Jedro

Namen poskusnega dela je preizkus znanja in sposobnosti delavca za opravljanje dela, za katero je sklenil pogodbo o zaposlitvi, torej preizkus, ali je delavec v praksi sposoben opravljati delo in ustreza pričakovanjem delodajalca. Če so delavcu pričakovanja oziroma zahteve delodajalca na delovnem mestu, za katero je sklenil pogodbo o zaposlitvi, znana, te pa delodajalec nato uporabi pri izdelavi ocene poskusnega dela, delodajalcu ni mogoče očitati, da ni imel kriterijev za izdelavo ocene poskusnega dela.

Ob ugotovitvi, da med naloge delovnega mesta "poslovni sekretar" med drugim sodi tudi pisanje dopisov in korespondenca v nemškem jeziku in sposobnost pisnega in govornega izražanja v nemškem jeziku in glede na poudarjeno pomembnost znanja nemškega jezika pri toženi stranki, je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da je že na podlagi dejstva, da tožnica nemškega jezika ni znala, tožena stranka utemeljeno zaključila, da tožnica svojih delovnih obveznosti ne more izpolnjevati v skladu z njenimi pričakovanji. Glede na to je tožena stranka utemeljeno zaključila, da tožnica poskusnega dela ni uspešno opravila.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek: za ugotovitev, da je tožena stranka 23. 4. 2014 pokojni tožnici A.A. nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela za delovno mesto poslovni sekretar, sklenjeno 30. 5. 2013; da se kot nezakonita razveljavi redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela z dne 23. 4. 2014, ki jo je tožena stranka podala pokojni tožnici in se ugotovi, da pokojni tožnici delovno razmerje s potekom odpovednega roka dne 7. 5. 2014 ni prenehalo, temveč je obstajalo in je trajalo do 30. 11. 2014; da je tožena stranka dolžna pokojni tožnici za čas od 7. 5. 2014 do 30. 11. 2014 priznati neprekinjeno delovno dobo, jo za ta čas prijaviti v vsa socialna zavarovanja (še posebej v pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zdravstveno zavarovanje in zavarovanje za primer brezposelnosti) ter ji vsak mesec izplačati neto znesek kot če bi delala, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih neto mesečno zapadlih zneskov do plačila, in sicer tako, da pravnemu nasledniku B.B. za čas od 7. 5. 2014 do 30. 11. 2014 izplača neto mesečno plačo v višini 1.076,76 EUR, povečano za neto dodatke z ustreznimi uskladitvami z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. dne v posameznem mesecu za pretekli mesec; da je tožena stranka dolžna pravnemu nasledniku tožnice izplačati neto znesek denarnega povračila v višini 4.307,00 EUR v primeru zamude do plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe se pritožuje dedič po pokojni tožnici zaradi vseh pritožbenih razlogov in predlaga spremembo sodbe v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku oziroma razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V bistvenem navaja, da iz ocene poskusnega dela niti iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne izhajajo razlogi, zakaj je bila tožnici odpovedana pogodba o zaposlitvi in zakaj tožnica ni opravila poskusnega dela. Tožena stranka je v odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela navedla le, da je bilo poskusno delo neuspešno in da se zato delovno razmerje ni podaljšalo, brez dodatnih pojasnil. Opozarja, da delodajalec ne more v sodnem postopku širiti razlogov. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi le pavšalno navedlo, da sta odpoved in ocena poskusnega dela dovolj obrazloženi, ne da bi navedlo razloge za takšno odločitev. V tem delu sodbe ni mogoče preizkusiti. Poleg tega bi morala tožena stranka že k odpovedi predložiti tudi listine, ki naj bi jih prevajala tožnica. Pritožba na več mestih v zvezi z obrazložitvijo sodišču prve stopnje očita kršitev 14., 22., 23. in 25. člena URS. Navaja tudi, da je odločitev sodišča arbitrarna, zato je posledično kršena tudi pravica do zasebne lastnine. Nadalje navaja, da se ne strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da za neuspešno opravljeno poskusno delo zadostuje že to, da tožnica ni izkazovala sposobnosti pisnega in govornega izražanja v nemškem jeziku. Do ostalih očitkov v negativni oceni se sodišče ni opredelilo oziroma dejanskega stanja v zvezi s tem ni raziskalo (v zvezi z očitkoma, da zavrača izvajanje del v skladu s pogodbo o zaposlitvi in da je nenatančna in površna pri delu). Navaja, da