Jedro

Iz kazenske evidence je razvidno, da je bil tožnik pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje goljufije. Gre za kaznivo dejanje, ki po določbi 399. člena ZFPPIPP ne dovoljuje odpusta obveznosti, kar posledično pomeni, da je tožena stranka na podlagi navedenega podatka in ob upoštevanju zgoraj navedene določbe ZFPPIPP pravilno zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za brezplačno pravno pomoč v zvezi s postopkom osebnega stečaja. Pojasnila je, da mora prosilec v skladu z določil 11. do 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) kumulativno izkazati dva pogoja, finančno materialni kriterij oziroma subjektivni kriterij, ki ga sodišče presoja na podlagi listinskih dokazil o finančnem in materialnem položaju in objektivni kriterij v skladu z določilom 24. člena ZBPP. V skladu z določilom 24. člena ZBPP in določilom tretjega odstavka tega člena, je bila tožena stranka dolžna presoditi določbe Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP), ki se je pričel uporabljati 1. 10. 2008 in omogoča prezadolženim fizičnim osebam, da uvedejo osebni stečaj in iz svojega premoženja v okviru svojih zmožnosti poplačajo upnike hkrati in v enakih deležih in s tem lahko v stečajnem postopku tudi predlagajo sodišču, da jih oprosti obveznosti poplačila dolgov, ki niso bili poplačani iz obstoječega premoženja v stečaju. V tej zvezi je pomembna določba 399. člena istega, ki določa, da odpust med drugim ni dovoljen, če je bil dolžnik pravnomočno obsojen na kaznivo dejanje proti premoženju ali gospodarstvu, ki še ni izbrisano. Tožena stranka je iz spisu priložene kazenske evidence ugotovila, da je bil prosilec med drugim pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ RS, na podlagi sodbe Okrajnega sodišča v Celju, opr. št. K 97/04 z dne 6. 12. 2005. Gre za podatek, ki dokazuje, da je bil prosilec pravnomočno obsojen za kaznivo zoper premoženje, ki še ni izbrisano iz kazenske evidence. Zaradi navedenega prosilec trenutno ne izpolnjuje pogojev za odpust obveznosti oziroma odpust obveznosti v skladu z določilom 399. člena ZFPPIPP ni dovoljen. Tako po zaključku osebnega stečaja obveznosti prosilca ne bodo prenehale, sam postopek osebnega stečaja brez odpusta obveznosti pa gotovo ne bo vplival na osebni in socialnoekonomski položaj prosilca, zato je glede na navedeno zaključiti, da prosilec ne izpolnjuje objektivnega pogoja za dodelitev BPP, kot to določa 24. člen ZBPP in je bilo treba njegovo vlogo zavrniti.

Tožnik v tožbi odločitvi tožene stranke oporeka in pojasnjuje, da se odločitev opira na izpis iz kazenske evidence, pri čemer je sodišče spregledalo, da je preizkusna doba za prej navedeno kaznivo dejanje potekla 15. 12. 2011, torej je v skladu z zakonodajo kaznivo dejanje po enem letu, to je 15. 12. 2012, izbrisano iz kazenske evidence. Iz navedenega razloga predlaga, da sodišče njegovi tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo najkasneje do 4. 2. 2013, ko ima razpisan narok za uvedbo osebnega stečaja pri Okrožnem sodišču v Celju.

Tožena stranka je sodišču poslala upravni spis. Odgovora na tožbo ni poslala.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je tožena stranka na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja uporabila pravilne materialne predpise, zato sodišče v izogib ponavljanju dejanskih in pravnih razlogov ponovno ne navaja, ker jim v celoti sledi (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja: V obravnavani zadevi je sporna odločitev tožene stranke v delu, ki se nanaša na ugotovitev, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za odpust obveznosti po določbi 399. člena ZFPPIPP. Navedena zakonska določba v 1. točki prvega odstavka določa, da odpust obveznosti med drugim ni dovoljen, če je bil stečajni dolžnik pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje proti premoženju ali gospodarstvu, ki še ni izbrisano. Med strankama tega spora ni sporno, da podatki iz kazenske evidence pridobljeni od Ministrstva za pravosodje in javno upravo, Sektorja za izvrševanje kazenskih sankcij, Oddelek za kazensko evidenco in evidenco vzgojnih ukrepov, št. 71010-97900/2012-2, izkazujejo, da je bil tožnik pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ RS, na podlagi sodbe Okrajnega sodišča v Celju, opr. št. K 97/04 z dne 6. 12. 2005. Gre za kaznivo dejanje, ki po določbi 399. člena ne dovoljuje odpusta obveznosti, kar seveda pomeni, da je tožena stranka na podlagi navedenega podatka in ob upoštevanju določbe 1. točke prvega odstavka 399. člena ZFPPIPP, sprejela pravilno in zakonito odločitev.

Sodišče kot neutemeljene zavrača tožbene ugovora, ki se nanašajo na izbris sporne obsodbe iz kazenske evidence. Tožnika opozarja na določbe XXIX. poglavja ZKP (Postopek za odločbo o izbrisu obsodbe in o prenehanju varnostnih ukrepov in pravnih posledic obsodbe), predvsem določbo 508. člena tega zakona, ki določa, da se obsodba iz kazenske evidence izbriše na podlagi odločbe o izbrisu obsodbe, ki jo izda ministrstvo za pravosodje, obstoja te odločbe pa v postopku za dodelitev BPP ne dokazuje ne tožnik, niti njen obstoj ni razviden iz listin spisa. Iz navedenega razloga je po presoji sodišča tožena stranka morala upoštevati podatke iz kazenske evidence in tožnikovo prošnjo za dodelitev BPP zavrniti.

Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in je izpodbijani upravni akt na zakonu utemeljen.