Jedro

Samo dejstvo, da delavci niso sprejeli poročila o rezultatih poslovanja, - ki pa v obravnavanem primeru tožniku ni bilo očitano - še ne pomeni avtomatične razrešitve poslovodnega organa, ampak mora biti v postopku ugotovljen element subjektivne krivde direktorja, torej njegove odgovornosti za nedoseganje poslovnih rezultatov, ki jo ugotavlja in ugotovi skupščina.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in razveljavilo sklep Skupščine tožene stranke z dne 17.1.1996, o razrešitvi tožnika kot direktorja A.d.o.o., saj je ugotovilo, da razrešitveni razlog ni podan. V posledici te odločitve je zavezalo toženo stranko, da izplača tožeči stranki za čas od 17.1.1996 do 24.3.1997 razliko med dejansko prejeto plačo in plačo direktorja.

Sodišče druge stopnje je v celoti sprejelo dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje in njegovo pravno presojo. Pritožbi tožene stranke je delno ugodilo tako, da je spremenilo obliko izreka iz 1. točke prvostopne sodbe - iz oblikovalne (konstitutivne) v ugotovitveno (deklaratorno).

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožena stranka pravočasno revizijo, s katero uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 2. točke 1. odstavka 385. člena ZPP, v zvezi s 13. točko 2. odstavka 354. člena ZPP, zmotno uporabo materialnega prava iz 3. točke 1. odstavka 385. člena ZPP in prekoračitev tožbenega zahtevka iz 2. odstavka 385. člena ZPP. V obrazložitvi revizija očita sodišču druge stopnje, da ob ugotovitvi o nezakonitosti razrešitve tožnika s funkcije direktorja, ni navedlo zakonske podlage za svojo odločitev. Zato preizkus pravilnosti in zakonitosti izpodbijane sodbe v tem delu ni mogoč in je tako podana uveljavljena bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Ker sodišče druge stopnje ni ocenilo vsebine razrešitvenih sklepov tožene stranke, ni moglo presoditi, ali so razlogi za tožnikovo razrešitev obstajali ali ne. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi morali sodišči zavrniti tožbeni zahtevek tudi v delu, ki se nanaša na denarno terjatev. Ker je bil tožnik pravnomočno razporejen na drugo delovno mesto, je bilo vsebinsko odločeno tudi o višini njegove plače, zato ni podlage za uveljavljeno izplačilo razlike. Revident predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in novo sojenje na prvi stopnji.

Revizija je bila v skladu s 390. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90 - ZPP) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. V odgovoru predlaga, da se revizija kot neutemeljena zavrne.

Revizija ni utemeljena.

Ob obravnavanju revizije revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 10. točki 2. odstavka 354. člena ZPP v postopku pred izdajo izpodbijane pravnomočne sodbe, kar je moralo preizkusiti po uradni dolžnosti (386. člen). Druge kršitve se upoštevajo le, če jih revident izrecno uveljavlja in obrazlaga.

Tožena stranka v revizijskem predlogu uveljavljenega revizijskega razloga iz 2. odstavka 385. člena ni obrazložila, zato ga revizijsko sodišče ni smelo upoštevati.

Revizijski razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. točke 1. odstavka 385. člena v zvezi s 13. točko 2. odstavka 354. člena ZPP ni utemeljen. Ta kršitev je podana, če sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Po ugotovitvah revizijskega sodišča izpodbijana sodba vsebuje razloge o vseh dejstvih, ki so za razsojo zadeve odločilna. Sodišče se je pri ugoditvi tožbenemu zahtevku pravilno oprlo na določbo 24. in 25. člena Statuta družbe in jo ustrezno obrazložilo. Zato očitek revizije o pomanjkanju razlogov v izpodbijani sodbi ne drži. Izpodbijani sodbi tudi ni mogoče očitati zmotne uporabe materialnega prava. Določbi iz 24. in 25. člena Statuta družbenega podjetja A.d.o.o., ki ureja primere in pogoje za razrešitev direktorja pred potekom časa, za katerega je bil imenovan, sta sodišči prve in druge stopnje pravilno vzeli kot pravno podlago za svojo presojo, ali je bila tožnikova razrešitev utemeljena. Po določbi 578. člena Zakona o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 30/93, 29/94, 82/94 - ZGD), se z dnem, ko začne veljati ta zakon (10.7.1993), preneha uporabljati Zakon o podjetjih (Uradni list SFRJ, št. 77/88 - 61/90 - ZP). Ker pa z zakonom niso urejeni posebni vmesni pravno-organizacijski tipi do dokončnega lastninskega preoblikovanja, niti zakon ne ureja statusnih vprašanj obstoječih podjetij v družbeni lastnini, je v 2. odstavku 578. člena ZGD določeno, da se Zakon o podjetjih še naprej uporablja za družbena podjetja in javna podjetja v družbeni lastnini ter podjetja za zaposlovanje invalidov. Za delniško družbo, družbo z omejeno odgovornostjo, komanditno družbo, družbo z neomejeno solidarno odgovornostjo, javno podjetje in podjetje za zaposlovanje invalidov v mešani in družbeni lastnini, v katerih celotnem kapitalu je delež družbenega kapitala, pa 579. člen Zakona o gospodarskih družbah določa, da jih upravljajo poleg lastnikov tudi predstavniki družbenega kapitala, če s statutom, pravili in aktom o ustanovitvi ni drugače določeno. To pomeni, da se v prehodnem obdobju, torej do lastninskega preoblikovanja in uskladitve z določili Zakona o gospodarskih družbah, uporablja Zakon o podjetjih za družbena podjetja v celoti, za družbe in podjetja iz 2. odstavka 578. člena v mešani in družbeni lastnini pa glede upravljanja, saj je ta norma iz Zakona o podjetjih prenešena v prehodne določbe ZGD. Iz omenjene ureditve sledi, da za vsa našteta podjetja velja načelo iz 577. člena Zakona o gospodarskih družbah, da do izteka roka za uskladitve nadaljujejo delo na način in pogoji kot doslej. Zakon tako ni posegel ipso iure niti v kapitalsko niti v upravljalsko strukturo teh organizacij, ampak zahteva prilagoditev novemu zakonu v opredeljenih rokih.