ni obrazložen zaključek sodišča glede neznanja tujih jezikov. Sodišče je nekritično povzelo navedbo tožene stranke, da naj bi bilo znanje tujih jezikov potrebno, ker bi se morala tožnica srečevati s tujci. Gre za pavšalno in nedokazano trditev. Iz sodbe ne izhaja, za kakšne projekte naj bi šlo, v kakšni vzročni zvezi naj bi bilo tožničino delo s projekti in zakaj znanje angleškega jezika ne bi zadoščalo. Poudarja, da je tožnica dovolj dobro obvladala angleški jezik. V nadaljevanju pritožbe podrobneje opisuje dogajanje v treh dneh, ko je bila tožnica dejansko v službi, in v zvezi s tem navaja, da listin, ki naj bi dokazovale obstoj odpovednega razloga, tožnica ni prejela, zato jih ni mogla sestaviti. Tožena stranka bi morala bolj natančno pojasniti, kdaj je tožnici odredila delo, koliko časa je imela tožnica na voljo in kdaj naj bi tožnica te listine vrnila toženi stranki. Sodišče bi v postopku moralo postaviti izvedenca medicinske stroke, ki bi potrdil, da tožnica zaradi psihičnih pritiskov niti ni bila sposobna opraviti dela. Zaradi opustitve tega dokaza je bila kršena tožničina pravica do sodelovanja v postopku, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Opozarja, da je tožena stranka odpoved pogodbe o zaposlitvi podala v času, ko je bila tožnica v bolniškem staležu. Poudarja, da če je bil razlog neuspešno opravljenega poskusnega dela podan v maju 2013, ni bilo razlogov za podaljšanje trajanja poskusnega dela in bi se tožnici odpovedala pogodba o zaposlitvi iz tega razloga že v letu 2013. Odpoved, ki jo je tožena stranka podala aprila 2014, je prepozna. Tožnica poskusnega dela sploh ni opravljala, pa tudi sicer trije dnevi niso dovolj, da bi lahko delodajalec preizkusil sposobnosti delavca. Navaja, da je sodišče nekritično sledilo le izjavam tožene stranke, kar je pristransko in arbitrarno. Pri tem pa ni pojasnilo, zakaj ni sledilo tožničini izpovedi. Sodišče bi moralo opraviti podrobno dokazno oceno izvedenih dokazov. Opozarja, da tožnica ni bila seznanjena s kriteriji, ki so bili podlaga za oceno poskusnega dela oziroma kakšno stopnjo znanja tujega jezika se od nje pričakuje. Ne strinja se z ugotovitvijo sodišča, da je bila komisija, ki je ocenjevala tožničino poskusno delo, ustrezno sestavljena. Navaja, da pravno podlago predstavljajo tudi določbe ZJU, ki jih sodišče pri odločitvi ni upoštevalo. V zvezi s predloženimi prevodi navaja, da gre za listine, ki jih je tožena stranka predložila prepozno. Poudarja, da teh listin tožnica ni naredila niti z njihovo vsebino ni bila seznanjena. V zvezi s pristnostjo teh listin je tožnica predlagala vrsto dokazov, ki jih sodišče ni izvedlo, zato je dejansko stanje ponovno ostalo nepopolno ugotovljeno. Zaradi neizvedbe dokazov pa je podana tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nadalje navaja, da tožena stranka ni predložila nobenih dokazil, s katerimi bi bilo dokazano strokovno neizpolnjevanje pogojev oziroma neuspešno poskusno delo. Tožnica tudi ni izjavila, da nemškega jezika ni obvladala pasivno. Meni, da je bil v konkretnem primeru zlorabljen institut poskusnega dela, saj v času, ko se je tožnica dogovarjala s toženo stranko za sklenitev pogodbe o zaposlitvi, v Pravilniku o organizaciji in sistematizaciji delovnih mest tožene stranke z dne 28. 2. 2013 ni bil določen pogoj znanja nemškega in angleškega jezika, ampak je bil ta dodan naknadno v Pravilnik o organizaciji in sistematizaciji delovnih mest tožene stranke z dne 6. 5. 2013. Poudarja, da je tožena stranka naknadno spremenila akt o sistemizaciji izključno z namenom, da bi tožnici v okviru poskusnega dela odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Razlog za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi je bil v šikaniranju tožnice s strani tožene stranke. Kot dokaz prilaga dnevnik, v katerega je tožnica pisala svoje stiske, bolečine in občutke. V zvezi z odmero stroškov navaja, da bi moralo sodišče upoštevati del, ki se nanaša na nedenarni del zahtevka in del, ki se nanaša na denarni del zahtevka. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka odgovarja na pritožbo, predlaga njeno zavrnitev ter potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) je pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka niti tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev ter sprejelo materialno pravno pravilno odločitev.

