Jedro

Toženec in tudi njegovi takratni pooblaščenci so prejeli obvestilo tožnice, da je vložila revizijo in da bo v primeru uspeha zahtevala vrnitev preveč plačanega zneska. To zadostuje za opredelitev o tožencu kot nepoštenem prejemniku, saj se je toženec zaradi prejetega dopisa zavedal možnosti, da bo lahko naknadno odpadla pravna podlaga za prejeta izplačila. Zato bi moral s prejetim denarjem v obsegu, ki je bil revizijsko sporen, posebej skrbno ravnati in ga je bil dolžan v trenutku, ko je zvedel za odpadlo podlago, tudi vrniti. Brez tveganja je torej lahko potrošil le revizijsko neizpodbijani del.

Obrazložitev

Revizija se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

1. V prejšnjem pravdnem postopku je bila tožencu prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo, nastalo v delovni nesreči pri zavarovancu sedanje tožnice, ki jo je ta izplačala v dveh delih, prvega po izdaji prvostopenjske, drugega pa po izdaji drugostopenjske sodbe. Ker je menila, da je bila prisojena previsoka odškodnina, je vložila revizijo in o tem obvestila sedanjega toženca in njegove pooblaščence. V revizijskem postopku je bila odškodnina za nepremoženjsko škodo znižana od 3.200.000 SIT na 2.000.000 SIT. Vrnitev te razlike skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi in dodatno prisojene pritožbene in revizijske stroške v skupnem znesku 1.593.447 SIT (sedaj 6.649,34 EUR) je tožnica uveljavljala v sedanji pravdi in se sklicevala na 216. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, ki se v tej zadevi uporablja na podlagi 1.060. člena Obligacijskega zakonika). Sodišče prve stopnje je v pretežnem delu tožbenemu zahtevku ugodilo in tožencu naložilo, da mora tožnici vrniti 1.541.647 SIT [sedaj 6.433,18 EUR (znesek je sestavljen iz glavnice 1.200.000 SIT, kolikor je bila znižana odškodnina na revizijski stopnji, in iz plačanih zakonskih zamudnih obresti od tega zneska od dneva izdaje prvostopenjske sodbe do drugega delnega plačila)]. Presežni tožbeni zahtevek za plačilo še 51.800 SIT [sedaj 216,16 EUR (v revizijski odločbi iz prejšnjega sojenja prisojeni pritožbeni in revizijski stroški)] z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi ter zakonske zamudne obresti od prisojenega zneska za čas od 26. 2. 2000 do 27. 12. 2001 je zavrnilo ter odločilo še o pravdnih stroških.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo toženčevo pritožbo in potrdilo izpodbijani prisodilni del prvostopenjske sodbe.

3. Toženec v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in kršitve procesnih določb, predlaga pa tako spremembo izpodbijane sodbe, da se zavrne tudi ta del tožbenega zahtevka. V reviziji ponavlja svoja pravna stališča iz postopka na prvi in pritožbeni stopnji, kakšna je pravilna uporaba materialnopravne določbe 216. člena ZOR, ki je izjema od splošnega pravila iz 210. člena ZOR o dolžnosti vrnitve. Trdi, da so izpolnjeni pogoji za obdržanje prejetega, da ga je šteti za poštenega pridobitelja, v pretežnem delu dobesedno prepisuje svoje pritožbene navedbe, jih delno tudi razširja, na novo pa uveljavlja procesno kršitev, ki jo očita tako prvostopenjskemu kot drugostopenjskemu sodišču. Ravnanje tožnice označuje kot samovoljnost, s katero grobo posega v načelo humanosti iz 216. člena ZOR, saj se je tožnica s takim ravnanjem le želela izogniti teku zakonskih zamudnih obresti. Toženec je s prejetim denarjem kot pošteni prejemnik lahko prosto razpolagal. 4. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijsko sodišče ni podrobneje povzemalo revizijskih trditev. Kot je bilo že omenjeno, te v znatnem delu pomenijo prepis pritožbenih trditev. Nanje je pritožbeno sodišče po presoji revizijskega sodišča materialnopravno pravilno odgovorilo. Zato se v tem delu revizijsko sodišče predvsem sklicuje na pravilne razloge pritožbenega sodišča, ki jih nima smisla ponavljati.

7. Toženec bi lahko uspel z ugovorom, da sme zadržati prejeto denarno odškodnino zaradi telesne poškodbe, če bi izkazal obstoj pogojev iz 216. člena ZOR, po katerem ni mogoče zahtevati nazaj neutemeljeno izplačanih zneskov odškodnine za tako škodo, če so bili plačani poštenemu prejemniku. Pravna razlaga o pomenu navedene zakonske določbe se je v sodni praksi postopoma dograjevala in se nato odrazila tudi v načelnem pravnem mnenju, ki ga je revizijsko sodišče sprejelo na občni seji 30. 6. 2004 in ki se glasi: Zavarovalnica, ki je plačala odškodnino zaradi telesne poškodbe na podlagi pravnomočne sodbe, proti kateri je vložila revizijo, lahko zahteva vrnitev danega zneska od oškodovanca, ki mu je bil del tožbenega zahtevka v revizijskem postopku zavrnjen, če oškodovanec ni bil pošten (več v razlogih odločb na primer II Ips 154/2004, II Ips 371/2006 in drugih). Prav za tak primer gre tudi v obravnavani zadevi.

