Jedro

1. V postopku prisilne poravnave se namreč ne uporablja določba 155. člena ZPPSL, da s plačilom kupnine prenehajo vse zastavne pravice ali realna bremena, ki so obstajala na prodani stvari ali pravici, kot to zmotno navaja pritožba.

2. V primeru postopka prisilne poravnave, ki je bil začet nad toženo stranko, ne prenehajo funkcije organov upravljanja dolžnika, kakor tudi ne pooblastila oseb, ki dolžnika zastopajo in zanj vodijo poslovanje. Zato upravitelj prisilne poravnave ni pristojen zastopati dolžnika niti odločati o vodenju poslov. To pomeni, da tudi ni pooblaščen za sprejemanje sodnih pisanj za dolžnika.

Izrek

1. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje z dne 08.06.2005. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

zavrne se predlog tožene stranke za povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

2. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijana zamudna sodba z dne 31.01.2006 r a z v e l j a v i in zadeva vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom z dne 08.06.2005 zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe z vsebino, da je tožena stranka dolžna v načrtu finančne reorganizacije in predlogu poplačila upnikov v postopku prisilne poravnave, v razredu 1 ločitveni upniki, rezervirati denarna sredstva za poplačilo prijavljene terjatve upnika M. d.o.o., oziroma podrejeno, da je tožena stranka dolžna ob prodaji nepremičnine parcele št. 1456/10 k.o. I., iz pridobljene kupnine, po poplačilu ločitvenega upnika B.K. d.d., rezervirati denarna sredstva za poplačilo terjatve tožeče stranke v znesku 12.000.000,00 SIT. Ugotovilo je, da je tožeča stranka verjetno izkazala pridobitev ločitvene pravice na nepremičnini s parc. št. 1456/10 k.o. I., v lasti tožene stranke, dne 06.07.2004 ter da ima tožeča stranka glede na to, da poravnalni senat nima pristojnosti presojati utemeljenosti prijavljenih in prerekanih terjatev, temveč presoja le verjetnost obstoja terjatve zaradi podelitve glasovalne pravice, ki je ločitveni upniki, ki so pravico pridobili dva meseca pred uvedbo postopka prisilne poravnave niti nimajo, nedvomno pravni interes za tožbo na ugotovitev ločitvene pravice. Sodišče prve stopnje je dalje ugotovilo, da je tožeča stranka predlagano začasno odredbo utemeljila z okoliščino, da bo z odtujitvijo nepremičnine, na kateri ima ločitveno pravico, uveljavitev denarne terjatve tožeče stranke, prijavljene v postopku prisilne poravnave, vsaj znatno otežena, če že ne onemogočena in je torej tožeča stranka s predlagano začasno odredbo želela zavarovati uveljavitev denarne terjatve, ki pa sploh ni predmet konkretnega tožbenega zahtevka, zato tudi ni predmet odločanja o utemeljenosti začasne odredbe. Navedlo je še, da bo denarna terjatev v primeru ugotovitve obstoja ločitvene pravice v konkretnem pravdnem postopku dovolj zavarovana.