6. V predmetni zadevi pritožbeno sodišče odloča četrtič. Prvič je na pritožbo tožnice zoper sodbo sodišča prve stopnje opr. št. Pd 85/2014 z dne 10. 3. 2015 izdalo sodbo in sklep opr. št. Pdp 563/2015 z dne 15. 10. 2015, s katerima je spremenilo odločitev sodišča prve stopnje tako, da je ugotovilo nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, jo razveljavilo in odločilo, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, temveč še vedno obstoji; razveljavilo pa je odločitve sodišča prve stopnje o reparacijskem in reintegracijskem tožbenem zahtevku oziroma zahtevku za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi ter o stroških postopka in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka za ugotovitev ničnosti določila o poskusnem delu iz pogodbe o zaposlitvi je potrdilo. Zoper navedeno pravnomočno sodbo pritožbenega sodišča je v delu, v katerem je pritožbeno sodišče spremenilo prvo sodbo sodišča prve stopnje, tožena stranka vložila revizijo, ki ji je Vrhovno sodišče Republike Slovenije s sklepom opr. št. VIII Ips 43/2016 z dne 21. 6. 2016 ugodilo, sodbo pritožbenega sodišča v izpodbijanem delu razveljavilo in zadevo vrnilo pritožbenemu sodišču v novo sojenje. Pritožbeno sodišče je nato s sklepom o zavrnitvi tožbenega zahtevka opr. št. Pdp 587/2016 z dne 25. 8. 2016 ponovno odločalo o pritožbi zoper odločitev sodišča prve stopnje za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi (in njeno razveljavitev) ter za ugotovitev, da tožnici delovno razmerje na podlagi te odpovedi ni prenehalo 7. 5. 2014. Pritožbi tožnice je ugodilo in razveljavilo odločitev sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela in na njene posledice. Sodišče prve stopnje je s sodbo opr. št. Pd 131/2015 z dne 21. 6. 2017 tožbenemu zahtevku tožnice v pretežnem delu ugodilo. Po pritožbah obeh strank je pritožbeno sodišče s sklepom opr. št. Pdp 800/2017 z dne 9. 11. 2017 pritožbama ugodilo, razveljavilo izpodbijani del sodbe ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje. Sodišču prve stopnje je dalo napotek, naj v novem postopku o tožbenih zahtevkih v razveljavljenem delu ponovno odloči ob upoštevanju stališč pritožbenega sodišča in dejansko stanje popolnoma ugotovi v okviru vsebinskih očitkov v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi v povezavi z oceno poskusnega dela (glede neznanja nemškega in angleškega jezika, zavračanja del po navodilih direktorja in glede nenatančnosti oziroma površnosti).

7. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela z dne 23. 4. 2014 ni zakonita. Ugotovilo je, da je bila podana ocena o neuspešno opravljenem poskusnem delu utemeljena, zato je tožena stranka tožnici utemeljeno podala redno odpoved pogodbo o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje.

8. Pritožba sodišču prve stopnje očita več bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Neutemeljeno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki bi bila podana, če bi imela izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti, zlasti če bi bil izrek sodbe nerazumljiv, če bi nasprotoval samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh ne bi imela razlogov ali v njej ne bi bili navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali bi bili ti razlogi nejasni in med seboj v nasprotju. Sodba sodišča prve stopnje opisanih pomanjkljivosti nima, saj je iz razlogov sodbe jasno razvidno, zakaj je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela. V obrazložitvi se je sodišče prve stopnje opredelilo do vseh pravnorelevantnih dejstev. Pritožba pa to bistveno kršitev uveljavlja predvsem zaradi nestrinjanja z dokaznimi zaključki sodišča prve stopnje, kar pomeni pritožbeni razlog nepravilno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, vendar prav tako neutemeljeno, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

9. Kršitve 14., 22., 23. in 25. člena Ustave RS (URS; Ur. l. RS; št. 33/91, in nadalj.), ki naj bi jih sodišče prve stopnje napravilo zaradi nezadostne obrazložitve, niso podane, saj je izpodbijana sodba obrazložena tako, da je omogočen njen preizkus, prav tako pa ne prihaja sama s sabo v nasprotje ali v nasprotje z izrekom sodbe. Neutemeljen je tudi očitek o samovoljnem oziroma arbitrarnem ravnanju sodišča prve stopnje, saj je sodba obrazložena, materialno pravo pa je bilo pravilno uporabljeno. Tožnica je zgolj pavšalno zatrjevala kršitev 33. člena Ustave RS, zato pritožbeno sodišče na to trditev ne odgovarja.

