Jedro

Sodna praksa (še) ni jasno definirala obdobja, ki mora preteči, da določeno skupnost lahko štejemo za dalj časa trajajočo. Ob ugotovljeni in s strani toženke potrjeni (izraziti) pokojnikovi želji najti si življenjsko sopotnico ter glede na izkazan trden namen tožnice in pokojnika, da se poročita, je šlo v konkretnem primeru za nekakšno „predzakonsko“ skupnost (do zakonske zveze ni prišlo zaradi pokojnikove nenadne smrti), ki jo je kot tako videla tudi okolica. Izpričani in ugotovljeni skupni dopusti, bivanje, gospodinjstvo, medsebojna pomoč in skupna skrb za finance (v relativno kratkem obdobju) zato tudi pritožbeno sodišče utrjujejo v prepričanju, da je bilo razmerje med pokojnikom in tožnico zelo intenzivno in kot tako ustreza pravnemu standardu dalj časa trajajoče življenjske skupnosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Pravdni stranki sama nosita stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je med pokojnim M. D. in tožnico na dan pokojnikove smrti, tj. dne 21. 2. 2009, obstajala izvenzakonska skupnost (I. točka izreka) ter da je tožnica zakonita dedinja po pokojnem M. D. (II. točka izreka). Toženi stranki je nadalje naložilo plačilo pravdnih stroškov v znesku 3.189,90 EUR (III. točka izreka).

2. Zoper prvostopenjsko sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) po svojem pooblaščencu pritožuje toženka, ki vztraja pri trditvah, da med tožnico in pokojnikom zunajzakonska skupnost nikoli ni nastala. Dodaja, da je tožnica pri gospodu D. delala zgolj kot gospodinjska pomočnica, pri čemer dopušča možnost, da je njun odnos sčasoma prerasel v prijateljstvo. Dejstvo, da trdnejšega odnosa ni bilo, saj je pokojni še konec avgusta 2008 preko oglasa iskal partnerko, bi potrdila predlagana priča M. H., ki pa je sodišče neutemeljeno ni zaslišalo. Sodišču prve stopnje nadalje očita nekritično sledenje fotografijam in pričam, ki jih je kot dokaz predlagala tožnica. Meni, da je sodišče preveliko težo namenilo izpovedi zakoncev C., po drugi strani pa je pričo S. S., zmotno ocenilo kot preveč pristransko. Slednja namreč s toženko ni bila v nikakršnem razmerju in bi jo kot tako sodišče moralo oceniti kot verodostojno. Dodaja, da iz izpovedi priče O. K., izhaja, da izraz „gospa“ predstavlja sopomenko izraza „gospodinjska pomočnica“ in ne „partnerka“, kot si je zmotno razlagalo sodišče. Graja tudi oceni priče A. V. in M. S., ki sta po njenem mnenju oba potrdila, da zunajzakonska zveza med tožnico in pokojnim ni nastala. Poudarja, da je nepravilen tudi dejanski zaključek sodbe, ki govori v prid obstoja dogovora za sklenitev zakonske zveze med tožnico in umrlim D., saj so bile izjave zaslišanih prič predhodno usklajene. Priče so izpovedale, da jih je pokojnik obvestil, da bo do poroke prišlo, ko pride iz bolnice, pri čemer naj bi do takšne izjave prišlo v januarju 2009, ko pokojni sploh še ni mogel vedeti, da bo šel v bolnico. Ker je tožnica izpovedala, da datum poroke še ni bil določen, je neverodostojna tudi izjava priče K., ki naj bi o poročnem slavju že obvestil G. P.. Nameravana sklenitev poroke ni bila znana niti A. R., polsestri pokojnika, ki jo je slednji srečal še v januarju 2009 in bi ji takrat zagotovo razkril svojo namero, če bi le ta obstajala. Graja tudi ugotovljeno ekonomsko skupnost, saj so bile izjave prič v tem delu naučene. Da je bila okolica hiše v letu 2008 že v celoti urejena in da zato tožnica k urejanju ni mogla finančno prispevati, pa bi potrdila tudi priča Z. P., ki je sodišče neutemeljeno ni zaslišalo. Opozarja še na zmotno uporabo materialnega prava v zvezi s presojo pravnega standarda dalj časa trajajoče življenjske skupnosti. V ta namen se sklicuje na sodno prakso, in sicer odločbe II Cp 107/2009, II Ips 76/94, II Ip 360/96 in Cp 817/1994, v katerih je bilo za zadostitev navedenemu pravnemu standardu potrebno veliko daljše časovno obdobje.

3. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da sta se tožnica in pokojni M. D. spoznala novembra leta 2007, ko je tožnica pri pokojniku pričela delati kot gospodinjska pomočnica. Njuno poznanstvo je kmalu preraslo v trdnejši odnos, z oktobrom 2008, ko se je tožnica preselila k njemu, pa je med njima nastala tudi zunajzakonska skupnost. Da je ta imela vse značilnosti zakonske zveze, in sicer zadovoljevanje moralnih, čustvenih in materialnih potreb partnerjev, bila pa je tudi opazna navzven, saj sta tožnica in pokojni D. imela skupno gospodinjstvo in bivanje, je sodišče prve stopnje lahko (utemeljeno) ugotovilo na podlagi zaslišanja številnih prič ter drugih predloženih dokazov.

6. Pritožbeno sodišče v pravilnost zgoraj povzetih ugotovitev, ki predstavljajo dejansko stanje v konkretni zadevi, ne dvomi in sprejema dokazno oceno. Sodišče prve stopnje si je lahko namreč subjektivno prepričanje o navedenih dejstvih ustvarilo tako na podlagi ocene posamičnih dokazov, vseh dokazov skupaj oziroma uspeha celotnega dokaznega postopka (kot to narekuje določba 8. člena ZPP). Toženka s pritožbenimi navedbami ne vzbudi dvoma v takšno dokazno oceno. Zakaj priči F. in U. C. ocenjuje kot verodostojni (stran 8 sodbe) in zakaj na drugi strani priči S. S. ne verjame (stran 6 in 13 sodbe), je sodišče prve stopnje prepričljivo pojasnilo. Slednja se je namreč s tožnico sporekla glede najemnine, zato jo je kot tako sodišče prve stopnje utemeljeno štelo za bolj naklonjeno toženki. Da je gospod D. oktobra 2008 dobil partnerko, pa je poleg prič C. nenazadnje potrdila tudi priča O. K., izpovedbi katere je sodišče utemeljeno podelilo veliko težo, saj je bila predlagana s strani toženke in kot taka tožnice ni favorizirala. Ob tem je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da priča izraz „gospa“ uporablja kot sopomenko izrazu „partnerka“, saj sprva omenja pokojnikovo bivšo partnerko, Američanko filipinskega rodu, nato pa doda, da je po prenehanju zveze z njo gospod D. dobil novo gospo z imenom L. Ker je sodišče štelo, da je odnos med tožnico in pokojnikom v zunajzakonsko zvezo prerasel šele oktobra 2008, je tudi utemeljeno zavrnilo zaslišanje priče M. H. (stran 16 sodbe), saj dejstvo, ali je pokojni avgusta 2008 preko oglasa iskal partnerko, na kasneje ugotovljeno zunajzakonsko skupnost ne vpliva. Pritožbeno sodišče prepriča tudi dokazna ocena v zvezi s podano ekonomsko skupnostjo. Tožničino trditev, da sta s pokojnim D. imela skupne finance, so namreč potrdile številne priče (poleg A. K. tudi A. M. in F. S.) (1), pritožbeno sodišče pa v tem okviru sledi tudi zaključku sodišča prve stopnje, da v letu 2008 okolica pokojnikove hiše še ni bila v celoti urejena, zaradi česar je tožnica pri urejanju le-te pomagala tako finančno kot z delom. Navedenih ugotovitev ne bi moglo spremeniti niti zaslišanje priče Z. P., saj ugotavljanje dejstev v zvezi z ureditvijo okolice v letu 2006, ko se pokojni s tožnico še ni poznal, tudi po oceni pritožbenega sodišča ni v neposredni zvezi z ugotavljanjem obstoja zunajzakonske skupnosti.

7. Pritožbene navedbe ne vzbujajo dvoma niti v pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje, da sta tožnica in pokojni D nameravala skleniti zakonsko zvezo, do katere pa zaradi nenadne D. smrti ni prišlo. Ugotovitev temelji zlasti na izpovedbi prič A. K. ter F. C., ki sta potrdila, da sta ju pokojni in tožnica izbrala za poročni priči. Ker se njuni izjavi v zvezi z načrtovano poroko v bistvenem skladni z izpovedbami prič J. R. in U. C., jima je sodišče prve stopnje utemeljeno verjelo. Pritožbeni očitek, da pokojnik januarja 2009 ni mogel vedeti, da bo šel v bolnico, zaradi česar naj ne bi mogel obljubiti, da bo do poroke prišlo „ko pride iz bolnice“, je vzet iz konteksta in kot tak napačno razumljen. V tem delu pritožbeno sodišče zgolj pripominja, da je bilo v okviru postopka na prvi stopnji ugotovljeno, da je pokojnik v bolnico šel februarja 2009 zaradi operacije hrbtenice, potem pa je nenadno umrl zaradi pljučne embolije. Njegov odhod v bolnico je bil tako načrtovan, izjave, ki jih je podal pred odhodom, pa povsem verjetne. Sodišče prve stopnje se je na strani 11 in 12 izpodbijane sodbe izčrpno opredelilo do izpovedbe priče A. R., njegove zaključke pa pritožbeno sodišče v celoti sprejema. Očitki o pristranski in tožnici naklonjeni dokazni oceni zato niso upravičeni.

