Jedro

Obresti od namenskih sredstev delijo pravno usodo namenskih sredstev, so torej tudi namenska sredstva. Porabe sredstev, določene z zakonom občine s svojimi akti ne morejo spreminjati, razen če zakon ne določa drugače.

Izrek

Tožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Prvostopni organ je pri Skupščini Občine K. - izvrševanje proračuna - opravil inšpekcijo sredstev stanovanjskega gospodarstva za leta 1991 do 1993. Zaradi odprave nepravilnosti, ki jih je ugotovil, je tožeči stranki naložil izvedbo raznih ukrepov. Pritožbi tožeče stranke zoper odločbo prvostopnega organa je tožena stranka delno ugodila, delno pa jo je zavrnila kot neutemeljeno. Odločbo tožene stranke, v kolikor je bilo z njo v upravnem postopku dokončno odločeno, da mora tožeča stranka:

1./ povečati depozite sredstev kupnin od odprodanih stanovanj za znesek 16.318.297,00 SIT in za enak znesek povečati druge vire sredstev - obresti (točka I/1 izreka prvostopne odločbe po zavrnitvi pritožbe);

2./ povečati evidenčna sredstva, pridobljena za pokritje proračunskega primanjkljaja na kontu skupine 08 za znesek 62.560.606,00 SIT in povečati obveznosti na kontih skupine 93 za isti znesek (točka I/4 izreka prvostopne odločbe po spremembi točk I/4 in I/6 izreka prvostopne odločbe na podlagi pritožbe);

3./ zmanjšati obveznosti iz naslova sredstev za druge namene za znesek 95.431,90 SIT ter za enak znesek povečati druge vire sredstev za druge namene (točka I/5 izreka prvostopne odločbe po zavrnitvi pritožbe), izpodbija sedaj tožeča stranka s pravočasno vloženo tožbo. V njej sodišču predlaga, naj odločbo tožene stranke v izpodbijanem delu odpravi.

V odgovoru na tožbo predlaga tožena stranka zavrnitev tožbe kot neutemeljene.

Tožba ni utemeljena.

V tožbi očitane prekoračitve roka za izdajo izpodbijane odločbe sodišče pri preizkusu njene zakonitosti ni upoštevalo, ker nanjo ni vplivala. Upoštevalo tudi ni okoliščine, da tožena stranka ni odločila v skladu z mnenjema Ministrstva za finance in Zveze računovodij, finančnikov in revizorjev Slovenije. Takšna mnenja niso obvezna razlaga predpisa. Pri odločanju v okviru svoje pristojnosti razlaga predpise, na katerih temelji svojo odločitev, tožena stranka sama. Če pa pride do sodnega spora, je sodišče tisto, ki preizkusi, ali je bila razlaga v upravnem postopku uporabljenih predpisov pravilna. V obravnavanem primeru je to bila.

Tožeča stranka navaja v tožbi, da izpodbijana odločba ne temelji na pravilno ugotovljenem dejanskem stanju. Pri tem ne pove, v čem naj bi to ne bi bilo pravilno ugotovljeno. Nekonkretiziranih trditev pa ni mogoče upoštevati. Pri tem je treba opozariti še na 1. odst. 39. člena zakona o upravnih sporih (Ur. list SFRJ štev. 4/77). Po njem odloči sodišče tudi v računskem upravnem sporu (5. odst. 56. člena zakona o Agenciji Republike Slovenije za plačilni promet, nadziranje in informiranje - Ur. list RS štev. 48/94) na podlagi dejanskih okoliščin, ki so bile ugotovljene v upravnem postopku. Zato je sodišče tudi v tej zadevi odločalo na podlagi tistih dejanskih okoliščin, ki so bile ugotovljene v upravnem postopku. Njihove pravilnosti (n. pr. zlasti okoliščin, ki se nanašajo na vodenje knjigovodstva, okoliščin, ki so bile podlaga za opredelitev, ali gre za kupnine od stanovanj, pridobljenih s solidarnostnimi in vzajemnostnimi sredstvi stanovanjskega gospodarstva, ali za kupnine od ostalih stanovanj, pa tudi drugih, relevantnih za odločitev) namreč tožeča stranka v upravnem postopku ni zanikala, niti ni zatrjevala obstoja drugačnih.