10. Sodišče prve stopnje z zavrnitvijo predlaganih dokazov ni storilo zatrjevane bistvene kršitve določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je dolžno izvesti tiste dokaze, ki so pomembni za odločitev v obravnavani zadevi (213. člen ZPP). Sodišče dokazne predloge strank pretehta in predlagane dokaze, če se nanašajo na dejstva, ki so v sporu pravno relevantna, izvede, ni pa dolžno slediti dokaznim predlogom strank, če naj bi se z njimi ugotavljalo dejstvo, ki po pravni presoji sodišča ni relevantno, ali če gre za dokaz, ki je popolnoma neprimeren za ugotovitev nekega dejstva, prepozen, pavšalen ali nesubstanciran, oziroma če oceni, da izvedba predlaganega dokaza na odločitev sodišča ne bi mogla vplivati. Sodišče prve stopnje je izvedlo dokaze, pomembne za ugotavljanje relevantnih dejstev, ter utemeljeno zavrnilo tiste, katerih izvedba ne bi prispevala k razjasnitvi dejanskega stanja glede vseh odločilnih dejstev, ker so ta pravilno in popolno ugotovljena. Svojo odločitev glede zavrnitve predlaganih dokazov je v 10. točki obrazložitve sodbe tudi ustrezno pojasnilo. Tako je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo dokazni predlog za postavitev izvedenca grafološke stroke kot neprimernega, saj sporne listine (prevodi v angleški jezik) niso rokopis. Pravilno je sodišče prve stopnje zavrnilo tudi dokazna predloga za postavitev izvedenca medicinske stroke in zaslišanje prevajalke C.C., saj dejstva, ki bi se dokazovala s tema dokazoma (da je bila tožnica nesposobna za delo in da pregled listin v angleškem jeziku s strani prevajalke ni bil opravljen), glede na zavzeto stališče sodišča prve stopnje, da že dokazana očitka tožnici (da ne izkazuje sposobnosti pisnega in govornega izražanja v nemškem jeziku in da je zavrnila izvajanje del po pogodbi o zaposlitvi) predstavljata razlog za negativno oceno uspešnosti opravljenega poskusnega dela (ki je pravilno), niso pravno relevantna.

11. V zvezi s sprejeto dokazno oceno pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da temelji le na selektivnem upoštevanju dokazov, ki gredo v korist tožene stranke (npr. izpoved direktorja tožene stranke D.D. in priče E.E.), ne da bi sodišče prve stopnje upoštevalo navedbe tožnice in njena dokazila. Sodišče prve stopnje je namreč sprejelo dokazno oceno v skladu z 8. členom ZPP, po katerem sodišče odloči po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Opredelilo se je tudi do tožničine izpovedi in jo ustrezno dokazno ocenilo. Čeprav se sodišče prve stopnje ni izrecno opredelilo do vseh dokazov, to ne pomeni, da jih pri odločitvi ni upoštevalo. Pri oblikovanju dokazne ocene je poudarilo tiste dokaze, ki jih je pravilno ocenilo kot odločilne za ugotavljanje pomembnih dejstev. Po presoji pritožbenega sodišča zato dokazni oceni sodišča prve stopnje ni mogoče očitati, da ne upošteva procesnih zahtev iz 8. člena ZPP.