Zoper navedeni sklep se pritožuje tožeča stranka po pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov po Zakonu o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). V pritožbi navaja, da je nesporno, da se bo nepremičnina, na kateri ima tožeča stranka zastavno pravico, v postopku prisilne poravnave prodala in se bodo iz kupnine poplačali upniki, skladno sedaj potrjeni prisilni poravnavi. V 155. členu Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (v nadaljevanju: ZPPSL) je določeno, da s plačilom kupnine prenehajo vse zastavne pravice in realna bremena, ki so obstajala na prodani stvari. 71. člen ZPPSL pa določa, da se za postopek prisilne poravnave smiselno uporabljajo določbe tega zakona o stečajnem postopku, če ni v poglavju o prisilni poravnavi drugače določeno. V določbah, ki urejajo postopek prisilne poravnave, ni določbe, ki bi urejala učinkovanje prisilne poravnave na terjatve upnikov, ki so pridobili ločitveno pravico z zaznambo izvršbe na nepremičnini, več kot dva meseca pred uvedbo postopka prisilne poravnave in jim ta ločitvena pravica v postopku prisilne poravnave ni priznana in tudi ne ureja položaj ločitvenih upnikov, ki svoje ločitvene pravice v postopku prisilne poravnave niso prijavili, ob tem da dolžnik v načrtu finančne reorganizacije take ločitvene upnike ni navedel v razredu privilegiranih upnikov. Podana je kršitev po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP, saj izpodbijani sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih, zato se tudi ne more preizkusiti. Na podlagi 155. člena ZPPSL ima tožeča stranka utemeljeno bojazen, da se bo na podlagi pravnomočno potrjene prisilne poravnave in s prodajo nepremičnine ter plačilom kupnine odredil izbris njene zastavne pravice na nepremičnini. V kolikor se smiselno uporablja 155. člen ZPPSL, je utemeljenost predlagane začasne odredbe izkazana oziroma je izpolnjen pogoj po 1. alineji 2. odst. 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). Dalje pritožba navaja, da je podana tudi napačna uporaba materialnega prava, saj iz že ustaljene sodne prakse izhaja, da je tudi v primeru vložene ugotovitvene tožbe dopustno izdati začasno odredbo v zavarovanje denarne terjatve, v kolikor upnik izkaže pogoje za njeno izdajo, in da bo na podlagi pravnomočne ugotovitvene sodbe nastala terjatev zoper toženo stranko. Upnik je z gotovostjo dokazal obstoj svoje denarne terjatve, saj mu jo je tožena stranka v postopku prisilne poravnave priznala. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlagani začasni odredbi ugodi ter toženi stranki naloži plačilo sodnih stroškov.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo in v njem navedla, da tožeča stranka sploh nima pravnega interesa za ugotovitveno tožbo niti za izdajo začasne odredbe v zavarovanje, niti za pritožbo zoper izpodbijani sklep. Tožena stranka je namreč imela ves čas od uvedbe postopka prisilne poravnave možnost vložiti pravna sredstva zoper dejstvo, da ji tožena stranka kot dolžnik v prisilni poravnavi ni priznala ločitvene pravice. Dejstvo je, da je bila tožeča stranka kot upnik članica upniškega odbora, pa ni glasovala proti sprejemu prisilne poravnave s predlagano vsebino in vsebinskim dejstvom, da ji v postopku prisilne poravnave ni bila priznana ločitvena pravica. Prav tako ni vložila nobenega pravnega sredstva zoper sklep o potrditvi prisilne poravnave nad toženo stranko. Ves čas postopka, ki se je nanašal na samo vsebino in potek prisilne poravnave, je bila torej pasivna. Po vseh končanih postopkih v zvezi s sprejemom oziroma potrditvijo prisilne poravnave nad toženo stranko, s katero ji je bila sicer priznana sama terjatev (vendar z učinki in pogoji prisilne poravnave), ne pa tudi ločitvena pravica, torej z nobenim pravnim sredstvom ni reagirala. Zato sedaj nima in ne more imeti pravnega interesa za vložitev ugotovitvene tožbe, za katero določila ZPP terjajo, da izkaže pravni interes. Posledično tožeča nima pravnega interesa niti za predlog za izdajo začasne odredbe. Dalje pritožba navaja, da ob razpolaganju upnika s pravnomočnim izvršilnim naslovom (sklep o potrjeni prisilni poravnavi) za terjatev, ki sploh še ni zapadla, ZIZ določa in predvideva druga sredstva zavarovanja, nikakor pa ne določa v takem primeru možnosti izdaje začasne odredbe. Poleg tega tožeča stranka nima ločitvene pravice iz razloga, ker je bilo iz strani dolžnika - tožene stranke zoper zaznambo sklepa o izvršbi na nepremičnino pravočasno vloženo pravno sredstvo in tožeča stranka zgolj s predlagano zaznambo, ki še ni pravnomočno izvedena v zemljiški knjigi ni pridobila zastavne pravice. