Jedro

ZPP ne predpisuje obligatornega skupnega razpisa in izvedbe poravnalnega naroka in naroka za glavno obravnavo.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana sodba se v 2. točki izreka spremeni tako, da se glasi: Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške, odmerjene na 1.055,27 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne od prejema pisnega odpravka sodbe dalje.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 185,80 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka dalje do izpolnitve obveznosti.

IV. Tožeča stranka sama nosi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (1) sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 82242/2008 z dne 16. 10. 2008 vzdržalo v veljavi v prvem in tretjem odstavku ter (2) toženi stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 1.633,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka in sicer iz vseh pritožbenih razlogov ter predlagala spremembo, podrejeno razveljavitev izpodbijane sodbe.

3. Pritožba je bila vročena v odgovor tožeči stranki, ki navedbam v pritožbi nasprotuje, predlaga potrditev izpodbijane sodbe ter priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena (v stroškovnem delu).

5. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo z nosilnimi razlogi, da je trditvena podlaga, po kateri tožena stranka zavrača plačilo vtoževanih računov nekonsistentna, sama s sabo v nasprotju ter pavšalna, saj je tožena stranka sprva ugovarjala, da računov ni prejela, nato, da tožeča stranka zanjo ni opravila nobenega dela ter, da je vtoževane račune zavrnila, ker se nanašajo na odpravo napak. Po zaključku sodišča prve stopnje tožena stranka ni niti zatrjevala, niti dokazala, kakšne napake naj bi se pojavile na strehi po opravljenem delu, kdaj so bile napake ugotovljene in kdaj grajane. Poleg tega je tožena stranka – ki je sprva trdila, da računov ni prejela – po zakonitem zastopniku podpisala in žigosala izpisek odprtih postavk (IOP), iz katerega je razvidno, da je poknjižila vse tri vtoževane račune, dva od njih pa celo delno poravnala.

6. Pritožnik zgoraj navedenih dejanskih ugotovitev sodbe sodišča prve stopnje ne izpodbija, pač pa mu neutemeljeno očita, da je ravnalo pristransko, ko je narok 24. 02. 2010 preložilo, čeprav tožeča stranka nanj ni prinesla nobenih listin, niti ni podala dodatne trditvene podlage ali predlagala izvedbe dokazov, razen tistih, ki so bili predlagani v okviru njenih vlog.

7. Kot izhaja iz podatkov v spisu, sodišče 24. 02. 2010 ni izvedlo prvega naroka za glavno obravnavo (čeprav ga je razpisalo), pač pa le poravnalni narok. ZPP ne predpisuje obligatornega skupnega razpisa in izvedbe poravnalnega naroka in naroka za glavno obravnavo. Iz 305. c člena ZPP izhaja, da sodišče praviloma takoj začne glavno obravnavo, če se poravnalni narok zaključi neuspešno. ZPP torej ne predpisuje, da je glavno obravnavo obvezno začeti takoj po neuspelem poravnalnem naroku. Poravnalni narok sledi prejemu odgovora na tožbo in se izvede pred glavno obravnavo (305. a člen ZPP). Poglavitna delovna metoda, ki jo zakon nalaga sodišču pri izvedbi poravnalnega naroka, je odprto razpravljanje (drugi odstavek 305. a člena ZPP). Sodnik z aktivno vlogo po načelu materialnega procesnega vodstva (285. člen ZPP) in odprtega sojenja s strankami skuša doseči sporazumno rešitev spora, pri tem pa ne sme skrivati lastnih pogledov na pravne in dejanske vidike spora. Odprto sojenje oziroma materialno procesno vodstvo služi racionalizaciji postopka, poleg tega pa s tem, ko sodniku in strankam omogoča, da bo čim prej opredeljeno, kaj je med strankama sporno, in predvsem, kaj je za odločitev bistveno, ne povzroča zavlačevanja postopka, pač pa nasprotno - omogoča hitrejši, racionalnejši in bolj ekonomičen postopek (prim. Betteto N. in Galič A, Zakon o pravdnem postopku s komentarjem, 3. knjiga, str. 22).