12. Predmet tega individualnega delovnega spora je presoja zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka 23. 4. 2014 podala tožnici zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela. Pravno podlago predstavljata Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nadalj.) in Kolektivna pogodba za dejavnost vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji (Ur. l. RS, št. 52/1994, in nadalj.) v členih 24. do 26., v katerih je urejeno poskusno delo. Neuspešno opravljeno poskusno delo je v ZDR-1 navedeno kot razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu s strani delodajalca (5. alineja prvega odstavka 89. člena). Enaka posledica izhaja tudi iz četrtega odstavka 125. člena ZDR-1, ki določa, da lahko delodajalec delavcu redno odpove pogodbo o zaposlitvi, če v času trajanja ali ob poteku poskusnega dela ugotovi, da delavec poskusnega dela ni uspešno opravil. Pravne podlage pa ne predstavljajo določbe Zakona o javnih uslužbencih (ZJU; Ur. l. RS, št. 56/2002) o poskusnem delu (zlasti 67. člen), saj te sodijo v drugi del zakona, ki za tožnico kot zaposleno v javnem zavodu ne velja (22. člen ZJU).

13. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhajajo zlasti naslednja odločilna dejstva: - tožnica je bila direktorica tožene stranke do 12. 4. 2013, ko je bil za direktorja toženke imenovan sedanji direktor mag. D.D.. Dogovorjeno je bilo, da tožnica po prenehanju mandata ostane na delu pri toženi stranki. O tem, kakšno delo bo tožnica opravljala v prihodnje, so potekali razgovori najprej na osnovi Pravilnika o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest toženke z dne 28. 2. 2013; - 6. 5. 2013 je toženka sprejela nov Pravilnik o notranji organizaciji in sistematizaciji delovnih mest s katalogom delovnih mest, ki je stopil v veljavo dne 6. 5. 2013. Dne 7. 5. 2013 je Mestna občina F. dala soglasje k zaposlitvi tožnice za delovno mesto poslovni sekretar; - 30. 5. 2013 sta tožnica in tožena stranka sklenili pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, za delo na delovnem mestu „poslovni sekretar“, ki je razvrščeno v VI. tarifni razred, s poskusnim delom v trajanju treh mesecev; - 31. 5. 2013 je tožnica prejela obvestilo tožene stranke o izvajanju poskusnega dela z dne 30. 5. 2013 za obdobje od 30. 5. 2013 do 29. 8. 2013; - tožnica je bila v obdobju od vključno 3. 6. 2013 do vključno 20. 4. 2014 v bolniškem staležu, zaradi česar ji je bilo poskusno delo z dopisoma z dne 22. 8. 2013 in 17. 4. 2014 podaljšano; - 23. 4. 2014 je tožena stranka izdelala oceno poskusnega dela in istega dne tožnici podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela, ki jo je tožnica prejela 28. 4. 2014. V odpovedi pogodbe o zaposlitvi je navedeno, da je 23. 4. 2014 tožena stranka izdelala oceno poskusnega dela in ugotovila, da ga tožnica ni opravila uspešno; - Od 23. 4. 2014 je bila tožnica ponovno v bolniškem staležu. Dne 5. 5. 2014 je tožnica zoper redno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela vložila pritožbo, ki jo je Svet zavoda tožene stranke 23. 5. 2014 zavrnil. 14. Pritožba neutemeljeno navaja, da redna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni dovolj obrazložena in da je tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje nedovoljeno širila odpovedni razlog. Sodišče prve stopnje je v 14. točki obrazložitve sodbe pravilno in v skladu s stališčem pritožbenega sodišča v razveljavitvenem sklepu opr. št. Pdp 587/2016 z dne 25. 8. 2016 pojasnilo, da izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni nezakonita zato, ker ne bi bila dovolj obrazložena. V odpovedi pogodbe o zaposlitvi je sicer res naveden goli odpovedni razlog, vendar je odpovedi priložena tudi ocena poskusnega dela (to je v odpovedi tudi navedeno v rubriki „Priloge“), v kateri pa je odpovedni razlog dovolj obrazložen in konkretiziran. Obrazložitev v oceni poskusnega dela tožnice z dne 23. 4. 2014, da tožnica ne izkazuje sposobnosti pisnega in govornega izražanja v nemškem in angleškem jeziku, da s stalnimi izgovori zavrača izvajanje del v skladu s pogodbo o zaposlitvi po navodilih direktorja in da je pri svojem delu nenatančna in površna, je tudi po presoji pritožbenega sodišča dovolj jasna in konkretizirana, da zadostuje standardu obrazloženosti.

