Jedro

Predmet obveznosti toženca je v zadostni meri določljiv, saj zaveza vsebuje podatke, s katerimi ga je mogoče določiti. Toženec se je zavezal tožnici do končnega poplačila mesečno izplačevati do 150,00 EUR. Res je, da rok plačila ni določen, kar pa na določljivost in izvršljivost dogovora ne vpliva, saj takšne situacije rešuje določba 289. člena OZ, ki je v obravnavani zadevi povsem uporabljiva.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v točki III izreka spremeni tako, da se znesek „959,53 EUR“ nadomesti z zneskom „719,65 EUR“, sicer se pritožba tožene stranke zavrne ter se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Brežicah je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in toženca zavezalo k plačilu 3.650,20 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo in tožencu naložilo povračilo tožničinih pravdnih stroškov v znesku 959,53 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper takšno odločitev se zoper ugodilni del in stroške iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku(1) pritožuje toženec. Opozarja na prekoračitev tožbenega zahtevka v delu, ki se nanaša na tek zakonskih zamudnih obresti in na neustrezno substanciranje tožbenega zahtevka. Zaključek sodišča o nespornosti dejstva, da se je v postopku poravnavanja osebno zavezal k poravnavi preostanka dolga, ki se vodi v izvršilnem postopku pred Okrajnim sodiščem v Brežicah I 211/2011, je napačen. Tožnici je sicer obljubil, da ji bo nekaj plačal, dolžan ji je bil dve ali tri plače, kar pa je bistveno manj, kot zahteva tožnica s predmetno tožbo. Zapis na drugi strani poravnalnega zapisnika z dne 13. 3. 2013 ni dovolj določen, da bi lahko ustvarjal pravno veljavno zavezo. Iz zapisa ne izhaja, ali se je zavezal plačati tudi dolgovano glavnico in zakonske zamudne obresti ter stroške izvršilnega postopka. O tem ni bilo v postopku poravnavanja nobenega govora. Sicer pa svoje zaveze, kot je zapisana, ni prekršil. Iz besedila na drugi strani zapisnika o postopku poravnavanja izhaja, da naj bi toženki na njen tekoči račun nakazoval do 150,00 EUR mesečno. Beseda „do“ pomeni, da lahko plača 0,00 EUR na mesec ali pa 150,00 EUR na mesec. V tem delu je dogovor nedoločen in neizvršljiv, zato je v vsakem primeru brez pravnega učinka. Sklicevanje sodišča na določbo 289. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) je pravno zmotno. Ta zakonska določba ureja povsem drugačna vprašanja, kot je sporno. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo, ker ni sledilo ugovoru zastaranja. Vse terjatve so zapadle v plačilo pred 11. 11. 2008, zato so zastarane. Pritožuje se tudi zoper odločitev o stroških postopka, ki je skopo obrazložena in je ni mogoče preizkusiti. Poleg tega bi moralo sodišče pri odmeri stroškov upoštevati tudi uspeh strank v pravdi, saj je tožnica uspela le s 75 %, on pa s 25 %. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in v celoti zavrne tožbeni zahtevek; podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, tožnici pa naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka.

3. Pritožba je bila vročena tožnici, ki je nanjo podala odgovor. V odgovoru prereka toženčeva pritožbenega zatrjevanja in pritrjuje argumentaciji, pravnim naziranjem in zaključkom sodišča prve stopnje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Vtoževani znesek predstavlja dolg družbe G., d. o. o., ki ga na podlagi pravnomočne in izvršljive zamudne sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani Pd 90/2011 z dne 16. 9. 2011 dolguje tožnici iz naslova neizplačanih plač, regresov in odpravnine ter stroškov postopka. Tožnica je zoper toženca vložila kazensko ovadbo zaradi kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po prvem odstavku 96. člena Kazenskega zakonika, toženec pa je v postopku poravnavanja s tožnico sklenil sporazum, po katerem se je zavezal, da ji bo v treh mesečnih obrokih plačal 686,00 EUR, kar predstavlja plačilo regresa za leto 2009. Obenem se je osebno zavezal, da bo preostanek dolga, ki se vodi v izvršilnem postopku pred Okrajnim sodiščem v Brežicah I 211/2011, poravnaval tako, da bo tožnici na njen tekoči račun plačeval do 150,00 EUR mesečno za čas od junija 2013 dalje do popolnega poplačila.

6. Prvo sodišče je uporabilo pravilno materialnopravno izhodišče in toženčevo zavezo, skladno z določbo 432. člena OZ, opredelilo kot toženčev pristop k dolgu. Pravilno je ugotovilo dejansko stanje in ni zagrešilo kršitev določb postopka, ki jih izpostavlja pritožba.

7. Pritožba zmotno izpostavlja prekoračitev tožbenega zahtevka v delu, ki se nanaša na tek zakonskih zamudnih obresti. Čeprav je tožnica v tožbenem zahtevku res uveljavljala kapitalizirano glavnico (višino tožbenega zahtevka je opredelila na dan 12. 11. 2013), pa prvo sodišče zaradi delne zavrnitve tožbenega zahtevka tožnici ni prisodilo kapitalizirane glavnice, marveč je specificirano navedlo posamične zneske, vključno z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Vendar pa pri tem ni prekoračilo tožbenega zahtevka, saj je tožnici priznalo natanko tiste zneske in s takšnimi zamudnimi obrestmi, kot jih je tožnica natančno navedla v tožbi; podlago pa imajo v sklepu o izvršbi Okrajnega sodišča v Brežicah (I 211/2011) z dne 29. 8. 2012. Tako tudi ne vzdrži pritožbeni očitek o pomanjkljivi trditveni podlagi. Tožnica se je v tožbi sklicevala na višino dolga, kot izhaja iz sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Brežicah I 211/2011, vloženega v spis, sodišče pa tožbenemu zahtevku ni ugodilo v celoti, marveč le za znesek v višini 3.650,20 EUR, vključno z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pri čemer je trditvena podlaga glede dosojenega zneska natančno podana v točki II tožbe.