8. Sodišče sodi v mejah postavljenega zahtevka (prvi odstavek 2. člena ZPP), in v tistih dejanskih izhodiščih, ki jih tožnik pravočasno navede kot zatrjevano dejansko podlago tožbenega zahtevka. Katera so tista dejanska izhodišča, ki jih je sodišče prve stopnje pri odločitvi upoštevalo, je obrazloženo v izpodbijani sodbi. V konkretnem primeru je bilo dejansko stanje dovolj izčrpno navedeno, da bi omogočalo tudi izvedbo prvega naroka takoj po (neuspešnem) poravnalnem naroku, pri čemer pa bi sodišče prve stopnje izhajalo iz naslednjih trditev: tožena stranka je dela naročila, naročena dela so bila v celoti opravljena, na izvedena dela tožena stranka ni imela pripomb, svojo obveznost je tožena stranka v celoti potrdila z IOP na dan 31. 12. 2007. Nobene od teh navedb tožena stranka ni prerekala, zaradi česar bi sodišče prve stopnje – v kolikor bi 24. 02. 2010 dejansko opravilo prvi narok za glavno obravnavo – izdalo sodbo, upoštevajoč določbo drugega odstavka 214. člena ZPP. Do navedenega naroka je namreč tožena stranka podala zgolj povsem pavšalne in z ničemer dokazane ugovorne navedbe in sicer, da je v letu 2005 poravnala vse obveznosti, nastale na podlagi gradbene pogodbe ter, da vtoževanih računov ni prejela. Tožena stranka ni zatrjevala, še manj dokazovala, da bi dela ne bila naročena in opravljena, ali da bi napake pravočasno in pravilno grajala. Ne v postopku na prvi stopnji, in niti v pritožbi ni pojasnila, za kakšne konkretne napake naj bi sploh šlo. Z ničemer se tudi ni konkretizirano opredelila do potrjenega IOP.

9. Ne drži pritožbena navedba, da IOP – zlasti ob ugovornih navedbah tožene stranke – ne more biti zadostna podlaga za odločitev. Nasprotno – ravno zaradi povsem pavšalnih ugovornih trditev, potrjen IOP v konkretnem primeru pomeni izjavo tožene stranke tožeči stranki, ki dejansko pomeni in predstavlja pripoznavo dolga. Višje sodišče zato soglaša s pripombo sodišča prve stopnje, da bi bilo o zadevi mogoče razsoditi že zgolj na podlagi dejstev in dokazov, predloženih do (poravnalnega) naroka 24. 02. 2010, pri čemer bi bila odločitev popolnoma enaka, le pravna podlaga bi bila drugačna.

10. Višje sodišče kot neutemeljene ocenjuje pritožbene očitke, ki merijo na kršitev pritožnikove pravice do kontradiktornega postopka (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). O tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče (drugi odstavek 213. člena ZPP). V primeru zavrnjenih pritožnikovih dokaznih predlogov gre zgolj za vprašanje uporabe sodnikovega pooblastila glede izvedbe dokazov (drugi odstavek 213. člena ZPP), vprašanje dokazne ocene dotlej izvedenih dokazov (8. člen ZPP) in tako v končni posledici za vprašanje dejanskega stanja. Sodišče ima pravico in dolžnost, da najprej izvrši izbor dejstev, ki se bodo dokazovala, in dokazov, s katerimi se bodo ta dejstva dokazovala (načelo proste presoje dokazov v širšem smislu). Po oceni višjega sodišča je v izpodbijani sodbi odločeno v skladu z gornjim načelom. Če sodišče razumno oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilna, ali da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati.