15. Pravilno je sodišče prve stopnje odgovorilo tudi na tožničin ugovor, da delodajalec v sporu o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne sme navajati drugih razlogov kot tistih, ki so navedeni že v odpovedi, sme pa odpovedni razlog dodatno oziroma podrobneje obrazložiti in utemeljiti. Tožena stranka pa je v tem postopku storila zgolj to. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno pojasnilo, da dejstvo, da se tožena stranka ni že v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi sklicevala na listine, ki so bile podlaga za oceno tožničinega poskusnega dela, temveč jih je predložila šele v sodnem postopku, ne vpliva na zakonitost izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

16. Pritožbene navedbe, da je tožena stranka zlorabila institut poskusnega dela z namenom, da bi se znebila tožnice, so neutemeljene. Sodišče prve stopnje namreč zatrjevane zlorabe s strani tožene stranke ni ugotovilo. Pravilno je ugotovilo, da je bilo tožnici poskusno delo odrejeno zakonito na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 5. 2013 v skladu z veljavnim Pravilnikom o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest, ki je stopil v veljavo dne 6. 5. 2013. Pritožbeno sodišče z razlogi sodišča v 20. točki obrazložitve sodbe soglaša. Kot je že pojasnilo pritožbeno sodišče v razveljavitvenem sklepu opr. št. Pdp 587/2016 z dne 25. 8. 2016, in je to pravilno upoštevalo tudi sodišče prve stopnje, okoliščina, da poskusno delo v času pogajanja za zaposlitev pri toženi stranki v sistemizaciji delovnih mest še ni bilo določeno, ni odločilna, saj je odločilno le, da je bilo poskusno delo določeno v pogodbi o zaposlitvi, ki jo je tožnica podpisala. Ne nazadnje je imela tožnica v času podpisa pogodbe o zaposlitvi tudi pooblaščenca - odvetnika, ki ji je pravno svetoval v zvezi s pogodbo o zaposlitvi, kar potrjujejo predložene listine o komunikaciji med pooblaščencema pravdnih strank.

17. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je tožena stranka tožnici neupravičeno podaljšala poskusno delo preko šestih mesecev in da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki je bila podana 24. 4. 2014, prepozna. Glede na ugotovitev, da je bila tožnica od sklenitve pogodbe o zaposlitvi do dneva podaje odpovedi pogodbe o zaposlitvi dejansko v službi le tri dni, to je 30. 5. 2013, 31. 5. 2013 in 22. 4. 2014, je sodišče pravilno presodilo, da ji je tožena stranka upravičeno podaljšala poskusno delo preko šestih mesecev, to je do 23. 4. 2014. Pravilno je tudi pojasnilo, da je namen poskusnega dela v tem, da delodajalec preveri delavčeve sposobnosti in znanja, česar v času delavčeve odsotnosti ne more storiti. Zato je treba šteti, da se na podlagi drugega odstavka 125. člena ZDR-1 obdobje poskusnega dela lahko v primeru začasne odsotnosti z dela delavca podaljša tudi prek šestih mesecev. Razlaga, ki jo ponuja pritožba, da je treba navedeno določbo razumeti tako, da podaljšanje poskusnega dela prek obdobja šestih mesecev v nobenem primeru ni mogoče, je v nasprotju z namenom poskusnega dela, ki je v tem, da delodajalec preveri delavčeve sposobnosti in znanja, česar v času delavčeve odsotnosti ne more storiti. Ovire za podaljšanje bolniškega staleža pa ne predstavljajo niti določbe o poskusnem delu (24-26. člen) v Kolektivni pogodbi za dejavnosti vzgoje in izobraževanja, ki dopuščajo, da se izjemoma poskusno delo lahko podaljša zaradi odsotnosti z dela zaradi daljše bolezni.

18. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da od delodajalca ni mogoče zahtevati, da odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu poda takoj, ko ugotovi razlog za neuspešno opravljeno poskusno delo. Glede na določbo četrtega odstavka 125. člena ZDR-1 lahko delodajalec redno odpove pogodbo o zaposlitvi, če v času trajanja ali ob poteku poskusnega dela ugotovi, da delavec poskusnega dela ni opravil. Tožnici je poskusno delo trajalo ves čas od 30. 5. 2013 do prenehanja delovnega razmerja 23. 4. 2014, zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je tožena stranka kot razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela upoštevala vse razloge, zaradi katerih tožnica v navedenem obdobju po mnenju toženke poskusnega dela ni uspešno opravila (enaka stališča je zavzelo pritožbeno sodišče v razveljavitvenem sklepu opr. št. Pdp 587/2016 z dne 25. 8. 2016).