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožeče stranke zavrne in tožeči stranki naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu pravilno in popolno ugotovilo vse odločilne dejanske okoliščine, pomembne za presojo utemeljenosti predloga za izdajo začasne odredbe in je nato tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbene navedbe, ki trdijo drugače, zato pritožbenega sodišča ne prepričajo in ne omajajo ugotovitev sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka s predlagano začasno odredbo hotela zavarovati uveljavitev denarne terjatve, ki pa sploh ni predmet konkretnega tožbenega zahtevka in zato tudi ni predmet odločanja o utemeljenosti začasne odredbe. Predlagana začasna odredba mora biti namreč v zvezi s tožbenim zahtevkom, njen namen pa je v začasni ureditvi pravnega razmerja. Iz tožbe izhaja, da je tožeča stranka vložila tožbo za ugotovitev ločitvene pravice, kar je nedenarni zahtevek, z začasno odredbo, s katero naj bi se toženi stranki naložilo, naj rezervira denarna sredstva za poplačilo njene prijavljene terjatve, pa je tudi po oceni pritožbenega sodišča tožeča stranka želela zavarovati svojo denarno terjatev in je zato pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni utemeljila potrebe po predlagani začasni odredbi. Poleg navedenega pritožbeno sodišče ugotavlja, da bi bila začasna odredba z vsebino, kot je predlagana, in sicer, da je tožena stranka dolžna v načrtu finančne reorganizacije in predlogu poplačila upnikov v postopku prisilne poravnave rezervirati denarna sredstva za poplačilo prijavljene terjatve tožeče stranke, neizvršljiva, saj je v času odločanja o predlagani začasni odredbi sklep o potrditvi prisilne poravnave že postal pravnomočen (dne 01.06.2005) in se v načrt finančne reorganizacije z začasno odredbo ne more več posegati. Dalje pritožbeno sodišče ugotavlja, da podrejeno predlagana začasna odredba, z vsebino, da je tožena stranka dolžna ob prodaji nepremičnine parcele št. 1456/10 k.o. I., iz pridobljene kupnine po poplačilu ločitvenega upnika B.K., rezervirati denarna sredstva za poplačilo denarne terjatve tožeče stranke, za tožečo stranko nima pomena, saj je položaj tožeče stranke, v primeru, da bo njenemu tožbenemu zahtevku za ugotovitev ločitvene pravice na predmetni nepremičnini ugodeno, varovan v postopku prisilne poravnave. V postopku prisilne poravnave se namreč ne uporablja določba 155. člena ZPPSL, da s plačilom kupnine prenehajo vse zastavne pravice ali realna bremena, ki so obstajala na prodani stvari ali pravici, kot to zmotno navaja pritožba. Citirana določba se uporablja v stečajnem postopku, katerega glavni namen je poplačilo upnikov in s katerim stečajni dolžnik preneha obstajati. Pri postopku prisilne poravnave je situacija drugačna, saj dolžnik, nad katerim je začet postopek prisilne poravnave, ne preneha obstajati, upniki pa so poplačani pod pogoji potrjene prisilne poravnave (v manjših odstotkih oziroma daljšem roku). Potrjena prisilna poravnava pa nima pravnega učinka za terjatve ločitvenih upnikov, ki so krite z ločitveno pravico, razen za tiste terjatve, za katere so upniki pravico do ločenega poplačila pridobili z izvršbo v zadnjih dveh mesecih pred izdajo sklepa o začetku postopka prisilne poravnave (2.odst. 60. člena ZPPSL). Glede na po oceni pritožbenega sodišča pravilno ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka verjetno izkazala pridobitev ločitvene pravice na predmetni nepremičnini več kot dva meseca pred izdajo sklepa o začetku postopka prisilne poravnave (slednji je bil izdan dne 13.12.2004; zaznamba izvršbe pa je bila v zemljiški knjigi pri nepremičnini parc. št. 1456/10 k.o. I. pod plombami vpisana dne 06.07.2004), je pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da potrjena prisilna poravnava ne bo imela pravnega učinka za terjatev tožeče stranke, če bo konkretnemu tožbenemu zahtevku na ugotovitev ločitvene pravice ugodeno. Pritožbeno sodišče pa se strinja tudi z zaključkom sodišča prve stopnje, da zaradi nepriznane ločitvene pravice v postopku prisilne poravnave tožeči stranki ne bo nastala nikakršna škoda, saj ji ZPPSL kot ločitvenemu upniku, ki je pravico pridobil več kot dva meseca pred začetkom postopka prisilne poravnave, nudi neposredno varstvo. Kot že navedeno zgoraj, se v postopku prisilne poravnave ne uporablja določba 155. člena ZPPSL, kar pomeni, da zastavna pravica oziroma hipoteka na predmetni nepremičnini, ki v skladu s 3. odst. 10. člena ZPPSL predstavlja ločitveno pravico in ki jo je z zaznambo izvršbe v zemljiški knjigi pridobila tožeča stranka, s prodajo nepremičnine ne bo ugasnila in bo tožeča stranka obdržala pravico do posebnega poplačila iz te nepremičnine, seveda po vrstnem redu pridobljenih hipotek. Na podlagi vsega navedenega pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana kršitev po 14. točki 1. odst. 339. člena ZPP, saj je sodišče prve stopnje svoje ugotovitve in zaključke jasno ter popolno obrazložilo in so neutemeljene pritožbene navedbe, da izpodbijani sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih.

