Jedro

V predmetni zadevi tožnikov dohodek temelji na tožnikovem nekdanjem zaposlitvenem statusu pri OZN, ki narekuje vzpostavitev zavarovanja, kjer se sklad UNJSPF plemeniti skozi investiranje (naložbeni sklad), kar priznava tudi toženka, zavarovanje pa se hkrati financira tudi s plačevanjem prispevkov delodajalca in delavca. Navedeno po mnenju sodišča predstavlja ustreznico kolektivnemu prostovoljnemu dodatnemu pokojninskemu zavarovanju. Tudi tožnikova navedba, da plačevanje v sklad UNJSPF za zaposlene pri OZN ni obvezno, ampak je skladno z vsakokratnim dogovorom zaposlenega pri OZN, pri čemer določeni zaposleni pri OZN do tega niti niso niti upravičeni, po presoji sodišča kaže na to, da ne gre za dohodek iz naslova obveznega pokojninskega zavarovanja. Toženka tudi ne zanika, da se lahko dohodek iz sklada UNJSPF izplača kot mesečno izplačilo, upravičenci pa imajo možnost, da izberejo tudi drugačen način izplačila in da lahko takoj prejmejo polno pokojnino ali pa 1/3 pokojnine takoj, ostalo pa kot rento. Navedeno po presoji sodišča kaže na to, da obravnavani dohodek tožnika po vsebini ni del obveznega pokojninskega zavarovanja, temveč je lahko opredeljen le kot dohodek iz prostovoljnega pokojninskega zavarovanja.

Izrek

I.Tožbi se ugodi, odločba Finančne uprave Republike Slovenije DT 42110-1689/2017-13 z dne 2. 12. 2019 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 347,70 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, po poteku tega roka dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano odločbo je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju davčni organ) tožniku, v ponovnem postopku, na podlagi pokojnine za davčno leto 2017 odmerila akontacijo dohodnine v 12 enakih mesečnih obrokih, pri čemer posamezen obrok znaša 314,86 EUR. Skupni znesek obrokov znaša 3.778,32 EUR, ki jih je tožnik že poravnal, zato doplačila ni.

2.Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik napovedal dohodek - pokojninsko rento, prejeto pri Organizaciji združenih narodov (v nadaljevanju OZN) v letnem znesku 10.030,00 EUR. Pri tem se je pojavilo vprašanje, ali je predmet odmere akontacije dohodnine v slovenskem pokojninskem sistemu primerljiv s pokojninsko rento iz naslova prostovoljnega dodatnega pokojninskega zavarovanja, ali s pokojnino iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Za mnenje o tem je davčni organ zaprosil organ, ki je v Sloveniji pristojen za tolmačenje predpisov s tega področja, Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (v nadaljevanju ZPIZ). ZPIZ je pojasnil, da osebe, ki so zaposlene pri OZN in njenih članskih agencijah, prejemajo plačo in so v pravnem razmerju, ki je enako delovnemu razmerju v RS; vplačevanje prispevkov s strani delodajalca in zavarovanca je obvezno; zavarovalni primeri, ki se krijejo iz obveznega zavarovanja so starost, invalidnost, smrt in zdravstvene storitve ter nadomestila za čas začasne nezmožnosti za delo; gre za pravice iz kompleksnejšega sistema obveznih socialnih zavarovanj. Dohodek s strani UNJSPF (United nations joint staff pension fund) se tako obravnava kot pokojnina na podlagi obveznega pokojninskega zavarovanja. Z navedenim mnenjem je bil tožnik seznanjen, nanj je podal pripombe. Davčni organ še pojasni, da za odločanje o tem ali je pokojnina, ki jo prejema zavezanec, pokojnina obveznega ali dodatnega zavarovanja ni pristojno sodišče združenih narodov, pač pa je to pristojnost slovenskega davčnega organa, za kar je dolžan uporabiti predpise, ki veljajo v Republiki Sloveniji. Tožniku je bil tako v obdavčitev vključen mesečni prejem pokojnine prejete pri UNJSPF v znesku 2.202,68 EUR. Ker tožnik mesečno prejema tudi pokojnino s strani ZPIZ, je davčni organ upošteval tudi znesek mesečne pokojnine iz tega naslova, in sicer 1.065,68 EUR. Ob upoštevanju zmanjšanja dohodnine v višini 13,5 % odmerjene pokojnine iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja ter upoštevajoč zmanjšanje za posebno osebno olajšavo za prejemnika pokojnine iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja znaša posamezen obrok akontacije dohodnine od pokojnine 314,86 EUR.