Ob dejanski ugotovitvi obeh sodišč, da se tožena stranka A.d.o.o. do razrešitve tožnika še ni lastninsko preoblikovala, je materialnopravno izhodišče za pravilno presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka uporaba omenjenih zakonskih določil. Zaradi tega je status tožnika kot direktorja tožene stranke, ter njegovih pravic in odgovornosti, presojati v okviru določb Zakona o podjetjih, oziroma na njegovi osnovi sprejetih aktov, v obravnavanem primeru torej statuta tožene stranke sprejetega dne 19.6.1992. Pri tem je posebej opozoriti, da je bila določba 58. člena Zakona o podjetjih (Uradni list SFRJ, št. 77/88), ki je urejala primere in pogoje predčasne razrešitve direktorja, z novelo zakona, objavljenega v Uradnem listu SFRJ, št. 40/89, črtana. Zato ni utemeljeno smiselno uveljavljano stališče revizije, da bi se v obravnavani zadevi morale neposredno uporabiti določbe Zakona o gospodarskih družbah, oziroma Zakona o podjetjih.

Statut v 24. in 25. členu določa razloge iz katerih je direktor lahko razrešen tudi pred potekom časa, za katerega je bil imenovan. V 24. členu Statuta je povzeta določba prej veljavnega 58. člena Zakona o podjetjih, da je direktor lahko predčasno razrešen, če skupščina ne sprejme poslovnega poročila in ugotovi, da je direktor odgovoren za nedoseganje poslovnih rezultatov, vendar mora za to predložiti verodostojne dokaze. To pomeni, da samo dejstvo, da delavci niso sprejeli poročila o rezultatih poslovanja, - ki pa v obravnavanem primeru tožniku ni bilo očitano - še ne pomeni avtomatične razrešitve, ampak mora biti v postopku ugotovljen element subjektivne krivde direktorja, torej njegove odgovornosti za nedoseganje poslovnih rezultato, ki jo ugotavlja in ugotovi skupščina.

Ob bistveni dejanski ugotovitvi obeh sodišč, da v obrazložitvi sklepa Skupščine z dne 17.1.1996 navedeni razlogi (nerealizacija sklepov Skupščine, zavlačevanje v postopku privatizacije, neinformiranost zaposlenih, opustitev poročila o rezultatih poslovanja) ne predstavljajo nobenega v določbi 24. in 25. člena Statuta razrešitvenega razloga, je pravilna njuna pravna presoja, da je izpodbijani sklep tožene stranke nezakonit. Iz listin, ki jih je predložila tožena stranka, tudi ni razvidno, da bi bil izpeljan kakršenkoli ugotovitveni postopek in da bi bila tožeči stranki dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za odločbo. Na seji Skupščine dne 17.1.1996, na kateri je bil tožnik sicer navzoč, odločanje o njegovi razrešitvi ni bilo dano niti na dnevni red. Iz zapisnika poteka seje (priloga B 23) je razvidno, da je bila razrešitev sprejeta zato, ker traja postopek privatizacije v podjetju že tri leta (6. odstavek na strani 3).

Razlogi, navedeni v obrazložitvi pismenega odpravka tega sklepa, torej na Skupščini sploh niso bili obravnavani. Že to dejstvo samo po sebi pomeni takšno kršitev postopka, ki ima za posledico nezakonitost izpodbijanega sklepa.

Zato je tožena stranka v zmoti, da je stvar sodišča ugotovitev obstoja razrešitvenih razlogov. Z naknadnim ugotavljanjem njihovega obstoja bi bilo kršeno načelo prepovedi reformatio in peius (374. člen ZPP). Sestavni del vsake odločbe (2. odstavek 23. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja, Uradni list SFRJ, št. 60/89, 42/90, ZTPDR) je tudi obrazložitev, ki mora vsebovati razen pravne podlage in dejanskega stanja tudi razloge in dokazila, ki so bila podlaga za sprejeto odločitev. V obravnavanem primeru je tožena stranka v pismenem odpravku sklepa - mimo sprejetih sklepov Skupščine - navedla razloge, ki niso niti obrazloženi, niti podprti z dokazi, s katerimi bi bili ti razlogi utemeljeni. Zaradi navedenih kršitev formalnopravnega in materialnopravnega značaja, storjenih v predsodnem postopku razrešitve tožnika pri toženi stranki, sta sodišči utemeljeno ugodili tožbenemu zahtevku. Ob ugotovitvi nezakonitosti ravnanja tožene stranke, je podana njena odškodninska odgovornost za tožniku nastalo škodo v višini, določeni v 8. členu Pogodbe o zaposlitvi.

Zato revizijsko sodišče zaključuje, da je bilo v izpodbijani sodbi materialno pravo pravilno uporabljeno in da tudi uveljavljeni revizijski razlog iz 3. točke 1. odstavka 385. člena ZPP ni podan. Revizijo je zato zavnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Določbe ZPP, ZTPDR in ZP je revizijsko sodišče smiselno uporabilo kot določbe predpisa Republike Slovenije, skladno s 1. odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).