Jedro

Zatrjevane nepravilnosti in kršitve zakona bodo lahko predmet presoje v okviru morebitnih postopkov z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi, njihovo uveljavljanje še pred zaključkom prvostopenjskega sojenja pa ne more utemeljiti želene delegacije pristojnosti.

Izrek

Predlog za prenos krajevne pristojnosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Pred Okrajnim sodiščem na Ptuju je v teku kazenski postopek zoper obdolženega A. A. zaradi dveh kaznivih dejanj kršitve temeljnih pravic delavcev po prvem odstavku 196. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1). Obdolženčev zagovornik je med glavno obravnavo podal predlog za prenos krajevne pristojnosti na Okrajno sodišče v Ljubljani, s katerim bi se zagotovilo spoštovanje obdolženčeve pravice do nepristranskega sojenja iz 23. člena Ustave RS.

2. Zagovornik v predlogu poudarja pomen zagotavljanja in ohranjanja videza nepristranskosti sojenja, ki je po njegovem mnenju pred Okrajnim sodiščem na Ptuju okrnjen. Svoje navedbe utemeljuje z več procesnimi kršitvami, ki naj bi jih v konkretnem kazenskem postopku zoper obdolženca zagrešilo (oziroma nameravalo zagrešiti) razpravljajoče sodišče. Natančneje trdi, da naj bi sodišče prve stopnje: (i) pri opravljanju posameznih preiskovalnih dejanj prekršilo obdolženčevo pravico, da je navzoč pri zasliševanju prič, ker je dne 15. 5. 2019 v njegovi nenavzočnosti opravilo zaslišanje B. B.; (ii) prekršilo zakonska pravila o izločanju dokazov, ker iz spisa ni fizično izločilo zapisnika o zaslišanju navedene priče, Višje sodišče v Mariboru pa v pritožbenem postopku te kršitve ni saniralo; (iii) zmotno razlagalo določbo 7. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) in omejilo obdolženčevo pravico do obrambe v zvezi z dokazi, ki so bili v spis vloženi v tujem jeziku, kar se bo po zagovornikovem mnenju samo še stopnjevalo, če bo sodišče prve stopnje dokazni postopek zaradi bližajočega zastaranja kazenskega pregona zaključilo brez pridobitve ustreznih prevodov listin, (iv) končno pa sodišče prve stopnje ni sledilo niti številnim dokaznim predlogom, ki jih je obramba podala v obdolženčevo korist. Vse to so po predlagateljevem mnenju razlogi, ki kažejo, da obdolžencu pred Okrajnim sodiščem na Ptuju oziroma pred drugimi sodišči na območju Višjega sodišča v Mariboru ne bo zagotovljeno pošteno sojenje, saj so mu pred temi sodišči nenehno kršena ustavna procesna jamstva in se bodo tovrstne kršitve dogajale tudi v prihodnje. Vse našteto po predlagateljevem stališču tudi pomeni, da se bo postopek zoper obdolženca hitreje in lažje izvedel pred drugim stvarno pristojnim sodiščem, ki sodi izven območja Višjega sodišča v Mariboru.

B.

3. Vrhovno sodišče lahko na podlagi prvega odstavka 35. člena ZKP kot skupno neposredno višje sodišče za postopek določi drugo stvarno pristojno sodišče izven območja Višjega sodišča v Mariboru, če je očitno, da se bo tako lažje izvedel postopek ali če so za to drugi tehtni razlogi. Pri presoji mora izhajati na eni strani iz ustaljenega stališča, da predstavlja institut prenosa krajevne pristojnosti izjemo od splošnih pravil, po katerih se določa krajevna pristojnost sodišča, zato jo je treba kot takšno razlagati restriktivno.1 Na drugi strani pa velja, da Vrhovno sodišče obstoja razlogov za delegacijo ne ugotavlja po uradni dolžnosti, ampak je pri presoji vezano izključno na navedbe predlagatelja v predlogu za prenos krajevne pristojnosti.2

4. Iz vsebine zagovornikovega predloga je razvidno, da se predlagatelj s svojimi navedbami osredotoča izključno na utemeljevanje „drugih tehtnih razlogov“ za prenos krajevne pristojnosti, ki je po njegovem mnenju nujen zaradi zagotavljanja videza nepristranskosti sojenja v smislu prvega odstavka 23. člena Ustave RS oziroma prvega odstavka 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP). Vrhovno sodišče ugotavlja, da ostajajo vsa zagovornikova izvajanja izključno v polju zatrjevanja (bistvenih) kršitev določb kazenskega postopka in kršitev obdolženčevih ustavnih pravic, ki naj bi jih sodišče prve stopnje zagrešilo (oziroma nameravalo zagrešiti) med vodenjem prvostopenjskega postopka, kar vse bo lahko predmet morebitnega postopka z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi, ne more pa samo po sebi utemeljiti predlaganega prenosa krajevne pristojnosti na drugo stvarno pristojno sodišče. Tudi predlagateljev dvom v nepristranskost sojenja pred Višjim sodiščem v Mariboru je povsem posplošen in izhaja zgolj iz nestrinjanja obrambe z eno izmed preteklih odločitev tega sodišča, kar po ustaljeni praksi ne more predstavljati tehtnega razloga za prenos krajevne pristojnosti v smislu prvega odstavka 35. člena ZKP.3

5. Vrhovno sodišče je v dosedanji praksi že večkrat presodilo, da predlagateljevo nezadovoljstvo in nestrinjanje z vsebinskimi odločitvami sodišča v kazenskem postopku ne pomeni tehtnega razloga za prenos krajevne pristojnosti.4 Enako velja za okoliščino, da stranka ne zaupa sodniku oziroma sodišču, kar ne more zadostovati za odstop od splošnih pravil o krajevni pristojnosti.5 Zatrjevane nepravilnosti in kršitve zakona bodo lahko predmet presoje v nadaljnjem teku postopka, v okviru morebitnih postopkov s pravnimi sredstvi,6 njihovo uveljavljanje še pred zaključkom prvostopenjskega sojenja pa ne more utemeljiti želene delegacije pristojnosti.

C.

6. Zagovornik glede na navedeno s svojimi navedbami ni izkazal tehtnih okoliščin, ki bi po prvem odstavku 35. člena ZKP narekovale prenos krajevne pristojnosti na Okrajno sodišče v Ljubljani, zato je Vrhovno sodišče njegov predlog zavrnilo.

1 Med številnimi npr. sklep Vrhovnega sodišča I Kr 55384/2011 z dne 17. 11. 2016. 2 Sklepi Vrhovnega sodišča I Kr 5502/2018 z dne 24. 5. 2018, I Kr 6439/2017-70 z dne 4. 4. 2019 in drugi. 3 Prim. sklep Vrhovnega sodišča I Kr 17558/2019 z dne 22. 8. 2019. 4 Sklepi Vrhovnega sodišča I Kr 17558/2019 z dne 22. 8. 2019, I Kr 61592/2013 z dne 24. 1. 2019, I Kr 42208/2010 z dne 16. 11. 2017 in drugi. 5 Prim. sklep Vrhovnega sodišča I Kr 6439/2017-70 z dne 4. 4. 2019. 6 Prav tam.