3.Ministrstvo za finance je kot pritožbeni organ pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo odločitev davčnega organa. Pojasni, da gre v primeru spornega dohodka za dohodek, ki izvira iz obveznega zavarovanja zaposlenih pri OZN. Iz pojasnil UNJSPF je razvidno, da se morajo v zavarovanje pri UNJSPF vključiti vsi zaposleni, ki izpolnjujejo pogoje iz 21(a) člena pravil UNJSPF. V tožnikovem primeru torej sporni dohodek izvira iz (zanj) obveznega (pokojninskega) zavarovanja, zato že iz tega razloga spornega dohodka ni mogoče šteti za dohodek, ki je prejet na podlagi prostovoljnega (dodatnega pokojninskega) zavarovanja. Ker ni spora o tem, da gre smiselno za dohodek iz naslova pokojninskega zavarovanja, dohodek pa se izplačuje mesečno, je dohodek šteti za dohodek, ki je prejet na podlagi obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja oz. za pokojnino. Toženka pritrjuje tožniku, da pravila UNJSPF dovoljujejo tudi enkratni dvig zbranih premij (namesto mesečnih prejemkov), vendar je bilo pri tožniku ugotovljeno, da izplačila iz sklada UNJSPF prejema mesečno, kar je običajno za pokojnine. Ni sporno, da je sklad UNJSPF organiziran kot naložbeni sklad, vendar to ne spreminja narave obveznosti (pokojninskega) zavarovanja, saj so tudi primerjalno v sistemih drugih držav lahko osnovna socialna varnost in osnovna socialna zavarovanja organizirani v naložbenih skladih. Pri tem dodaja, da sklad UNJSPF sredstva za izplačilo ne pridobiva le od naložbenja, temveč se financira tudi s prispevki delodajalcev in delojemalcev. Toženka se strinja, da ima zavarovanje tožnika pri UNJSPF, na podlagi katerega je bil izplačan sporni dohodek, tudi značilnosti dodatnega pokojninskega zavarovanja. Kljub temu meni, da so značilnosti zavarovanja tožnika pri UNJSPF primerljivejša z obveznim pokojninskem zavarovanjem. Gre namreč za obvezno zavarovanje tožnika pri mednarodni organizaciji za primere doživetja, smrti in invalidnosti, sporni dohodek pa predstavlja mesečno izplačilo za primer doživetja. Zato je dohodek smiselno šteti za dohodek, ki je prejet na podlagi obveznega pokojninskega ali invalidskega zavarovanja.