19. Pritožba tudi neutemeljeno vztraja, da trije dnevi niso dovolj, da bi delodajalec lahko preizkusil sposobnosti delavca. Drugačno stališče, ki ga je pravilno upoštevalo tudi sodišče prve stopnje, je zavzelo že Vrhovno sodišče RS v razveljavitvenem sklepu opr. št. VIII Ips 43/2016, ko je navedlo, da je prav v primeru kot je obravnavani, ko delodajalec od delavca zahteva določena znanja (znanje angleškega in nemškega jezika), mogoče že v zelo kratkem času (tudi v treh dneh) ugotoviti, da poskusno delo ni (in tudi v primeru čakanja na potek poskusne dobe ne bo) uspešno opravljano.

20. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da tožnica ni bila seznanjena s kriteriji, ki so bili podlaga za oceno poskusnega dela. Iz določbe 125. člena ZDR-1, ki ureja poskusno delo, ne izhaja, da bi moral imeti delodajalec za ocenjevanje poskusnega dela pisno določene kriterije. Namen poskusnega dela je preizkus znanja in sposobnosti delavca za opravljanje dela, za katero je sklenil pogodbo o zaposlitvi, torej preizkus, ali je delavec v praksi sposoben opravljati delo in ustreza pričakovanjem delodajalca. Če so delavcu pričakovanja oziroma zahteve delodajalca na delovnem mestu, za katero je sklenil pogodbo o zaposlitvi, znana, te pa delodajalec nato uporabi pri izdelavi ocene poskusnega dela, delodajalcu ni mogoče očitati, da ni imel kriterijev za izdelavo ocene poskusnega dela (glej sodbo VSRS opr. št. VIII Ips 248/2017). Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnica zahteve in pričakovanja delodajalca na svojem delovnem mestu poznala. Med delovnimi nalogami delovnega mesta "poslovni sekretar", za katero je imela tožnica sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, sta bili med drugim določeni tudi nalogi pisanja dopisov in korespondenca v nemškem in angleškem jeziku ter sposobnost pisnega in govornega izražanja v nemškem in angleškem jeziku. Da je bilo za delovno mesto "poslovni sekretar" zahtevano znanje nemškega in angleškega jezika, pa izhaja tudi iz opisa tega delovnega mesta v Pravilniku o notranji organizaciji in sistematizaciji delovnih mest pri toženi stranki.

21. Pritožba neutemeljeno vztraja, da tožena stranka ni imela ustrezno sestavljene komisije za spremljanje tožničinega poskusnega dela. V zvezi s tem se pritožbeno sodišče sklicuje na obrazložitev izpodbijane sodbe in na stališče, zavzeto v razveljavitvenem sklepu pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 800/2017 z dne 9. 11. 2017. Dvočlanska komisija je dovolj, če delodajalec nima več zaposlenih, ki bi lahko glede na svojo izobrazbo ocenjevali tožničino poskusno delo, saj bi se sicer delodajalcem, ki imajo manjše število zaposlenih oziroma ki nimajo zadostnega števila zaposlenih najmanj s takšno stopnjo strokovne izobrazbe kot se zahteva za delovno mesto, na katero je razporejen delavec na poskusnem delu, v celoti onemogočilo, da bi z delavci sklenili pogodbe o zaposlitvi s poskusnim delom. Podlage za takšno razlikovanje med različnimi delodajalci v ZDR-1 ni, niti ni za to nobenega utemeljenega razloga. Ob ugotovitvi, da so bili pri toženi stranki v času tožničinega poskusnega dela le štirje zaposleni, vključno s tožnico in hišnikom (ki glede na svojo izobrazbo ni bil ustrezen za ocenjevanje tožničinega poskusnega dela), je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožena stranka upravičeno imela le dvočlansko komisijo, saj tričlanska komisija ni bila mogoča. 22. Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je tožena stranka v postopku dokazala utemeljenost očitkov, da tožnica ne izkazuje sposobnosti pisnega in govornega izražanja v nemškem jeziku in da zavrača izvajanje del v skladu s pogodbo o zaposlitvi, saj je zavrnila prevajanje besedila v nemški jezik, kot ji je tožena stranka očitala v oceni poskusnega dela z dne 23. 4. 2014. Tožnica je sicer zatrjevala, da ji tožena stranka v času poskusnega dela ni odredila nobenega dela, vendar ji sodišče prve stopnje utemeljeno ni verjelo. Prepričljivo je pojasnilo, zakaj tožnici ne verjame in zakaj je na podlagi ocene ostalih izvedenih dokazov, zlasti zaslišanja direktorja tožene stranke D.D. in priče E.E., zaključilo, da je bilo tožnici v dneh, ko je bila prisotna na delovnem mestu, v okviru poskusnega dela s strani direktorja tožene stranke naloženo prevajanje iz slovenskega jezika v nemški jezik (in angleški jezik) in da je tožnica prevajanje v nemški jezik zavrnila ter da je zavrnila tudi ustni preizkus nemškega jezika. Izpovedi D.D. in E.E. sta o bistvenih okoliščinah (dejstvu, da je bilo tožnici odrejeno prevajanje v nemški jezik in da je tožnica odrejeno delo odklonila) skladni, zato pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost dokazne ocene. Prepričljivost dokaznega zaključka, da tožnica nemškega jezika ni znala, pa dodatno utrjuje tudi tožničina izpoved, da nemškega jezika ne obvlada, ker se ga nikoli ni učila.

