Jedro

Prav ima sicer pritožba, da prvotno postavljenega ugotovitvenega zahtevka z nasprotno tožbo ni dopustno uveljavljati. Nasprotna tožba je lahko le dajatvena tožba, v zvezi s katero lahko pride do pobotanja šele v izvršilnem postopku na podlagi dveh pravnomočnih sodb. Vendar pritožba ne upošteva, da je tožena stranka zato, ker je v tem sporu svojo zatrjevano terjatev želela pobotati z nasprotno terjatvijo tožeče stranke, do višine vtoževane terjatve tožeče stranke, uveljavljala ugovor pobotanja v pravdi. Nasprotno tožbo je tožena stranka vložila le za razliko, v kateri ne bo prišlo do pobotanja.

Izrek sodbe mora obsegati odločbo, s katero sodišče odloči o posameznih zahtevkih (3. odstavek 324. člena ZPP). Sodišče mora vsebino samega zahtevka povzeti v izrek sodne odločbe, saj je preizkus sodbe mogoč le, če se lahko primerja izrek sodbe z razlogi.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v III. točki izreka razveljavi, kolikor presega ugotovitev obstoja terjatve tožene stranke do tožeče v višini 18.836,00 EUR na dan 11. 5. 2006; v VI. točki izreka pa se delno spremeni tako, da se zavrne zahtevek za plačilo 31.607,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.574.447,66 SIT od 11.5.2006 do 31. 12. 2006 in od 31.607,61 EUR od 1. 1. 2007 do plačila.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi odločba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene pritožbene stroške v znesku 1.377,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani Ig 2006/03244 z dne 17.5.2006 tudi v 1. in 3. točki izreka in postopek nadaljevalo kot po tožbi (I. točka). Ugotovilo je obstoj terjatve tožeče stranke do tožene v višini 18.407,77 EUR s pripadki ter obstoj terjatve tožene stranke do tožeče stranke v višini vtoževane terjatve (II. in III. točka). Terjatvi iz II. in III. točke je medsebojno pobotalo z učinkom na dan 11.5.2006 in tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo (IV. točka). Odločilo je, da se zaradi umika nasprotne tožbe za znesek 125.825,72 EUR s pripadki postopek po nasprotni tožbi v tem delu ustavi. Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna plačati toženi stranki znesek 38.685,49 EUR s pripadki (VI. točka), v preostalem delu (za znesek 728.311,53 EUR s pripadki pa je tožbeni zahtevek tožene stranke (po nasprotni tožbi) zavrnilo. Odločilo je, da vsaka stranka sama nosi svoje pravdne stroške.

2. V pritožbi zoper III., IV., VI. in VIII. točko sodbe je tožeča stranka uveljavljala pritožbene razloge napačne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka s predlogom višjemu sodišču, da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi, tožbeni zahtevek tožene stranke pa zavrže, oziroma ga zavrne, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi v celoti razveljavilo. Takšna odločitev je po mnenju pritožnice nepravilna. Pritožba ima sicer prav, ko pravi, da Zakon o pravdnem postopku zavezuje sodišče k odločitvi o izdanem plačilnem nalogu tako, da ga vzdrži v veljavi ali razveljavi (tretji odstavek 436. člena ZPP) in ne predvideva razveljavitve izvršilnega sklepa v primeru, če sodišče ugotovi utemeljenost tožbenega zahtevka. To pa še ne pomeni, da je razveljavitev sklepa v takšnem primeru onemogočena. Višje sodišče ocenjuje, da gre v tej situaciji zgolj za tehnično vprašanje - vseeno je namreč, ali je tožena stranka obsojena na plačilo denarnega zneska s potrditvijo sklepa o izvršbi ali pa, če sodišče ta sklep razveljavi in nato toženca obsodi na plačilo tega istega zneska z ugoditvijo tožbenemu zahtevku. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi pojasnilo, da je sklep o izvršbi razveljavilo (zgolj) zaradi preglednosti in postopek nato nadaljevalo kot po tožbi. Takšna odločitev sodišča prve stopnje je po oceni višjega sodišča vsekakor smiselna glede na to, da je v nadaljevanju sodišče prve stopnje odločalo o obstoju terjatve tožeče stranke, o obstoju terjatve tožene stranke v zvezi s pobotnim ugovorom in v zvezi z zahtevkom tožene stranke po nasprotni tožbi.

5. Pritožba opozarja, da je sodišče prve stopnje v II. točki sodbe v nasprotju s postavljenim tožbenim zahtevkom tožeče stranke izdalo ugotovitveno sodbo, zlasti ob upoštevanju nasprotne tožbe, ki ne daje podlage za pobotanje v pravdnem postopku.

