Jedro

Razveza pogodbe učinkuje od sklenitve pogodbe (ex tunc učinki), kadar so s pogodbo dogovorjene obveznosti, ki se izpolnijo naenkrat. S tem se skuša doseči učinek, kot da pogodba med strankama sploh ne bi bila sklenjena. Drugače je pri trajajočih obveznostih, ki so nekaj časa trajale in sta jih stranki izpolnjevali. V teh primerih posledice razveze učinkujejo le za naprej (ex nunc učinki), kot v konkretni zadevi, kjer so se obveznosti izpolnjevale zaporedno in je bila zato pogodba razvezana z učinkom za naprej. Tožena stranka je uveljavila svoje odstopno upravičenje, ki je povzročilo predčasno dospelost obveznosti kreditojemalca (in posledično tožnice), tj. prenehanje dogovorjenega načina obročnega odplačevanja kredita. To je tudi sicer pravno vprašanje in ne predstavlja dopustnega impugnacijskega razloga.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek in ji naložilo plačilo 1.900,42 EUR toženkinih pravdnih stroškov.

2. Tožnica v pravočasni pritožbi kot bistveno navaja, da bi moralo sodišče v tem postopku odločiti o tem, ali je tožena stranka kot kreditodajalec z dopisom s 7. 5. 2010 odstopila od kreditne pogodbe in izvršilnega naslova iz izvršilnega postopka In 43/2015. Ker gre za dejansko vprašanje, glede katerega prvostopenjska sodba nima obrazložitve, je ta obremenjena z bistveno kršitvijo pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prvostopenjsko sodišče se je zmotno oprlo na stališče Višjega sodišča v Ljubljani v zadevi I Ips 2471/2016, kjer se je slednje ukvarjalo z vprašanjem pravne razlage vsebine izvršilnega naslova, kreditne pogodbe iz postopka In 43/2015, ni pa se ukvarjalo z zgoraj izpostavljenim dejanskim vprašanjem. Tožena stranka v omenjenem dopisu ni navedla, da odstopa od obročnega načina odplačevanja kreditne pogodbe, za kar se protispisno in z dejanskega vidika zmotno zavzema prvostopenjsko sodišče. Prav tako je s pravnega vidika nesprejemljivo, da bi pogodbena stranka od pogodbe odstopila le delno, tj. le od dela pogodbenih pravic in obveznosti, druge pa bi ohranila v veljavi. Delni odstop od pogodbe je materialnopravno nesprejemljiv in v zakonu ni predviden. Skladno z vsemi temi ugotovitvami mora sodišče slediti pravni posledici iz 111. in 270. člena OZ. Izpostavlja, da ji je dala tožena stranka dodaten osemdnevni rok za izpolnitev kreditnih obveznosti, kar pomeni, da je kreditna pogodba, ki je izvršilni naslov, dobila naravo fiksnega posla, kot to urejajo določila 104. in 105. člena OZ. Ker do izpolnitve obveznosti ni prišlo niti v dodatnem roku, je bil izvršilni naslov skladno s tem razvezan ex lege. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijane sodbe.

3. Toženka v pravočasnem odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pred Okrajnim sodiščem v Škofji Loki poteka izvršilni postopek In 43/2015, v katerem je tožnica dolžnica, tožena stranka pa upnica. Tožena stranka je proti tožnici predlagala izvršbo zaradi izterjave 157.854,6 EUR, in sicer s posegom na tožničino nepremičnino, saj se je tožnica v zavarovanje terjatve, ki jo ima tožena stranka do A., d. o. o., zavezala kot zastaviteljica.

6. V omenjenem izvršilnem postopku je bil izdan sklep o izvršbi, proti katerem je tožnica ugovarjala in delno uspela (ugodeno je bilo v delu glede obresti). Zatem je tožnica vložila pritožbo, ki jo je Višje sodišče v Ljubljani prav tako zavrnilo. Nato je pravočasno vložila tožbo za nedopustnost izvršbe, prvostopenjsko sodišče pa je zahtevek z izpodbijano sodbo zavrnilo.