23. Ob ugotovitvi, da med naloge delovnega mesta "poslovni sekretar" med drugim sodi tudi pisanje dopisov in korespondenca v nemškem jeziku in sposobnost pisnega in govornega izražanja v nemškem jeziku in glede na poudarjeno pomembnost znanja nemškega jezika pri toženi stranki (skladna izpoved D.D. in E.E.), je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da je že na podlagi dejstva, da tožnica nemškega jezika ni znala, tožena stranka utemeljeno zaključila, da tožnica svojih delovnih obveznosti ne more izpolnjevati v skladu z njenimi pričakovanji. Glede na to je tožena stranka utemeljeno zaključila, da tožnica poskusnega dela ni uspešno opravila. Nasprotne pritožbene navedbe niso utemeljene.

24. Ker za neuspešno opravljeno poskusno delo zadošča že utemeljenost očitkov, da tožnica ne izkazuje sposobnosti pisnega in govornega izražanja v nemškem jeziku in da zavrača izvajanje del v skladu s pogodbo o zaposlitvi, saj je zavrnila prevajanje besedila v nemški jezik, se pritožbenemu sodišču ni treba opredeljevati do pritožbenih navedb v zvezi z utemeljenostjo ostalih očitkov iz ocene poskusnega dela, zlasti v zvezi z očitkom neznanja angleškega jezika.

25. Pritožba neutemeljeno navaja, da je bila pogodba o zaposlitvi tožnici odpovedana zaradi osebnih razlogov in da je bila tožnica na delovnem mestu šikanirana. Glede na to, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo zlorabe instituta poskusnega dela in ob pravilni presoji sodišča prve stopnje, da očitana ravnanja (neodobren dopust, zamuda pri izplačilu plače, poskus fotografiranja tožnice ob vročitvi osnutka pogodbe o zaposlitvi) vsako zase in kot celota ne pomenijo trpinčenja na delovnem mestu, je prepričljiv tudi dokazni zaključek, da tožnici pogodba o zaposlitvi ni bila odpovedana kot posledica trpinčenja na delovnem mestu. Razlogi sodišča prve stopnje v 32. točki obrazložitve so jasni in prepričljivi, zato pritožbeno sodišče z njimi soglaša. V skladu z določbo 7. člena ZDR-1 je trpinčenje na delovnem mestu vsako ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom. Tožničin dnevnik - mobing, ki ga je dedič po pokojni tožnici predložil šele v pritožbi kot dokaz tožničinim trditvam, predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto, ki je sodišče druge stopnje v pritožbenem postopku ne sme upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP), saj pritožba niti ni navedla, zakaj ga brez svoje krivde ni mogla predložiti do konca postopka pred sodiščem prve stopnje.

26. Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka, ki ji pritožba neutemeljeno nasprotuje. Sodišče prve stopnje je o priglašenih stroških tožnice pravilno odločilo ob upoštevanju prvega odstavka 154. člena ZPP, ki določa povrnitev stroškov postopka glede na uspeh v postopku. Tožnica s tožbenim zahtevkom ni uspela, zato ni upravičena do povrnitve stroškov postopka.

27. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je tožena stranka tožnici zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zakonito podala izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

28. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

29. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tožnica zato, ker s pritožbo ni uspela, tožena stranka pa zato, ker kot delodajalec v sporih o prenehanju delovnega razmerja sama krije svoje stroške postopka ne glede na uspeh v pravdi (prvi odstavek 154. člena ZPP, prvi odstavek 165. člena ZPP in peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.).