6. Tožena stranka je v tem sporu vložila nasprotno tožbo (183. člen ZPP). Sodišče je obravnavanje nasprotne tožbe združilo v enotni pravdni postopek s tožbo tožeče stranke. Tožena stranka je v nasprotni tožbi sicer res postavila ugotovitveni zahtevek na ugotovitev terjatve tožeče stranke do tožene stranke in ugotovitveni zahtevek na ugotovitev terjatve tožene stranke do tožeče stranke, v nadaljevanju pa je navedla, da uveljavlja pobotni ugovor za pobot medsebojnih terjatev pravdnih strank do višine terjatve tožeče stranke, v preostalem delu nasprotnega zahtevka pa dajatveni zahtevek po plačilu preostanka vtoževane terjatve.

7. Prav ima sicer pritožba, da takšnega (prvotno postavljenega) ugotovitvenega zahtevka z nasprotno tožbo ni dopustno uveljavljati. Nasprotna tožba je lahko le dajatvena tožba, v zvezi s katero lahko pride do pobotanja šele v izvršilnem postopku na podlagi dveh pravnomočnih sodb. Vendar pritožba ne upošteva, da je tožena stranka zato, ker je v tem sporu svojo zatrjevano terjatev želela pobotati z nasprotno terjatvijo tožeče stranke, do višine vtoževane terjatve tožeče stranke, uveljavljala ugovor pobotanja v pravdi. Nasprotno tožbo je tožena stranka vložila le za razliko, v kateri ne bo prišlo do pobotanja.

8. Pritožba ocenjuje, da je III. točka izreka sodbe, v katerem je sodišče ugotovilo obstoj terjatev tožene stranke do tožeče v višini vtoževane terjatve, nerazumljiva. Meni, da ta del izreka nasprotuje razlogom sodbe, posledično pa sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti, iz takšnega izreka pa tudi ni mogoče ugotoviti višine terjatve tožene stranke do tožeče. 9. Sodišče prve stopnje je v III. točki izreka odločbe ugotovilo obstoj (v pobot uveljavljane) terjatve tožene stranke do tožeče stranke v višini vtoževane terjatve (tožeče stranke). Vtoževano terjatev tožeče stranke je opisalo v II. točki izreka (gre za terjatev v višini 18.836,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi). Da bi se izognilo pritožbenim očitkom o nerazumljivosti izreka, bi sodišče prve stopnje moralo na tak način, ko je opisalo ugotovljeno terjatev tožeče stranke, ravnati tudi v primeru ugotovljene terjatve tožene stranke. Izrek sodbe mora namreč obsegati odločbo, s katero sodišče odloči o posameznih zahtevkih (tretji odstavek 324. člena ZPP). Sodišče mora vsebino samega zahtevka povzeti v izrek sodne odločbe, saj je preizkus sodbe mogoč le, če se lahko primerja izrek sodbe z razlogi. Višje sodišče ugotavlja, da je v tem primeru sodišče prve stopnje, glede na to, da je v II. točki izreka določno opredelilo terjatev tožeče stranke do tožene (vtoževana terjatev), s tem, ko je v III. točki ugotovilo obstoj terjatve tožene stranke do tožeče v višini vtoževane terjatve, še vedno dovolj določno tudi tudi v III. točki opredelilo zahtevek, o katerem je odločilo, in je zato mogoč preizkus sodbe, izrek sam pa je razumljiv. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je na dan 11.5.2006 terjatev tožeče stranke znašala 18.836,00 EUR (glavnica: 18.407,77 EUR, obresti, ki so se natekle do 11.5.2006: 482,23 EUR) (vtoževana terjatev), ugotovilo pa je tudi obstoj v pobot ugovarjane terjatve tožene stranke le do višine vtoževane terjatve (18.836,00 EUR). Ne glede na navedeno je višje sodišče v izogib nejasnosti izreka pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo v II. točki izreka razveljavilo, kolikor presega ugotovitev obstoja terjatve tožene stranke do tožeče stranke v višini 18.836,00 EUR na dan 11.5.2006. 10. Neutemeljena je pritožbena trditev, da je nejasna IV. točka izreka, v kateri je sodišče terjatvi pravdnih strank in II. In III. točke pobotalo z učinkom na dan 11.5.2006, saj je po mnenju pritožbe določljiva zgolj terjatev tožeče stranke iz II. točke, nasprotna terjatev tožene stranke pa v izreku ni opredeljena, zaradi tega iz izreka sodbe ni mogoče ugotoviti, v kakšni višini se pobota terjatev tožene stranke. Višje sodišče je že pojasnilo, zakaj ocenjuje, da je III. točka izreka (skupaj z odločitvijo višjega sodišča o zavrnitvi dela zahtevka po nasprotni tožbi) dovolj določena, zaradi navedenega pa je pravilna tudi odločitev o pobotu terjatev.

11. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka s prenehanjem proizvodnje sendvičev, prav tako pa tudi s tem, ko o prenehanju proizvodnje ni obvestila tožene stranke na način, določen v pogodbi, niti ni upoštevala dvoletnega odpovednega roka, kršila Pogodbo (protipravnost). S pomočjo izvedenca je ugotovilo višino izgubljenega dobička. Pri tem je po mnenju pritožbe napačno upoštevalo pri ugotavljanju izgubljenega dobička tožene stranke tudi del stroškov storitev transporta S. V., moža zakonite zastopnice tožeče stranke.

12. Ob upoštevanju izvedeniškega mnenja je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki nastalo škodo (izgubljeni dobiček iz nerealizirane pogodbe v obdobju trajanja odpovednega roka) v višini 57.210,72 EUR. Ugodilo je tudi zahtevku tožene stranke glede izgubljenega dobička oziroma dohodka, ki bi ga dosegla s prodajo naročenih, a nedobavljenih sendvičev v letih 2005 in 2006 (310,77 EUR). Sodišče prve stopnje je utemeljilo odškodninsko odgovornost tožeče stranke s kršitvijo poslovnih obveznosti tožeče stranke iz naslova Pogodbe za generalno zastopanje št. 1/2004 – PC Prodaja Slovenija z dne 23.4.2004 (v nadaljevanju: Pogodba).

13. Pritožba očita sodišču prve stopnje, da pri ugotavljanju odškodninske odgovornosti tožeče stranke do tožene stranke ni upoštevalo Aneksa št. 1 k Pogodbi, v katerem je v 13. členu zapisan dogovor pravdnih strank, da lahko prodajalec (tožena stranka) enostransko ustavi dobave blaga brez predhodne najave, če kupec (tožena stranka) ne poravnava redno svojih obveznosti iz naslova prevzetega blaga. Glede na to, da tožena stranka dobavljenih sendvičev ni plačevala že od začetka februarja 2006, tožeča stranka meni, da je imela na podlagi navedenega dogovora pravico enostransko ustaviti dobavo sendvičev toženi stranki brez predhodne najave, zaradi česar ravnanja tožeče stranke v smislu prekinitve dobave sendvičev ne predstavlja protipravnega dejanja in da zato ni podana predpostavka odškodninske odgovornosti tožeče stranke.

14. Ni utemeljena pritožbena navedba, da se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo z Aneksom št. 1 k pogodbi, v katerem je določeno, da je mogoče Pogodbo odpovedati takoj (torej brez enoletnega odpovednega roka) med drugim tudi, če tožena stranka ne poravnava svojih finančnih obveznosti skladno s pogodbo. Sodišče prve stopnje je navedlo, da je v Aneksu določeno prenehanje (možnost odpovedi) pogodbenega razmerja brez odpovednega roka kot sankcija zaradi neizpolnitve oziroma določenih krivdnih ravnanj tožene stranke. Sodišče prve stopnje je odgovorilo tudi na trditev tožeče stranke, da je dobavo sendvičev toženi stranki ustavila zaradi neplačevanja računov s strani tožene stranke. Pri tem je navedlo, da se tožeča stranka sklicuje na zadnji odstavek 13. člena Aneksa št. 1 (Priloga A 62) k pogodbi oziroma na primer iz 2. odst. 7. člena Pogodbe, po katerem je mogoče pogodbo odpovedati takoj (torej brez odpovednega roka), ob tem pa sodišče prve stopnje ugotavlja, da tožeča strani niti ne trdi, da je to storila (odpovedala pogodbo toženi stranki), oziroma ne trdi, da je toženi stranki podala pisno izjavo o odpovedi pogodbe in ji jo poslala s priporočeno poštno pošiljko. Glede na navedeno se višje sodišče strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je bil vzrok za prenehanje dobave sendvičev prenehanje programa sendvičev zaradi prodaje proizvodne linije M. S prenehanjem proizvodnje oziroma dobave sendvičev pa je tožeča stranka kršila Pogodbo (4. alineja prvega odstavka 2. člena Pogodbe), kršila pa jo je tudi s tem, ko tožene stranke o prenehanju proizvodnje ni obvestila na način, določen v pogodbi niti ni upoštevala dveletnega odpovednega roka.