8. Pritožbena izvajanja o nedoločenosti in neizvršljivosti dogovora, sklenjenega 13. 3. 2013 v postopku poravnavanja med tožnico in tožencem, so neutemeljena. Zapisnik o postopku poravnavanja, ki ga je podpisal tudi toženec – to je tudi sam priznal – izkazuje sporazum o bistvenih sestavinah medsebojnega pogodbenega pravnega razmerja med pravdnima strankama. Toženec se je zavezal poravnati preostali dolg, ki se vodi v izvršilnem postopku pred Okrajnim sodiščem v Brežicah z opr. št. I 211/2011, in sicer na način, da bo tožnici na njen tekoči račun nakazoval do 150,00 EUR mesečno od junija 2013 dalje do popolnega poplačila. Navedeno jasno izkazuje toženčevo zavezo do poplačila celotnega dolga, torej tudi stroškov postopka in obresti – vse kakor izhaja iz izvršilnega postopka. Tako očitki o nedoločenosti in neizvršljivosti dogovora ne morejo imeti želene teže. Predmet obveznosti je v zadostni meri določljiv, saj zaveza vsebuje podatke, s katerimi ga je mogoče določiti. Toženec se je zavezal tožnici do končnega poplačila mesečno izplačevati do 150,00 EUR. Res je, da rok plačila ni določen, kar pa na določljivost in izvršljivost dogovora ne vpliva, saj, kot je pravilno ugotovilo prvo sodišče, takšne situacije rešuje določba 289. člena OZ. Če rok ni določen, in tudi namen posla, narava in druge okoliščine ne zahtevajo za izpolnitev nekega roka, lahko upnik zahteva takojšnjo izpolnitev obveznosti, dolžnik pa po svoji strani od upnika, da izpolnitev takoj sprejme. Predmetna določba je v obravnavani zadevi povsem uporabljiva, pritožbeni očitek, da dejanskega stanja in predmetne pravde ni mogoče subsumirati pod citirano zakonsko določbo, pa ni utemeljen, niti izkazan. Morebitno toženčevo slabo finančno stanje na uporabo predmetne določbe ne vpliva.

9. Pritožba zmotno meni, da je terjatev zastarana. Zaključki prvega sodišča glede zastaranja so povsem pravilni, saj po določbi 356. člena OZ terjatve, ki so bile ugotovljene s pravnomočno sodno odločbo, zastarajo v desetih letih, ta rok pa do vložitve predmetne tožbe še ni potekel. Poleg tega pa se je toženec osebno zavezal k popolnemu poplačilu obveznosti 13. 3. 2013, tožba pa je bila vložena 20. 11. 2013, zato o zastaranju ni moč govoriti.

10. Utemeljen pa je očitek, ki ga pritožba naslavlja glede odločitve o stroških. Pritožbeno zatrjevanje, da odločitve glede stroškov ni mogoče preizkusiti, sicer ni utemeljeno, čeprav prvo sodišče res ni navedlo višine priznanih posamičnih postavk nagrade in stroškov; je pa navedlo, katere postavke je upoštevalo, kar ob vpogledu v stroškovnik v prilogi A14 omogoča preizkus.

11. Pritožba pravilno opozarja, da je tožnica v postopku uspela le deloma, zato bi bilo treba, skladno z določbo 154. člena ZPP, upoštevati njen 75 % uspeh v pravdi. Tako je tožnica glede na 75 % uspeh upravičena do povračila pravdnih stroškov v višini 719,65 EUR. Pri odmeri je pritožbeno sodišče upoštevalo tiste postavke, kot jih je že priznalo prvo sodišče, in sicer nagrado za postopek po tarifni številki 3100, kar znaša 253,50 EUR, nagrado za dva naroka po tarifni številki 3102, kar znaša za vsakega po 234,00 EUR, materialne stroške v višini 20,00 EUR, sodne takse v višini 45,00 EUR in 173,03 EUR, kar predstavlja 22 % DDV. Pri skupnem znesku 959,53 EUR, kot ga je ugotovilo že prvo sodišče, je bil upoštevan tožničin uspeh v pravdi, kar pomeni, da je toženec dolžan tožnici povrniti 719,65 EUR pravdnih stroškov.

12. Pritožbeno sodišče je pritožbi ugodilo le v stroškovnem delu, v preostalem delu pa je toženčevo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), saj niso podani pritožbeni razlogi, na katere pritožbeno sodišče, skladno z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP, pazi po uradni dolžnosti.

13. Toženec je s pritožbo uspel le v minimalnem delu, ki se nanaša na stroške postopka, odgovor tožnice na pritožbo pa ni prispeval k razrešitvi zadeve, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da pravdni stranki sami nosita stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena istega zakona).

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 26/1999 – s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZPP.