Jedro

Pristojnost za odločanje o tožbenem zahtevku se presoja po vseh trditvah, ki jih v zvezi z njegovo pravno naravo (podlago) poda tožeča stranka v tožbi in tožena stranka v odgovoru na tožbo.

Sodišče Evropske unije je v zadevi Wood Floor Solutions pojasnilo, da če opredelitev na podlagi pogodbe ali dejanskega izvajanja storitev ni možna, se za kraj opravljanja storitve šteje kraj, v katerem ima zastopnik sedež ali stalno prebivališče. Ta kraj je namreč vedno mogoče določiti z gotovostjo in torej predvidljivo. Poleg tega je ta kraj v bližini spora, saj bo zastopnik tam po vsej verjetnosti opravil nezanemarljiv del svojih storitev.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (v I. točki izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrnilo toženkin ugovor nepristojnosti sodišča Republike Slovenije (I. točka izreka) in predlog za prekinitev postopka (II. točka izreka).

2. Zoper I. točko sklepa se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka.

Navaja, da sodišče Republike Slovenije za odločanje o sporu ni krajevno pristojno. Graja odločitev, da bi bil glavni del storitev po pogodbi lahko opravljen v Republiki Sloveniji. Sodišče prve stopnje je povsem nekritično in nelogično kot glavni del domnevne storitve določilo telefonsko konferenco med tožnikom in vodstvom kluba X., A. (Republika Italija) ter svojo pristojnost utemeljilo zgolj na tožnikovih trditvah, da naj bi ta direktorja kluba X. klical po telefonu iz Republike Slovenije. Način utemeljevanja krajevne pristojnosti posameznega sodišča glede na domnevno nahajanje določene osebe v času telefonskih klicev (in to celo brez kakršnihkoli telefonskih izpiskov) ne sledi ciljem pravne varnosti in predvidljivosti. Sodišče bi moralo najprej izvesti ustrezno analizo, kaj naj bi v konkretnem primeru sploh predstavljalo glavno storitev. Upoštevalo je zgolj delne navedbe tožnika, do toženkinih pa se ni opredeljevalo. Če bi pogodba dejansko obstajala, bi bilo vse usmerjeno v cilj, da klub iz A. igralcu ponudi pogodbo za igranje košarke v A., in bi bili v A. izvedeni sestanki z vodstvom kluba. Iz korespondence med strankama izhaja, da se je sestanek dne 6. 4. 2018 dejansko izvajal v A. Telefonski klici bi tako lahko bili zgolj pomožne storitve, ki bi bile usmerjene v srečanje vseh deležnikov in podpis pogodbe v A. Iz predloženih pogovorov je tudi razvidno, da se tožnik v obdobju pred sestankom dne 6. 4. 2018 ni nahajal v Sloveniji, temveč v A. Neprimerno je sklicevanje na odločbo Višjega sodišča v Mariboru I Cpg 103/2019, saj je v tisti zadevi sodišče zavzelo stališče, da je bila dogovorjena izključna pristojnost avstrijskega sodišča, v predmetni zadevi pa ni bilo dogovora o izključni pristojnosti slovenskega sodišča. Kontradiktornost in pravica strank do izjave pri presoji okoliščin v zvezi s pristojnostjo sodišča je zožena. Tožnik bi moral vse okoliščine za utemeljitev pristojnosti navesti že v tožbi (tako VSRS sklep III Ips 66/2017), pri čemer je v njej navajal zgolj, da naj bi imel v času sklenitve in izpolnitve pogodbe sedež v Sloveniji. Njegove trditve glede domnevnih klicev iz Republike Slovenije so prepozne.

3. Tožnik ni odgovoril na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik, s prebivališčem v Sloveniji, je športni (košarkarski) agent. Toženka, družba s sedežem na Cipru, je prav tako športna agencija. Tožnik trdi, da sta se stranki dogovorili za sodelovanje pri organizaciji prestopa ameriškega košarkarja B. B. iz grškega košarkarskega kluba Y. v italijanski klub X. Toži na plačilo provizije. Toženka je ugovarjala pristojnosti slovenskega sodišča, predlagala je tudi prekinitev postopka in postavitev predhodnega vprašanja Sodišču Evropske Unije.1 Sodišče prve stopnje je njen ugovor zavrnilo.