15. Višje sodišče soglaša z utemeljitvijo sodišča prve stopnje in izvedeniškim mnenjem glede načina izračuna izgubljenega dobička na način, da je izvedenec uporabil analizo z upoštevanjem dejanskega obsega poslovanja tožene stranke. Višje sodišče pa pritrjuje pritožbi, da je sodišče prve stopnje nepravilno pri ugotavljanju izgubljenega zaslužka tožene stranke sledilo izvedenskemu mnenju tudi v delu, v katerem je izvedenec upošteval tudi strošek dela in del stroškov storitev transporta S. V., moža zakonite zastopnice tožene stranke, ki je za toženo stranko opravljal prevoze. Pritožba utemeljeno opozarja, da se nanj ta spor ne nanaša in da družinska povezava tožene stranke in S. V. ne more biti podlaga za ugotavljanje izgubljenega dobička tožene stranke, četudi sta subjekta poslovno sodelovala. Pritrditi je namreč pritožbi, da so bile za toženo stranko storitve S. V. strošek, ki je zmanjševal njen dohodek. Kot navaja pritožba je iz specifikacije izračuna izgubljenega dohodka v izvedeniškem mnenju mogoče izračunati delež izgubljenega dohodka, ki se nanaša le na toženo stranko. Višje sodišče tako ugotavlja, da iz izvedeniškega mnenja izhaja, da znaša povprečni mesečni dohodek v letu 2005 (brez zaslužka S. V.) 207.000,00 SIT. Temu je potrebno prišteti 25% povečanja dohodka iz naslova rasti prihodkov (51.750,00 SIT). Izgubljeni dohodek iz nerealizirane pogodbe v dveh letih tako znaša 258.759,00 SIT na mesec x 24 mesecev = 6.210.000,00 SIT (25.913,87 EUR). Upoštevaje navedeno je višje sodišče VI. točko izreka sodbe delno spremenilo tako, da je delno zavrnilo zahtevek za plačilo 31.607,61 EUR (57.210,72 – 25.913,87 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 5. 2006 dalje.

16. Višje sodišče je v skladu s 1. odst. 360. člena ZPP odgovorilo le na tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena. Ugotovilo je, da pritožbeni razlogi, ki jih je uveljavljala tožeča stranka niso podani, prav tako pa izpodbijana odločba tudi ni obremenjena z nobeno bistveno kršitvijo določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožeče stranke v neutemeljenem delu zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP), v delu, v katerem je pritožba utemeljena pa ji je ugodilo in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, kot to izhaja iz izreka odločbe (5.alineja 358. člena ZPP).

17. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške, utemeljilo na določbi drugega odstavka 154. člena ZPP. Pritožba nasprotuje takšni odločitvi in navaja, da je nerazumljiva navedba sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka s tožbo v celoti propadla, tožena pa je uspela v zelo majhnem delu. Ocenjuje, da je tožeča stranka uspela s celotnim zahtevkom, tožena pa le v minimalnem delu, zato predlaga, da višje sodišče o pravdnih stroških določi glede na uspeh posamezne stranke. Pobotni ugovor vpliva na uspeh nasprotne stranka v pravdi in le v tem smislu ga je mogoče upoštevati pri računanju uspeha strank v pravdi. Tožeča stranka je zahtevala plačilo 18.407,77 EUR s pripadki, sodišče pa je (zaradi uspešnega uveljavljanja pobotnega ugovora tožene stranke), njen tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožeča stranka torej v pravdi, ki je tekla v zvezi z njeno tožbo, ni bila uspešna. V kolikor stranka deloma zmaga v pravdi, kot se je to zgodilo v zvezi s tožbenim zahtevkom tožene stranke po nasprotni tožbi, lahko sodišče glede na dosežen uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške. Takšna odločitev je pravilna (tudi po upoštevanju spremembe sodbe na podlagi pritožbe tožeče stranke) v primeru, ko je primerljiv tako uspeh obeh strank v sporu kot tudi njuni priglašeni stroški.

18. Tožeča stranka je upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov v deležu (54 %), v katerem je uspela s pritožbo (2. odst. 154. člena v zvezi s 1. odst. 165. člena ZPP). Stroške je sodišče odmerilo na podlagi specificiranega stroškovnika, ob upoštevanju taksne in odvetniške tarife. Tožeča stranka je upravičena do povrnitve stroškov za sestavo pritožbe (2500 točk po OT), 2% materialnih stroškov in 20% DDV ter do povrnitve takse za pritožbo, skupaj 2.550,38 EUR, od tega 54 % (1.377,20 EUR). Od priznanih stroškov gredo tožeči stranki za primeru zamude tudi zahtevane zamudne obresti (pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča z dne13.12.2006 – Pravna mnenja I/2006).