7. Pravna podlaga za vložitev tožbe za nedopustnost izvršbe je 59. člen ZIZ. V tožbah na taki pravni podlagi so dovoljeni opozicijski razlogi1 iz 8., 9. in 11. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ. Sodna praksa izjemoma dopušča tudi uveljavljanje impugnacijskih razlogov2, če ti vsaj posredno zadevajo samo terjatev.3

8. Ni sporno, da se nobeno izmed vprašanj, ki jih navaja tožnica v tožbi, ne nanaša na opozicijske ugovore. Ključno vprašanje v tem postopku je, ali kakšen od njih predstavlja dopusten impugnacijski razlog, ki preprečuje izvršbo.

9. Pritožbeno sodišče, enako kot že poprej sodišče prve stopnje, ugotavlja, da med strankama pravzaprav ni sporno, da je do odstopa od kreditne pogodbe prišlo; tožena stranka to priznava. Sporno je le, kako odstop od pogodbe učinkuje na obveznosti med strankama. Gre za pravno vprašanje, ki ga je tožnica že večkrat uveljavljala, sodišče4 pa ji odgovarja vselej enako: razveza pogodbe učinkuje od sklenitve pogodbe (ex tunc učinki), kadar so s pogodbo dogovorjene obveznosti, ki se izpolnijo naenkrat. S tem se skuša doseči učinek, kot da pogodba med strankama sploh ne bi bila sklenjena. Drugače je pri trajajočih obveznostih, ki so nekaj časa trajale in sta jih stranki izpolnjevali. V teh primerih posledice razveze učinkujejo le za naprej (ex nunc učinki).

10. V konkretni zadevi so se obveznosti izpolnjevale zaporedno in je bila zato pogodba razvezana z učinkom za naprej5. Tožena stranka je z dopisom s 7. 6. 2010 uveljavila svoje odstopno upravičenje, ki je povzročilo predčasno dospelost obveznosti kreditojemalca (in posledično tožnice), tj. prenehanje dogovorjenega načina obročnega odplačevanja kredita.6 To je tudi sicer pravno vprašanje in ne predstavlja dopustnega impugnacijskega razloga.

11. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da kot dopustnega impugnacijskega razloga ni mogoče šteti niti pritožbenih navedb glede osemdnevnega dodatnega rok za izpolnitev obveznosti in posledičnega ex lege razdora pogodbe. Iz dopisa s 7. 6. 2010 jasno izhaja, da tožnici ni bil dan dodaten rok za izpolnitev v smislu drugega odstavka 105. člena OZ, saj je dopis že naslovljen z „Odstop od kreditne pogodbe 36/20002 z dne 15. 11. 2002“, nato pa tožena stranka v nadaljevanju pojasnjuje, da zaradi neizpolnjevanja tožničinih obveznosti, tožena stranka odstopa od pogodbe, kar pomeni, da s tem predčasno zapade v plačilo celotna obveznost po kreditni pogodbi.7

12. Ker pritožba ni utemeljena, višje sodišče pa ni odkrilo pomanjkljivosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo v skladu s 353. členom ZPP potrdilo.

13. Izrek o stroških temelji na 154., 155. in 158. členu ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP. Tožnica s pritožbo ni uspela, tožena stranka pa z odgovorom na pritožbo ni prispevala k odločitvi, zato teh njenih stroškov ni mogoče šteti za potrebne. Višje sodišče je zato odločilo, da vsaka stranka krije nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Tj. tisti, ki nasprotujejo sami terjatvi, npr. da je terjatev prenehala. 2 Tj. tistih, ki kljub obstoju terjatve preprečujejo izvršbo, npr., da terjatev ni prešla na izvršilnega dolžnika. 3 Primerjaj sodbo VS RS, št. II Ips 250/2009 s 23. 2. 2012. 4 Glede tega se je VSL že opredelilo v sodbi I Ip 2471/2016, ki izvira iz istega dejanskega stanja. 5 Enake pravne posledice so nastale v zvezi z akcesornimi obveznostmi, tj. zastavo, saj te v skladu z 270. členom OZ delijo usodo glavne obveznosti. 6 Možnost odstopnega upravičenja tožene stranke izhaja iz 13. člena kreditne pogodbe, ki povzroči predčasno dospelost obveznosti kreditojemalca (to izhaja iz samega namena tega instituta, pa tudi iz opredelitve v 13. členu kreditne pogodbe). 7 Glej prilogo A 6.