8. Ali je bil toženec pošteni prejemnik za nepremoženjsko škodo plačane denarne odškodnine, je materialnopravno vprašanje, ki pa temelji na določenih dejstvih. V tej zadevi so to dejanske ugotovitve, da so toženec in tudi njegovi takratni pooblaščenci prejeli obvestilo tožnice, da je vložila revizijo in da bo v primeru uspeha zahtevala vrnitev preveč plačanega zneska. To zadostuje za opredelitev o tožencu kot nepoštenem prejemniku, saj se je toženec zaradi prejetega dopisa zavedal možnosti, da bo lahko naknadno odpadla pravna podlaga za prejeta izplačila. Zato bi moral s prejetim denarjem v obsegu, ki je bil revizijsko sporen, posebej skrbno ravnati in ga je bil dolžan v trenutku, ko je zvedel za odpadlo podlago, tudi vrniti. Brez tveganja je torej lahko potrošil le revizijsko neizpodbijani del. Toženec s trditvami, da je tožnici po sprejetem obvestilu ponujal vrnitev revizijsko izpodbijanega dela odškodnine, da pa naj bi tožnica to odklonila, ne more uspeti. S temi trditvami nedovoljeno presega dejansko podlago izpodbijanih sodb (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP; poleg tega je sam zatrjeval, da na svojo pisno ponudbo ni dobil odgovora), prvostopenjsko sodišče pa je tudi pravilno pojasnilo, da je pomembno, da denarja ni vrnil. Zato je neutemeljen revizijski očitek, da sta sodišči te trditve prezrli.

9. Toženec ima sicer prav, da je pomembna tudi poštenost samega plačnika ali kot se v pravni teoriji in sodni praksi opozarja, da na strani prikrajšanca ne sme biti krivde ali pomanjkanja skrbnosti. Vendar revizijsko sodišče ugotavlja, da sta nižji sodišči to okoliščino na tožničini strani pravilno presodili. Toženčevi očitki o „sedenju tožnice na dveh stolčkih“, samovoljnosti, s katero da izigrava zakon in podobno, so zgrešeni. Nobene samovoljnosti ni v dejstvu, da je tožnica na podlagi pravnomočne sodne odločbe plačala prisojeno odškodnino in nato vložila izredno pravno sredstvo. Ne gre samo za to, da je s takim ravnanjem „prekinila tek zakonskih zamudnih obresti“, kot skuša enostransko prikazati toženec, pač pa predvsem za to, da je z ravnanjem, ki ji ga je nalagala pravnomočna sodna odločba, spoštovala pravni red, kot sta pravilno poudarili tudi obe nižji sodišči. Okoliščina, da naj toženec ne bi vložil izvršbe, zato nima takega pomena, kot ga skuša prikazati revizija.

10. Ker toženec ni bil pošteni prejemnik v smislu 216. člena ZOR, se ne more sklicevati na izjemo, kdaj se lahko prejeto obdrži, pa čeprav gre za odškodnino za nepremoženjsko škodo zaradi telesne poškodbe. Zanj torej velja splošno pravilo iz četrtega odstavka 210. člena ZOR, da mora zaradi naknadno odpadle pravne podlage, ker je revizijsko sodišče znižalo prisojeno odškodnino, vrniti neopravičeno pridobljeni znesek. Revizijsko sodišče še dodaja, da so toženčeve trditve v reviziji o temeljnih načelih obligacijskega prava, ki naj jih sodišči ne bi upoštevali, pavšalne in presplošne, da bi jih bilo mogoče obravnavati.

11. V postopku pred nižjima sodiščema ni prišlo do zatrjevanih procesnih kršitev. Toženec je v postopku na prvi stopnji trdil, da kljub prejetemu obvestilu tožnice ni bil dolžan hraniti spornega zneska v korist tožnice, saj on ni banka. V reviziji trdi, da se nobeno od sodišč do teh trditev ni opredelilo, zato se sodb v tem delu ne da preizkusiti, kar da vpliva na pravilnost in zakonitost odločitve. Taka opredelitev nakazuje na relativne in na absolutne bistvene kršitve pravdnega postopka. Razlogi, zakaj naj toženec ne bi bil dolžan hraniti spornega zneska, so pravne narave in že zato ne more iti za katero od kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki bi onemogočala preizkus sodbe. Če je toženec z opisano trditvijo meril na očitek relativne procesne kršitve prvostopenjskemu sodišču (vplivanje na pravilnost in zakonitost sodbe v smislu prvega odstavka 339. člena ZPP), tega v reviziji ne more uveljavljati, ker je v pritožbi uveljavljal le pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava (primerjaj prvi odstavek 370. člena ZPP), enak očitek pritožbenemu sodišču pa ne more biti utemeljen že zato, ker v pritožbi trditve o tožencu, ki da ni banka, sploh ni bilo.

12. Revizijsko sodišče je zato na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo toženčevo neutemeljeno revizijo skupaj s priglašenimi revizijskimi stroški.