Jedro

Tožeča stranka je na transakcijske račune v zadnjih treh mesecih prejemala prilive. Ker ni navedla ne do katerega zneska so računi blokirani, ne kakšni so ti prilivi bili, je tožnikova trditvena podlaga preveč pomanjkljiva, da bi omogočala ugoditev predlogu.

Iz izjave o premoženjskem stanju je razvidno, da tožeča stranka določeno premoženje ima (sredstva v aktivi bilance stanja znašajo 47.701.045,00 EUR). V kolikor stranka razpolaga s kakršnimkoli premoženjem, mora trditi in izkazati, da slednjega ne more unovčiti zaradi pridobitve sredstev za plačilo takse in zakaj ne. Trditveno in dokazno breme v zvezi s tem je na njej

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za oprostitev plačila sodne takse (I. točka izreka) in podredni predlog za njegov odlog ali obročno plačilo (II. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje tožeča stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu ugodi oziroma, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Podaja tudi predlog za oprostitev plačila sodne takse za predmetno pritožbo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče lahko stranko, ki je pravna oseba, za vloge, pri katerih je plačilo takse procesna predpostavka, delno oprosti plačila taks, oziroma ji odloži plačilo ali dovoli obročno plačilo, če stranka nima sredstev za plačilo sodne takse in jih tudi ne more zagotoviti oziroma jih ne more zagotoviti takoj v celotnem znesku brez ogrožanja svoje dejavnosti (2. in 3. odstavek v zvezi s 4. odstavkom 11. člena Zakona o sodnih taksah – v nadaljevanju ZST-1). Pri odločanju o delni oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu taks mora sodišče upoštevati premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje stranke (5. odstavek 11. člena ZST-1).

5. Tožeča stranka je v predlogu za oprostitev plačila sodne takse navedla, da slednje ne more plačati, ker za to nima sredstev in jih brez ogrožanja svoje dejavnosti tudi ne more zagotoviti, saj posluje z izgubo in ima blokirane vse transakcijske račune. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da zgolj takšne navedbe ne dajejo zadostne podlage za ugoditev predlogu. Pri tem je pravilno ugotovilo, da v času odločanja vsi transakcijski računi sploh niso bili blokirani. Tožeča stranka takšni ugotovitvi ne nasprotuje. Navaja zgolj, da je do prenehanja blokade prišlo zaradi začetka postopka prisilne poravnave in ne zato, ker bi svoje dolgove poravnala. Tudi ta okoliščina sama po sebi ni podlaga za delno oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse. Ob dejstvu, da je iz izjave o premoženjskem stanju razvidno, da je tožeča stranka na transakcijske račune v zadnjih treh mesecih prejemala prilive ter da ni navedla ne do katerega zneska so računi blokirani, ne kakšni so ti prilivi bili, bi bila namreč tudi v tem primeru tožnikova trditvena podlaga preveč pomanjkljiva, da bi omogočala ugoditev predlogu. Že iz tega razloga je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

6. Višje sodišče kljub temu pripominja, da je potrebno poleg likvidnostnega upoštevati tudi premoženjsko in finančno stanje stranke. V obravnavanem primeru iz izjave o premoženjskem stanju, ki skladno s sodno prakso šteje za del trditvene podlage predlagatelja, izhaja, da je čisti poslovni izid tožeče stranke za poslovno leto 2012 negativen in da znaša – 4.492.880,00 EUR. Enako znaša tudi bilančna izguba za isto obdobje. Iz tega je razvidno, da tožeča stranka posluje z izgubo. To pa ne zadošča za ugotovitev, da sodne takse v višini 247,00 EUR, brez ogrožanja svoje dejavnosti, ne more plačati. Pri odločanju o tem je namreč potrebno upoštevati tudi njeno premoženjsko stanje. Tožeča stranka konkretnih trditev o njem ni podala. Navedla je zgolj, da je premoženjsko stanje, ki utemeljuje oprostitev plačila, razvidno iz predloženih dokazov. Iz izjave o premoženjskem stanju je nadalje razvidno, da tožeča stranka določeno premoženje ima (sredstva v aktivi bilance stanja znašajo 47.701.045,00 EUR). V kolikor stranka razpolaga s kakršnimkoli premoženjem, mora trditi in izkazati, da slednjega ne more unovčiti zaradi pridobitve sredstev za plačilo takse in zakaj ne. Trditveno in dokazno breme v zvezi s tem je na njej (212. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), v zvezi s 3. odstavkom 1. člena ZST-1). Tožeča stranka navedb o tem pred sodiščem prve stopnje ni zatrjevala (1). Tudi njene trditve v zvezi s premoženjskim stanjem so tako pomanjkljive in preveč pavšalne, da bi omogočale ugoditev predlogu.

7. Zaradi nezadostne trditvene podlage, iz katere bi izhajala utemeljenost tožnikovega predloga, je tako odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Ker je pri tem tudi pravilno uporabilo materialno pravo in ni zagrešilo nobene do bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (1. odstavek 366. člena v zvezi z 2. odstavkom 350. člena ZPP), je bilo pritožbo potrebno zavrniti in izpodbijani sklep potrditi (2. točka 365. člena ZPP).

8. Skladno z določbo 4. odstavka 10. člena ZST-1 se za predmetno pritožbo sodna taksa ne plača. Predlog za njeno oprostitev, ki ga podaja tožeča stranka, je zato brezpredmeten.

9. Predmet izpodbijanega sklepa je odločitev o stroških postopka (plačilu sodne takse), ki ne presegajo 800,00 EUR. O pritožbi je zato odločala sodnica posameznica (366a. člen v zvezi s 7. alinejo 2. odstavka 366. člena ZPP).

(1) Navedba, da je v zadnjem letu občutno zmanjšala tako zaloge kot finančne naložbe pomeni nedovoljeno pritožbeno novoto, ki je višje sodišče ne more upoštevati (1. odstavek 337. člena ZPP).