Jedro

Vsebina pojma "dejansko življenje" v Sloveniji v zakonu ni opredeljena, zato mora vsebino določiti organ, ki na podlagi takega predpisa odloča.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za notranje zadeve z dne 10.8.1992 odpravi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka odločila, da se tožničini prošnji za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije ne ugodi. Ugotovila je, da je tožnica od 21.5.1990 dalje sicer stalno prijavljena na moževem domu v Sloveniji, vendar v Sloveniji dejansko ne živi, saj je v tujino odšla iz že v letu 1984. Ker dejansko ne živi v Sloveniji, ne more pridobiti državljanstva na podlagi določbe 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I - ZDS).

Tožnica v tožbi navaja, da se je 17.12.1989 poročila s slovenskim državljanom. Od 21.5.1990 dalje je stalno prijavljena na moževem domu, kjer je tudi nepretrgano živela do 30.6.1990, ko je odšla v Švico, kjer je mož redno zaposlen. Oba z možem sta se ob praznikih, dopustih in navadnih vikendih redno vračala na skupen dom v Slovenijo. Nesprejemljivo je tolmačenje tožene stranke, da tožnica s tem, ko vsak dan ne živi na naslovu, kjer je prijavljena, temveč odhaja v Švico k možu na obiske, ne izpolnjuje pogoja dejanskega življenja v Sloveniji. Normalno je, da zakonca živita skupaj in bilo bi nečloveško zahtevati, da tožnica zapusti moža in ostane na njegovem domu, da bi bilo zadoščeno ozkemu tolmačenju dejanskega življenja v Sloveniji. Tožnica obvlada tudi slovenski jezik in ker je njen mož državljan Republike Slovenije, tožnica izpolnjuje tudi pogoje za pridobitev državljanstva po določbi 2. odstavka 12. člena ZDS. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da državljanstvo zakonca samo po sebi ne vpliva na pridobitev državljanstva. Poleg tega tudi tožbene navedbe kažejo na to, da tožnica dejansko ne živi v Sloveniji. Predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi gre za pridobitev državljanstva Republike Slovenije po določbi 1. odstavka 40. člena ZDS. Tožena stranka pravilno ugotavlja, da na tej pravni podlagi pridobi državljanstvo Republike Slovenije državljan druge republike, ki je imel na dan plebiscita o neodvisnosti in samostojnosti Republike Slovenije 23.12.1990 prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in tukaj tudi dejansko živi. Tožena stranka ugotavlja, da tožnica dejansko ne živi v Sloveniji, saj je odšla v tujino že v letu 1984. Takšno dejansko ugotovitev tožnica s tožbo izpodbija in zatrjuje, da k možu v Švico odhaja le na obiske, kjer se včasih res dalj časa zadrži. Navedena tožbena trditev sodišču vzbuja dvom v ugotovljeno dejansko stanje, saj iz podatkov spisa ni razvidno, da bi pred izdajo odločbe bil izveden ugotovitveni postopek, v katerem bi tožnica sodelovala. Prav tako iz obrazložitve odločbe ni razvidno, na čem temelji odločilna dejanska ugotovitev, da tožnica dejansko ne živi v Sloveniji. S tem so bila kršena pravila postopka, v posledici česar niso dovolj zanesljivo ugotovljene odločilne dejanske okoliščine, zaradi česar je vprašljiva tudi pravilna uporaba materialnega prava (143. in 2. odstavek 209. člena ZUP).

V ponovnem postopku bo tožena stranka morala tožnici dati možnost sodelovanja v postopku, ki se bo glede na tožbene navedbe tudi morala izjasniti, ali uveljavlja pridobitev državljanstva po določbi 1. odstavka 40. člena ali pa po določbi 2. odstavka 12. člena navedenega zakona. Od tega, na kakšni pravni podlagi tožnica uveljavlja pridobitev državljanstva, bo odvisno, ali bo potrebna dopolnitev njene vloge in tudi nadaljnji dokazni postopek, saj različna pravna podlaga predpostavlja tudi različno dejansko stanje. V obeh primerih pa mora biti izkazano dejansko življenje v Sloveniji, zato bo potrebno razčistiti predvsem to okoliščino. Ker vsebina pojma "dejansko življenje" v Sloveniji v zakonu ni opredeljena, mora vsebino določiti organ, ki na podlagi takega predpisa odloča. Po mnenju sodišča na dejansko življenje kažejo poleg navzočnosti na določenem območju, še druge okoliščine, iz katerih je mogoče sklepati, da določena oseba opravlja svoje bistvene življenjske aktivnosti v določenem kraju. Če se prizadeta oseba določen čas ne nahaja na tem območju, na dejstvo ali še tukaj živi, vpliva med drugim okoliščina, koliko časa je bila odsotna s tega območja in razlogi za odsotnost. Glede na tako opredeljeno vsebino pojma dejanskega življenja v Sloveniji, bo tožena stranka v postopku morala ugotoviti, kje so potekale tožničine osnovne življenjske aktivnosti v času pred plebiscitom in po njem. Ugotoviti bo zlasti morala, kje in s čim si služi sredstva za preživljanje, kje dejansko stanuje in kje živi njena družina. Glede teh okoliščin bo potrebno zaslišati tožnico, ki naj tudi pojasni neskladje med navedbo v vlogi (zapisano sicer z drugačno pisavo kot je podpis na njej), po kateri naj bi bila na začasnem delu v Švici in navedbami v tožbi, da hodi v Švico k možu le na obiske. Navedena dejstva pa tožena stranka lahko ugotavlja tudi z vsemi dokaznimi sredstvi, ki jih predvideva ZUP. Tako ugotovljeno dejansko stanje mora biti razvidno iz odločbe s kratko presojo dokazov, na katerih temelji dejansko stanje, ki je podlaga za odločitev, zbrani dokazi pa morajo biti v spisu (2. odstavek 209. člena ZUP).

Ker so v postopku bila kršena pravila postopka v posledici česar je bilo dejansko stanje pomanjkljivo ugotovljeno, je izpodbijana odločba nezakonita iz razloga 3. točke 1. odstavka 10. člena zakona o upravnih sporih. Zato je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 39. člena navedenega zakona. Pravila ZUP in ZUS je sodišče smiselno uporabilo kot republiške predpise skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).