11. V konkretnem primeru pa je bistveno naslednje: zaslišanje prič V. in I. je bilo predlagano, ne da bi tožena stranka sploh navedla, katero konkretno dejstvo želi dokazovati s predlaganima pričama. Navedba, da bi priči potrdili, da je v prerekanem delu šlo za odpravo napak, ne zadostuje. Višje sodišče kot pravilne potrjuje zaključke izpodbijane sodbe, da je trditveno in dokazno breme o tem, da so se na strehi po opravljene delu pojavile napake, na strani tožene stranke. Slednja ni navedla niti tega, za kakšne napake naj bi šlo, kdaj so bile ugotovljene in kdaj grajane. Posplošeno navajanje, da bi priči izpovedali o tem, da je šlo za odpravo napak, torej ne more zadostovati. Glede na zanikanje tožeče stranke, da je šlo za kakršnekoli napake, da domnevnih napak tožena stranka nikoli ni grajala, niti ni na tožečo stranko naslovila kakršnegakoli zahtevka iz naslova napak, je trditveno in dokazno breme o nasprotnem na strani tožene stranke. Treba je ločevati med trditveno podlago in dokaznimi predlogi, kar je tudi temelj odločitve sodišča prve stopnje v obravnavanem primeru.

12. V pravdnem postopku uveljavljeno razpravno načelo pravdnima strankama nalaga, da navedeta dejstva in predlagata dokaze, na katere opirata svoje zahtevke ali s katerimi izpodbijata navedbe in dokaze nasprotnika. Zavezuje pa tudi sodišče, da odloča le v mejah postavljenih zahtevkov in s tem trditev strank. Če se tožena stranka na trditve tožeče stranke ustrezno (konkretizirano, substancirano) ne odzove, sodišče ne sme odpraviti pomanjkljivosti njenega trditvenega in dokaznega bremena, saj s tem prekrši meje razpravnega načela. Ne drži torej pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje toženo stranko na pomanjkljivo trditveno podlago izrecno opozoriti. Nenazadnje tožena stranka niti v pritožbi svojih navedb ni konkretizirala in to kljub očitkom izpodbijane sodbe o njenih pavšalnih in nekonkretiziranih navedbah glede zatrjevanih napak ter pravočasnosti in pravilnosti grajanja.

13. Pač pa je pritožba utemeljena v stroškovnem delu. Pritožnik namreč pravilno opozarja, da odločitev sodišča prve stopnje temelji na določilih Zakona o odvetniški tarifi, ki se v času, ko je bil predmetni postopek začet, še ni uporabljal. Tožeča stranka je priglasila stroške skladno z veljavnim ZOdvT, ki se glede na 41. člen ZOdvT ne uporablja za sodne postopke, začete na prvi stopnji pred uveljavitvijo zakona (01. 01. 2009). V tem primeru je bil predlog za izvršbo vložen 16. 10. 2008, zato je treba nagrade in izdatke za storitve pooblaščenke tožeče stranke določiti po do tedaj veljavni Odvetniški tarifi (OT).

14. Upoštevajoč navedeno je višje sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo v stroškovnem delu spremenilo tako, kot to izhaja iz izreka te sodne odločbe. Stroške tožeče stranke je višje sodišče odmerilo po specificiranem stroškovniku in v skladu z Odvetniško ter taksno tarifo. V preostalem delu višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v zadevi pravilno in v zadostni meri ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa pravilno uporabilo materialno pravo. Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), pri čemer je presojalo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

15. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP, pri čemer je višje sodišče upoštevalo, da je tožena stranka s pritožbo uspela le s v stroškovnem delu. Pritožbene stroške tožene stranke je višje sodišče odmerilo po specificiranem stroškovniku in v skladu z Odvetniško ter taksno tarifo.

16. Izrek o stroških tožeče stranke, nastalih z odgovorom na pritožbo, temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP. Pri odločanju o tem, kateri stroški naj se stranki povrnejo, sodišče upošteva samo tiste stroške, ki so bili za pravdo potrebni. Stranki se torej povrnejo le potrebni, ne pa vsi stroški, pri čemer so potrebni tisti stroški, ki so pripomogli k odločitvi sodišča. V primeru odgovora na pritožbo ne gre za takšne stroške, zato jih je tožeča stranka dolžna nositi sama.