Ukrep pod (zgoraj navedeno) točko 1./ je tožena stranka izrekla na podlagi dejanske ugotovitve, da tožeča stranka obresti od sredstev, deponiranih v banki, ki jih je banka v letu 1992 obračunala vendar do 31.12.1992 še ne nakazala na račun sredstev kupnin, v knjigovodstvu za leto 1992 ni evidentirala. To je opustitev, ki je v nasprotju s 1. odst. 3. člena zakona o financiranju javne porabe (Ur. list RS štev. 48/90 in 34/91; v nadaljevanju: ZFJP) in 2. stavkom 47. člena odredbe o evidentiranju prihodkov, odhodkov, sredstev in virov sredstev proračunov družbenopolitičnih skupnosti ter o njihovem izkazovanju (Ur. list RS štev. 15/91 in 5/92). Po teh določbah se namreč knjižijo kot prihodki tudi terjatve, ki so nastale v skladu z zakonom, ki ureja obligacijska razmerja in so izkazane z ustrezno knjigovodsko listino. Terjatev na plačilo obresti od denarnih sredstev, deponiranih v banki pa je terjatev obligacijskega prava (primerjaj zlasti 1042. člen zakona o obligacijskih razmerjih - Ur. list SFRJ štev. 29/78...57/89), ki je bila v obravnavanem primeru izkazana z bančnim obračunom (dejanska ugotovitev prvostopnega organa). Zato je tožena stranka pravilno naložila tožeči stranki ustrezno knjiženje sredstev kupnin od odprodanih stanovanj.

Tudi ukrepi, navedeni zgoraj pod točkama 2. in 3., so izrečeni v skladu z zakonom. Ni točna tožbena trditev, da temelji izpodbijana odločba na predpostavkah, da tožeča stranka s kupninami in obrestmi od kupnin od stanovanj iz splošnega ljudskega premoženja ter kadrovskih stanovanj ne sme prosto razpolagati, in da obresti, razporejene v proračun, ne pripadajo proračunu.

Določba 131. člena stanovanjskega zakona (Ur. list RS štev. 18/91-I; v nadaljevanju:SZ) je jasna. Določa, da morajo lastniki stanovanj iz 1. odst. 113. člena SZ (to so samo občine) namensko uporabiti sredstva, pridobljena s prodajo družbenih stanovanj in stanovanjskih hiš, in sicer za izvajanje nalog, ki jih imajo na stanovanjskem področju po SZ. Ker pa se nanaša 1. odst. 113. člena SZ samo na stanovanja, ki so bila pridobljena s solidarnostnimi in vzajemnostnimi sredstvi stanovanjskega gospodarstva, se tudi dolžnost namenske uporabe sredstev, pridobljenih s prodajo stanovanj, nanaša samo na sredstva, pridobljena s prodajo takšnih stanovanj.

Ukrepi, dokončno izrečeni z izpodbijano odločbo, se nanašajo samo na kupnine od prodanih stanovanj, pridobljenih s sredstvi iz 1. odst. 113. člena SZ, oziroma na obresti od plasmajev teh kupnin. To je v izpodbijani odločbi jasno povedano. Ni res, da bi tožena stranka z izpodbijano odločbo omejevala tožečo stranko tudi pri uporabi kupnin, pridobljenih s prodajo ostalih stanovanj (stanovanj iz splošnega ljudskega premoženja in kadrovskih stanovanj), oziroma pri uporabi obresti od plasmajev teh kupnin. Drugo pa je vprašanje, kolikšna so (bila) sredstva kupnin od tistih prodanih stanovanj, ki so bila pridobljena s solidarnostnimi in vzajemnostnimi sredstvi. V upravnem postopku je bilo to ugotovljeno in v skladu z ugotovitvijo odločeno. Vprašanje višine teh sredstev pa je dejansko vprašanje. Katere dejanske okoliščine so podlaga za odločanje sodišča v računskem upravnem sporu pa je sodišče obrazložilo že zgoraj.

Tožena stranka tudi ni nikjer rekla, da obresti ne pripadajo proračunu. Ima pa prav, da delijo obresti od namenskih sredstev pravno usodo namenskih sredstev, kar pomeni, da so sredstva teh obresti ravno tako namenska sredstva. Samo v zvezi z opredelitvijo pravnega statusa obresti od namenskih sredstev se je sklicevala na določbe zakona o računovodstvu. Do istega zaključka pa privede tudi značilnost njihovega nastanka. Obrestna obveznost je namreč akcesorna obveznost. Brez glavne obveznosti obrestna obveznost ne nastane. Čim pa je tako, so obresti od plasmajev namenskih sredstev, ki se poleg tega še mesečno obračunavajo in pripisujejo glavnici, ravno tako namenska sredstva. Ta okoliščina pa ne pomeni, da prihodkov od obresti ni treba izkazati v proračunu (primerjaj: 11. člen ZFJP), pač pa, da jih je treba uporabiti za namene, določene s posebnim zakonom (primerjaj: 1. odst. 13. člena ZFJP), v obravnavanem primeru torej v namene, določene s SZ. Porabe sredstev, določene z zakonom pa občine s svojimi akti ne morejo spreminjati, razen če zakon ne določa drugače. Ta pa glede porabe sredstev iz 131. člena ZS drugače ne določa. Zato tožeča stranka na podlagi svojih aktov z njimi ni mogla razpolagati izven namenov, določenih v omenjenem zakonskem določilu. Glede na vse navedeno tožba ni utemeljena. Zato jo je sodišče na podlagi 2. odst. 42. člena zakona o upravnih sporih zavrnilo.