4.Tožnik vlaga tožbo iz razloga nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, bistvenih kršitev pravil postopka in napačne uporabe materialnega prava. V tožbi pojasni, da je bil uslužbenec OZN, od katerih prejema del rente. Upoštevajoč 3.a člen Ustave RS ZPIZ ni organ pristojen za presojanje narave določila bonitet in pokojnine stranke. Za odločanje o tem ali je pokojnina, ki jo tožnik prejema, pokojnina obveznega ali dodatnega zavarovanja je tako pristojno le sodišče ZN, ZPIZ pa lahko poda le mnenje o tem. OZN je mednarodna organizacija, katere del ustanovitvenih aktov je tudi Konvencija o privilegijih in imunitetah ZN (v nadaljevanju Konvencija). Skladno z določbami Konvencije so plače in honorarji, izplačani uslužbencem s strani specializiranih agencij, v celoti oproščeni plačila davka, kar pomeni, da je treba vsa nakazila tolmačiti po Konvenciji in tožnika oprostiti plačila dohodnine. Le države lahko določajo, da so njihovi državljani vključeni v obvezno pokojninsko zavarovanje, medtem ko zaposleni v mednarodnih organizacijah ne morejo biti vključeni v obvezno pokojninsko shemo. Določene države (npr. ZDA) namreč sploh ne poznajo obveznega pokojninskega zavarovanja, kar pomeni, da se pokojninske sheme mednarodnih organizacij ne morejo šteti kot obvezno pokojninsko zavarovanje. Iz tega sledi, da pokojninsko zavarovanje OZN ni obveznost, temveč dodatno pokojninsko zavarovanje. Poleg tega pri UNJSPF ne gre za sklad, ki bi gradil na medgeneracijski solidarnosti, temveč gre za financiranje iz naslova premoženja sklada. Sklad investira premoženje, dohodek pa financira iz oplajanja njegovega premoženja, ki ga izplačuje v obliki rentnega izplačila. Rezidenta RS, ko ta ni zaposlen v RS oz. je zaposlen pri OZN, nič ne obvezuje, da bi si moral vplačevati v obvezno pokojninsko zavarovanje. OZN takemu zaposlenemu ne plačujejo obveznega pokojninskega zavarovanja in nihče jih ne more v to prisiliti. Nobena država ni financirala penzijskega sklada OZN, saj se ta financira iz njegovega lastnega pokojninskega sklada. Ker Republika Slovenija nima več diskrecijske pravice, da bi sama tolmačila določila prava EU, je treba upoštevati direktive. Direktiva Sveta EU št. 98/49/ES z dne 29. 6. 1998 kot dodatno pokojninsko zavarovanje določa tisto, ki se izplačuje z bilančnimi rezervami oz. iz naložbenega sistema, kar pa pokojninski sklad OZN nedvomno je. Navedena direktiva je bila v pravni red RS prenešena z Zakonom o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-2). Iz ZPIZ-2 smiselno izhaja, da je "pokojnina OZN" v resnici renta, ki je v Sloveniji primerljiva s pokojninsko rento iz naslova prostovoljnega dodatnega pokojninskega zavarovanja. UNJSPF plemeniti sredstva skozi investiranje in dovoljuje tudi dvig vplačanih lastnih sredstev, kar sta med drugim karakteristiki prostovoljnih pokojninskih skladov in ju ni možno povezati z obveznim pokojninskim zavarovanjem. Vplačevanje prispevkov s strani delodajalca in zavarovanca v sklad UNJSPF ni obvezno in nikakor ne gre za obvezno socialno zavarovanje. Pokojnina OZN pokriva samo starost, smrt in invalidnost, ne pa tudi zdravstvene storitve ter nadomestila za čas začasne nezmožnosti za delo. To pomeni, da je tožnik z izpodbijano odločbo v bistveno slabšem položaju, saj se ostalim davčnim rezidentom odmeri enaka stopnja dohodnine kot zavezancu, vendar pa ta kljub plačilu enake stopnje dohodnine od pokojnine ni upravičen do socialnih pravic, ki gredo ostalim zavezancem. Sklad UNJSPF ni sklad, katerega namen bi bil nuditi osnovno socialno varnost, saj lahko vsak udeleženec ob odhodu iz OZN dvigne vsa privarčevana lastna sredstva in z njimi prosto razpolaga, torej komponenta socialne varnosti ne obstaja. V dosedanji praksi Upravnega sodišča RS ni bilo primera, ko bi lahko upokojenec sam razpolagal s sredstvi kateregakoli sklada. Ko lahko zavezanec iz pokojninskega sklada dvigne takoj in v enkratnem znesku vsa sredstva, je jasno, da ne gre več za medgeneracijsko solidarnost. To pa dodatno kaže na to, da pokojnina OZN ni del obveznega pokojninskega zavarovanja. Glede na določilo tretjega odstavka 40. člena Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) bi moral davčni organ uporabiti določila ZPIZ-2, vendar pa tega ni storil, saj se sploh ni opredelil do možnosti predčasnega izplačila iz UNJSPF. Glede na navedeno tožnik sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in toženki naloži vračilo že plačane akontacije dohodnine skupaj z zamudnimi obrestmi oz. izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženki v ponovni postopek. Toženki naj se naloži tudi povrnitev stroškov postopka.