6. Pristojnost v civilnih in gospodarskih zadevah med državami članicami Evropske unije ureja Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (v nadaljevanju Uredba Bruselj I bis oziroma Uredba). Ob upoštevanju določb te uredbe so osebe s stalnim prebivališčem (oziroma sedežem) v državi članici ne glede na njihovo državljanstvo praviloma tožene pred sodišči te države članice (prvi odstavek 4. člena Uredbe). V 7. členu pa je določena posebna pristojnost: oseba s stalnim prebivališčem v državi članici je lahko tožena v drugi državi članici, in sicer v zadevah v zvezi s pogodbenimi razmerji pred sodiščem v kraju izpolnitve zadevne obveznosti. Za namene te določbe, in če ni drugače dogovorjeno, je kraj izpolnitve zadevne obveznosti v primeru opravljanja storitev kraj v državi članici, kjer so bile v skladu s pogodbo storitve opravljene ali bi morale biti opravljene (druga alinea 1.b točke 7. člena Uredbe).

7. Sodišče Evropske unije je v zadevi Wood Floor Solutions Andreas Domberger GmbH proti Silva Trade SA (C-19/09, sodba z dne 11. 3. 2010) pojasnilo, da je treba citirano določbo razlagati tako, da je v primeru opravljanja storitev v več državah članicah za obravnavo vseh zahtevkov na podlagi pogodbe pristojno tisto sodišče, na območju katerega je kraj, v katerem je bil opravljen glavni del storitev. Pri pogodbi o trgovskem zastopanju je to kraj, v katerem je trgovski zastopnik opravil glavni del storitev, kot je razvidno iz pogodbenih določil, če takih določil ni, pa iz dejanskega izvajanja te pogodbe. Če opredelitev na tej podlagi ni možna, je to kraj, v katerem ima trgovski zastopnik sedež ali stalno prebivališče. Pri določitvi kraja, kjer je bil opravljen glavni del storitev, je mogoče upoštevati dejanske okoliščine zadeve, zlasti čas, ki ga je zastopnik porabil v teh krajih, in pomen dejavnosti, ki jo je tam opravljal.2

8. V skladu z drugim odstavkom 17. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) sodišče presoja pristojnost na podlagi navedb v tožbi in na podlagi dejstev, ki so mu znana, pri čemer mora ves čas postopka po uradni dolžnosti paziti, ali spada odločitev o sporu v sodno pristojnost (slovenskega sodišča). Če nasprotna stranka vloži ugovor, da sodišča v Republiki Sloveniji niso pristojna za odločanje v zadevi, se pristojnost presoja tudi na podlagi navedb v ugovoru.3

9. Tožnik je v tožbi navedel, da je imel v času sklenitve in izpolnitve pogodbe sedež v Sloveniji, kjer je bila storitev posredovanja tudi opravljena. Poskrbel je, da se je toženkin zakoniti zastopnik osebno srečal s trenerjem, direktorjem in predsednikom kluba X. Svetoval mu je glede vsebine pogodbe. Toženkin zakoniti zastopnik mu je posredoval končna osnutka obeh pogodb med igralcem in klubom (pogodba o igranju košarke, pogodba o prenosu osebnostnih pravic). Stranki sta se dogovorili za plačilo v višini 15 odstotkov provizije, ki jo je prejela toženka, in celoten znesek „provizije za podjetje“. Tožnik je tožbi priložil zaslonske slike izmenjanih sporočil s toženkinim zakonitim zastopnikom prek aplikacije WhatsApp. V njih je med drugim omenjen sestanek s klubom dne 6. 4. 2018, na katerem sta bili prisotni obe stranki. Govora je tudi o skupnem sestanku naslednji dan. V nadaljevanju se večina sporočil nanaša na organizacijo izvedbe posla in višino provizije.

10. Toženka je v odgovoru na tožbo (v katerem je podala tudi ugovor pristojnosti slovenskega sodišča) zanikala obstoj pogodbe. Navedla je, da so bili igralčevi predstavniki že prej v neposrednem stiku s klubom X. Toženka je bila v stiku z direktorjem kluba že od leta 2017. Z njim se je njen zakoniti zastopnik sestal 6. 4. 2018, naslednji dan pa po zaslugi direktorja še s predsednikom kluba. Prisoten je bil tudi tožnik. Po sestanku je tožnik njenemu zakonitemu zastopniku predstavil način povečanja dobička ob potencialnem prestopu z ustanovitvijo družbe v Združenih arabskih emiratih (zaradi nižjih davkov), a se igralčevi svetovalci s tem niso strinjali. Razprave so se nato brezplodno nadaljevale še vsaj mesec dni, davčni pomisleki so bili več kot na mestu. Prek elektronske pošte je njen zakoniti zastopnik tožniku razložil, da je predlagani znesek plačila (provizije) ustrezen, saj sta bila izvedena dva sestanka, deset klicev in nič storitev. Toženka v nadaljevanju odgovora na tožbo podrobneje pojasnjuje, zakaj je lahko kraj izpolnitve zgolj A. 11. Ker vse okoliščine, na katerih je sodišče prve stopnje utemeljilo svojo pristojnost, izhajajo že iz odgovora na tožbo, toženkin ugovor prekluzije za odločitev v zadevi ni bistvenega pomena. Ne drži, da bi moral tožnik vse pomembne okoliščine navesti že v tožbi. Pristojnost za odločanje o tožbenem zahtevku se presoja po vseh trditvah, ki jih v zvezi z njegovo pravno naravo (podlago) poda tožeča stranka v tožbi in tožena stranka v odgovoru na tožbo.

12. Tožnik trdi, da sta s toženko sklenila pogodbo o posredovanju. Po 837. členu Obligacijskega zakonika (OZ)4 se posrednik s posredniško pogodbo zavezuje, da si bo prizadeval najti in spraviti v stik z naročiteljem osebo, ki se bo z njim pogajala za sklenitev določene pogodbe, naročitelj pa se zavezuje, da mu bo za to dal določeno plačilo, če bo pogodba sklenjena.

13. Sodišče prve stopnje je na podlagi trditev iz tožbe in odgovora na tožbo ter priloženih dokazov pravilno zaključilo, da je pristojno za odločanje v zadevi. Z zatrjevano posredniško pogodbo naj bi se tožnik zavezal, da si bo toženko prizadeval spraviti v stik s predstavniki italijanskega kluba, ki se bodo z njo pogajali za sklenitev pogodb z igralcem. Glavni del njegove storitve tako ni zgolj izvedba sestanka v A., temveč posredovanje, da je do sestanka sploh prišlo, in tudi kasnejše dogovarjanje. Iz toženkinih navedb izhaja, da so pogajanja (zaradi davčnih pomislekov) trajala še vsaj en mesec zatem, kar kaže, da se tožnikova storitev posredovanja ni izčrpala z udeležbo na sestanku v A. Tam je preživel le krajši čas, pomembnejši del dejavnosti pa je kot športni agent opravljal v Sloveniji, kjer ima prebivališče. Ob odsotnosti pisnih pogodbenih določil in spornosti razmerja med strankama je odločitev, da je za odločanje v zadevi pristojno slovensko sodišče, tudi v skladu z načelom pravne varnosti. Sodišče Evropske unije je že v zadevi Wood Floor Solutions pojasnilo, da če opredelitev na podlagi pogodbe ali dejanskega izvajanja storitev ni možna, se za kraj opravljanja storitve šteje kraj, v katerem ima zastopnik sedež ali stalno prebivališče. Ta kraj je namreč vedno mogoče določiti z gotovostjo in torej predvidljivo. Poleg tega je ta kraj v bližini spora, saj bo zastopnik tam po vsej verjetnosti opravil nezanemarljiv del svojih storitev. V obravnavani zadevi ima tožnik (izvajalec storitve) prebivališče v C., zato je mednarodno, stvarno in krajevno pristojno Okrožno sodišče v Ljubljani.

14. Glede na navedeno je izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje pravilna, pritožbene navedbe pa neutemeljene. Ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijanega sklepa tudi ni ugotovilo kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na ugotovitvi, da je bila predmet pritožbene presoje vmesna odločitev o procesnem vprašanju.

1 Toženka izrecno navaja, da izpodbija zgolj I. točko prvostopenjskega sklepa, zato se pritožbeno sodišče glede (sicer pravilne) odločitve, da sodišče prve stopnje postopka ne bo prekinilo, podrobneje ne bo opredeljevalo. 2 Tako tudi sodba SEU v zadevi Holterman Ferho Exploitatie BV, Ferho Bewehrungsstahl GmbH, Ferho Vechta GmbH, Ferho Frankfurt GmbH proti Friedrichu Leopoldu Freiherrju Spiesu von Büllesheimu (C‑47/14 z dne 10. 9. 2015). 3 Glej npr. sodbo SEU v zadevi Harald Kolassa proti Barclays Bank plc (C-375/13 z dne 28. 1. 2015, 65. in 65. točka obrazložitve) in sodbo v zadevi Universal Music International Holding BV proti Michaelu Tétreaultu Shillingu, Irwinu Schwartzu, Josefu Brožu (C-12/15 z dne 16. 6. 2016, 45. in 46. točka obrazložitve). Enako tudi sklep VSL I Cpg 638/2017 z dne 7. 9. 2017. 4 Po 3. členu Uredbe (ES) št. 593/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. junija 2008 o pravu, ki se uporablja za pogodbena obligacijska razmerja (Uredba Rim I), se v primeru, ko pogodbeni stranki nista izbrali prava v skladu s 3. členom te uredbe, za pogodbo o opravljanju storitev uporablja pravo države, v kateri ima običajno prebivališče izvajalec storitev.