8. Izpodbijana sodba je tudi materialnopravno pravilna. Zakon zunajzakonsko skupnost sicer opredeljuje kot dalj časa trajajočo življenjsko skupnost moškega in ženske, ki nista sklenila zakonske zveze, sta pa glede pravnih posledic izenačena z zakonci (12. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, v nadaljevanju: ZZZDR) (2), pri čemer pa je besedna zveza „dalj časa trajajoča življenjska skupnost“ pravni standard in kot taka predmet presoje v vsakem konkretnem primeru. Sodna praksa, na katero se sklicuje tudi pritožnik, (še) ni jasno definirala obdobja, ki mora preteči, da določeno skupnost lahko štejemo za dalj časa trajajočo. Drži sicer, da Vrhovno sodišče RS v odločbi, opr. št. II Ips 76/1994 z dne 8. 9. 1994, obdobje šestih mesecev šteje kot prekratko, da bi tovrstna skupnost lahko nastala, vendar pa dopusti obstoj okoliščin, ki bi lahko v konkretnem primeru privedle do drugačnega zaključka (3). Glede na navedeno pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da so v konkretnem primeru takšne okoliščine podane. Upoštevajoč da sta bila tožnica in pokojni D človeka v zrelejših letih (letnika 1951 in 1937), gre verjeti oceni sodišča, da se je med njima hitro (oziroma hitreje kot običajno) spletlo tesnejše razmerje. Splošno znano je, da se mlajši ljudje, ki še nimajo rešenega stanovanjskega problema (in pri katerih sklenitev zakonske zveze običajno sovpada z načrtovanjem družine), tudi zato nekoliko kasneje (šele po daljšem obdobju) odločijo za skupno prebivanje in gospodinjstvo (oziroma sklenitev zakonske zveze). Ob ugotovljeni in s strani toženke potrjeni (izraziti) pokojnikovi želji najti si življenjsko sopotnico ter glede na izkazan trden namen tožnice in pokojnika, da se poročita, je šlo v konkretnem primeru za nekakšno „predzakonsko“ skupnost (do zakonske zveze ni prišlo zaradi D. nenadne smrti), ki jo je kot tako videla tudi okolica. Izpričani in ugotovljeni skupni dopusti, bivanje, gospodinjstvo, medsebojna pomoč in skupna skrb za finance (v relativno kratkem obdobju) zato tudi pritožbeno sodišče utrjujejo v prepričanju, da je bilo razmerje med pokojnikom in tožnico zelo intenzivno in kot tako ustreza pravnemu standardu dalj časa trajajoče življenjske skupnosti. Zato tudi pritožbeno sodišče ne dvomi, da je med tožnico in pokojnim M. D. nastala zunajzakonska skupnost, kot jo opredeljuje 12. člen ZZZDR.

9. Ker v skladu s predhodno navedenim pritožbeni razlogi niso utemeljeni, sodišče druge stopnje pa tudi ni našlo nepravilnosti, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP) (4).

10. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je posledica dejstva, da pritožnica s pritožbo ni uspela, tožeča stranka pa z odgovorom na pritožbo ni v ničemer prispevala k predmetni odločitvi o pritožbi tožene stranke.

(1) Primerjaj obrazložitev na strani 9 izpodbijane sodbe.

(2) Povsem enako določbo vsebuje drugi odstavek 10. člena Zakona o dedovanju, ki taki osebi podeljuje status zakonitega dediča. (3) Primerjaj zadnji stavek predzadnjega odstavka navedene odločbe. Odločba Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 107/2009 z dne 15. 4. 2009, na katero se sklicuje pritožba, navedeno odločbo povzema le delno (zgolj glede dolžine obdobja) in je v konkretnem primeru ni mogoče (v celoti) uporabiti. Enako velja za odločbi Višjega sodišča v Kopru, opr. št. Cp 817/1994 z dne 25. 10. 1994 in Vrhovnega sodišča, opr. št. II Ips 360/1996 z dne 12. 11. 1997, saj se nanašata na drugačno dejansko stanje (v obeh primerih ni bila podana namreč (tudi) potrebna „kvaliteta“ takšne skupnosti).

(4) In sicer tudi glede odločitve o stroških (III. točka izreka), ki jo je toženka izpodbijala „zgolj„ v kontekstu (domnevno napačne) odločitve o glavni stvari.