiščem prve stopnje predlagal, da sodišče zavaruje njegovo terjatev za razvezo pogodbe o dosmrtnem preživljanju ter vrnitev nepremičnin parc. št. 789/5, 781/2, 790, 845, 945, 948/2, 949 in 1384/10 in zneska 32.340 EUR v zapuščino pokojne A. A. s tem, da toženki prepove odtujitev in obremenitev navedenih nepremičnin. Pri tem predlogu vztraja tudi v pritožbi.

12.Sodišče prve stopnje je pravilno opredelilo pravno podlago za odločanje o predlagani začasni odredbi oziroma ugovoru zoper njo. To predstavlja 272. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Skladno z njegovo vsebino mora upnik za uspeh predloga za zavarovanje z začasno odredbo poleg verjetnosti obstoja ali bodočega nastanka terjatve izkazati še eno izmed naslednjih predpostavk: - nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena; - nevarnost uporabe sile ali nastanka težko nadomestljive škode; ali - da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku.

13.Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da tožnik ni uspel verjetno izkazati nevarnosti, da bo uveljavitev njegove terjatve onemogočena ali precej otežena, kakor tudi ne nevarnosti nastanka težko nadomestljive škode ali hujših neugodnih posledic neizdaje začasne odredbe zase, kot jih zaradi izdane začasne odredbe trpi toženka.

14.Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožnikovemu stališču, da za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve zadostuje obstoj nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve precej otežena ne glede na to, ali nevarnost izvira s strani dolžnika, tretjega ali višje sile. Vendar pa to ne pomeni, da za izdajo začasne odredbe zadošča abstraktna, vedno grozeča možnost kršitve pravice. Upnik mora za uspeh predloga zatrjevati in verjetno izkazati nevarnost, da bodo določene - konkretno opredeljene - okoliščine povzročile, da svoje terjatve ne bo prejel izpolnjene oziroma da izvršba ne bo uspešna ali bo precej otežena.2

15.Tožnik je ogroženost svoje terjatve in nevarnost nastanka težko nadomestljive škode in neugodnih posledic utemeljeval z isto dejstveno podlago: toženka namerava brezplačno razpolagati s svojimi nepremičninami, drugega premoženja, iz katerega bi lahko izpolnila tožnikovo terjatve iz naslova dedovanja po pokojni A. A., pa nima.

16.Samo dejstvo, da ima lastnik pravico razpolagati s svojimi nepremičninami, in zgolj teoretična možnost, da bo to pravico uresničil, za verjeten izkaz ogroženosti uveljavitve terjatve ne zadoščata. Tožnik je namen toženke razpolagati z nepremičninami utemeljeval s sklicevanjem na SMS sporočilo priče B. B. To naj bi dokazovalo, da namerava toženka z nepremičninami brezplačno razpolagati v korist hčere. V ugovornem postopku se je izkazalo, da se SMS sporočilo ne nanaša na toženko in njene namene, temveč navaja abstraktne možnosti, ki jih je priča povzela iz odgovora, prejetega v programu GPT. Tem ugotovitvam tožnik v pritožbi ne nasprotuje. Drugih okoliščin, ki bi kazale na namero toženke odtujiti ali obremeniti nepremičnine, tožnik ni niti zatrjeval niti izkazal. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da se je izjalovil tožnikov osrednji dokaz, s katerim je utemeljeval potrebo po zavarovanju terjatve. Na takšno potrebo ne kaže niti vsebina spornega razmerja. Tožbeni zahtevek tako ne izvira iz morebitnega toženkinega izigravanja tožnika ali drugih upnikov, temveč tožnik zahteva razvezo pogodbe o preživljanju, ki je bila sklenjena v letu 2014, za katero je ves čas vedel in za katero se je v sklenjeni sodni poravnavi že zavezal, da njene veljavnosti ne bo izpodbijal. Tudi procesna stališča toženke ne kažejo na namen onemogočanja ali oteževanja uveljavljanja tožnikovih zatrjevanih dednih upravičenj, temveč predstavljajo običajno in pričakovano varovanje pravnih interesov v sodnem postopku.

17.Ker tožnik ni verjetno izkazal nevarnosti, da bo toženka med postopkom razpolagala z nepremičninami, skuša v pritožbi potrebo po zavarovanju utemeljiti z okoliščinami, ki jih je pred sodiščem prve stopnje navajal le kot dopolnitev svoji osrednji tezi. Vendar tudi te okoliščine ne omogočajo sklepa o nujnosti zavarovanja. Tožnik je premoženjsko stanje toženke izpostavljal v smeri, da v primeru odsvojitve ali obremenitve nepremičnin ne bo razpolagala z zadostnimi sredstvi za poplačilo njegovih terjatev, ni pa niti zatrjeval niti izkazal, da je njeno premoženjsko stanje tako slabo, da bi bila zaradi tega prisiljena razpolagati z nepremičninami. Ker nevarnost takšnega razpolaganja tudi sicer ni verjetno izkazana, je vprašanje, kakšne bi bile posledice morebitnega - za zdaj povsem hipotetičnega - razpolaganja, pravno nepomembno. Posledično so nepomembne pritožbene navedbe, da je sodišče nepravilno razporedilo dokazno breme, tožniku neutemeljeno očitalo splošnost navedb o premoženjskem stanju in nedopustno zavrnilo dokaze v smeri dokazovanja toženkinega premoženjskega stanja.

18.Prevladujoča sodna praksa izhaja iz stališča, da vsak poseg v lastninsko pravico za lastnika pomeni škodo oziroma da splošne prepovedi odtujitve in obremenitve premoženja same po sebi ni mogoče šteti za neznatno škodo, saj je pravica razpolaganja bistveni element lastninske pravice. To sicer ne pomeni, da škode, ki lastniku nastane zaradi takšne prepovedi, v posameznem primeru ni mogoče oceniti kot neznatne, vendar morajo takšno presojo utemeljevati konkretne okoliščine, ki jih mora verjetno izkazati upnik. Tožnik tega bremena ni zmogel. Spregledal je namreč bistveno okoliščino, da se predlagana začasna odredba nanaša na celotno nepremično premoženje toženke, pri čemer hkrati zatrjuje, da toženka drugega premoženja nima in da je njeno premoženjsko stanje slabo. V takšnih okoliščinah prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnin že na prvi pogled ne predstavlja zanemarljivega posega v toženkin premoženjski in pravni položaj. To velja ne glede na to, ali namerava svoje razpolagalno upravičenje v danem trenutku dejansko uresničiti.

19.Pritožbene navedbe torej niso utemeljene, sodišče prve stopnje pa tudi ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev, zato je višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ).

20.O stroških pritožbenega postopka bo odločeno s končno odločbo (četrti odstavek 163. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ).

-------------------------------

1Ker se vse v sklepu navedene nepremičnine nahajajo v k. o. X, sodišče v nadaljevanju nepremičnine navaja brez k. o.

2Primerjaj N. Pogorelčnik Vogrinc, Začasne odredbe v civilnih sodnih postopkih, IUS Software, GV Založba 2017, str. 37, 38 in 41.