Na tem mestu pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da ima tožeča stranka pravni interes za vložitev tožbe za ugotovitev njene ločitvene pravice, saj kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, poravnalni senat nima pristojnosti presojati utemeljenosti prijavljenih in prerekanih terjatev, presoja le, ali je prerekana terjatev verjetno izkazana zaradi glasovalne pravice (3. odst. 54. člena ZPPSL). Ločitveno pravico in dejstvo, da potrjena prisilna poravnava nima pravnih učinkov na poplačilo njene terjatve, lahko zato upnik oziroma v obravnavanem primeru tožeča stranka, uveljavlja v pravdnem postopku.

Pritožba torej ni uspela izpodbiti pravilne odločitve sodišča prve stopnje, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 165. člena v zvezi s 1. odst. 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče tudi ni priznalo pritožbenih stroškov toženi stranki, saj njen odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k boljši razjasnitvi stanja zadeve.

Glede pritožbe tožene stranke zoper zamudno sodbo z dne 31.01.2006: Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo odločilo, da ima tožeča stranka na podlagi sklepa Okrajnega sodišča v P. z dne 2.7.2004 iz zaznambe sklepa o izvršbi pri nepremičnini parc.št. 2456/10, vl.št. 1510 k.o. I., last tožene stranke, ločitveno pravico za znesek 7.362.074,05 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.12.2004 dalje do plačila. Dalje je sodišče prve stopnje odločilo, da potrjena prisilna poravnava nad toženo stranko nima pravnih učinkov na poplačilo terjatve tožeče stranke v znesku 7.362.074,05 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.12.2004 dalje do plačila, s prodajo nepremičnine parc.št. 2456/10, vl.št. 1510 k.o. I., last tožene stranke. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila tožba toženi stranki pravilno vročena v odgovor dne 15.06.2005 in da tožena stranka nanjo ni odgovorila v 30 dneh od vročitve ter da so izpolnjeni tudi drugi pogoji za izdajo zamudne sodbe po 318. členu ZPP.

Zoper navedeno sodbo se pravočasno pritožuje tožena stranka po pooblaščenki zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da zamudna sodba po njenem mnenju ni bila pravilno niti utemeljeno izdana. Napadena zamudna sodba je bila dne 10.02.2006 vročena pooblaščenki tožene stranke, ki je sicer vložila odgovor na pritožbo tožeče stranke v zadevi pritožbe zoper sklep z dne 08.06.2005, in sicer v postopku izdaje začasne odredbe v zavarovanje. Glede na dejstvo, da je bila navedena pritožba v odgovor toženi stranki vročena dne 06.07.2005, je nanjo v roku 8 dni vložila odgovor na pritožbo glede na podan pravni pouk. Tožena stranka je torej podala pravno sredstvo v pritožbenem postopku v času, ko naj bi po navedbah sodišča bila poslana v odgovor tudi tožba tožeče stranke. Vendar tožena stranka ni nikoli prejela tožbe s pozivom na odgovor. Prejela je le pritožbo s pozivom na odgovor na pritožbo, kar je tudi storila. Ni logično, da bi v istem obdobju podala manj pomembno pravno sredstvo od bistvenega - odgovor na tožbo. Tožba toženi stranki ni bila nikoli pravilno vročena v odgovor, s pravnim poukom o posledicah in z nezakonitim postopanjem ji je bilo onemogočeno uveljavljanje njenih pravic v predmetnem postopku ter odvzeta ustrezna procesna vloga, s tem pa kršena določila ZPP. Tožena stranka se je tudi sicer sama spustila v bistvo same tožbe v odgovoru na pritožbo, saj je izrecno navajala, da tožeča stranka nima pravnega interesa za to ugotovitveno tožbo, ter navedla za takšno nasprotovanje tožbi tudi dejstva, dokaze in pravne argumente. Če sodišče navedbam tožene stranke glede vročitve ne bo sledilo, je v nadaljevanju potrebno razumeti, da je odgovor na pritožbo smiselno in pravočasno po svoji vsebini tudi odgovor na samo tožbo. Glede na vse navedeno je sodišče pri izdaji zamudne sodbe zagrešilo absolutne bistvene kršitve pravdnega postopka, in sicer kršitve po 7. in 8. točki 339. člena ZPP, zato tožena stranka predlaga pritožbenemu sodišču, da napadeno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Tožeča stranka je podala odgovor na pritožbo in v njem oporeka vsem pritožbenim navedbam in navaja, da je sodišče sklep z dne 08.06.2005, skupaj s tožbo s prilogami in pozivom vročilo upravitelju prisilne poravnave M.B. dne 15.06.2005, kot izhaja iz povratnice v spisu. V kolikor je tožena stranka odgovorila na pritožbo tožeče stranke zoper sklep z dne 08.06.2005 pomeni, da je upravitelj prisilne poravnave toženi stranki vročil pošiljko, ki jo je prejel dne 15.06.2005. Ne gre verjeti, da bi sodišče sklep z dne 08.06.2005, tožbo s prilogami in pozivom vročilo upravitelju prisilne poravnave, pritožbo tožeče stranke z dne 23.06.2005 pa neposredno toženi stranki. Da je bila toženi stranki tožba vročena, dokazujejo tudi pritožbena izvajanja, da naj sodišče podrejeno, v kolikor bi ugotovilo, da je bila tožba pravilno vročena, šteje navedbe v odgovoru na pritožbo z dne 15.07.2005 kot navedbe odgovora na tožbo. Nesporno je sklep z dne 08.06.2005, tožba s prilogami in poziv bil vročen upravitelju prisilne poravnave. Vročitev upravitelju je pravilna v skladu s 133. členom v zvezi s 6. odst. 142. člena ZPP. Za pravilno vročitev pravni osebi ni potrebno, da bi bilo sodno pisanje vročeno osebi, ki je pooblaščena za sprejem, ampak za vročitev zadostuje, da je izročeno delavcu, ki se nahaja v pisarni oziroma v poslovnem prostoru. Iz sodne prakse izhaja, da je vročitev pravni osebi pravilna, če je pošiljko zanjo prevzela oseba, ki očitno ravna v imenu tožene stranke, celo brez formalnega pooblastila, ta pa takšno ravnanje dopušča. Glede na pristojnosti in dolžnosti upravitelja prisilne poravnave, je ta v smislu 133. člena ZPP oseba, kateri je bila sodna pošiljka naslovljena na toženo stranko pravilno vročena. Upravitelj prisilne poravnave je tožeči stranki oporekal ločitveno pravico, zato je zagotovo tožbo s pozivom na odgovor vročil toženi stranki, v nasprotnem primeru bi bil dolžan pošiljko vrniti sodišču z navedbo, da ni pooblaščen za sprejem pošiljk naslovljenih na dolžnika. Zagotovo pa je upravitelj prisilne poravnave oseba, ki očitno ravna v imenu tožene stranke.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče izda sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku (zamudna sodba), če tožena stranka v roku 30 dni od vročitve tožbe nanjo ne odgovori in če so izpolnjeni pogoji iz 1. odst. 318. člena ZPP, in sicer, da je bila toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor, da ne gre za zahtevek, s katerimi stranke ne morejo razpolagati, da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi ter da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da v obravnavanem primeru tožba ni bila pravilno vročena toženi stranki v odgovor. Iz podatkov v spisu namreč izhaja, da je sodišče prve stopnje sklep z dne 08.06.2005, tožbo s prilogami in poziv toženi stranki, naj odgovori na tožbo, vročilo upravitelju prisilne poravnave M.B. dne 15.06.2005 (povratnica na l.št. 10). Vendar v primeru postopka prisilne poravnave, ki je bil začet nad toženo stranko, ne prenehajo funkcije organov upravljanja dolžnika, kakor tudi ne pooblastila oseb, ki dolžnika zastopajo in zanj vodijo poslovanje. Zato upravitelj prisilne poravnave ni pristojen zastopati dolžnika niti odločati o vodenju poslov. To pomeni, da tudi ni pooblaščen za sprejemanje sodnih pisanj za dolžnika oziroma v obravnavanem primeru za toženo stranko in ne držijo navedbe tožeče stranke v odgovoru na pritožbo, da je upravitelj prisilne poravnave oseba v smislu 133. člena ZPP. Sodišče bi moralo tožbo s pozivom, naj odgovori nanjo, vročiti toženi stranki na njen naslov, kot je to storilo s pritožbo tožeče stranke zoper sklep z dne 08.06.2005 (povratnica na l.št. 13).

Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni bil izpolnjen pogoj pravilne vročitve tožbe toženi stranki, ki ga med drugimi za izdajo zamudne sodbe zahteva ZPP in je prvostopenjsko sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 7. točke 1. odst. 339. člena ZPP in je bilo iz tega razloga potrebno obravnavano zamudno sodbo razveljaviti in zadevo vrniti v ponovno odločanje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje tožbo pravilno vročiti toženi stranki v odgovor in nato odločiti o tožbenem zahtevku.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. odst. 165. člena ZPP.