5.Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri obrazložitvi izpodbijanih odločb. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

6.Tožnik v pripravljalni vlogi opozarja, da je arbitražno sodišče o vprašanju davčne ureditve za pokojnine, izplačane upokojenim uradnikom organizacije Unesco, sprejelo odločitev, da ni pristojno za odločanje o tem vprašanju, saj je to pristojnost sodišča ZN. Hkrati je pojasnilo, da prejemki, ki jih prejemajo upokojeni predstavniki ZN, niso pokojnina, in torej Francija od njih ne sme in more obračunavati dohodnine. Oprostitev davka je funkcionalna in utemeljena z željo po zagotovitvi neodvisnosti mednarodne javne službe. Ta sklep je bil tudi pravni vir presoje velikega senata Sodišča EU z dne 21. 12. 2016 v zadevi C-104/16 P, iz katere izhaja, da so upokojeni uslužbenci, ki prejemajo prihodke iz istega sklada kot tožnik, upravičeni do tega, da njihovi prihodki niso obdavčeni z dohodnino. Že iz tega razloga bi morali tožnika oprostiti plačila dohodnine. Uslužbenec OZN lahko sam odloči, ali bo sploh prejemal dohodke (ob upokojitvi), kakor tudi, da bo prejel izplačilo v enkratnem znesku. To jasno potrjuje navedbe tožnika, da njegovi dohodki niso pokojnina, temveč renta.

7.Tožba je utemeljena.

8.Za odločitev v obravnavani zadevi je bistveno vprašanje, ali je bila tožniku z izpodbijano odločbo pravilno odmerjena akontacija dohodnine od dohodka, ki ga je tožniku v letu 2017 v višini 2.202,68 EUR izplačal bivši delodajalec - OZN. Sporno ostaja vprašanje, ali gre pri dohodku, prejetem od OZN, ob smiselni uporabi predpisov, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje v Sloveniji (tretji odstavek 40. člena ZDoh-2), za pokojnino in s tem dohodek iz obveznega pokojninskega zavarovanja, kot ga opredeli davčni organ, ali pa ima prav tožnik, ki meni, da gre za pokojninsko rento, torej dohodek prejet na podlagi prostovoljnega dodatnega pokojninskega zavarovanja.

9.Uvodoma sodišče pritrjuje davčnemu organu in toženki, da za odločanje o tem, ali je pokojnina, ki jo prejema zavezanec, pokojnina obveznega ali dodatnega zavarovanje, ni pristojno sodišče ZN, pač pa je to pristojnost slovenskega davčnega organa. Ta je dolžan pri presoji dohodka, ki je prejet iz tujine, skladno s tretjim odstavkom 40. člena ZDoh-2 smiselno uporabljati predpise, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje v Sloveniji, v konkretnem primeru ZPIZ-2. Vsaka država ima namreč svoj dohodninski sistem, zato se pri obdavčitvi njenih rezidentov izhaja iz zakonodaje te države, pri presoji vrste dohodkov iz tujine, kot v konkretnem primeru, pa se morajo skladno z ZDoh-2 uporabljati predpisi, ki veljajo v tej državi. Navedeno izhaja tudi iz prvega odstavka 2. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), ki določa pristojnost davčnega organa, kadar odloča o obveznostih in pravicah posameznikov, pravnih oseb in drugih strank v postopku pobiranja davkov, kadar daje pomoč pri pobiranju davkov ali izmenjavi podatkov drugim državam članicam EU, ali kadar izvaja mednarodno pogodbo, ki obvezuje Slovenijo. ZPIZ lahko poda mnenje glede vrste zavezančevega dohodka, torej ali je neko zavarovanje obvezno ali dodatno, za določitev dohodnine od dohodkov uslužbencev OZN pa je pristojen davčni organ.

10.Po drugem odstavku 37. člena ZDoh-2 v povezavi z 18. členom in drugim odstavkom 36. člena ZDoh-2 je med drugim vir dohodnine tudi dohodek iz zaposlitve oz. delovnega razmerja, ki vključuje tudi pokojnine in druge dohodke iz naslova pokojninskega in invalidskega zavarovanja, razen tistih dohodkov, ki so po določbi 23. člena ZDoh-2 izrecno izvzeti iz obdavčitve. V predmetni zadevi je za odločitev ključno, ali se dohodek prejet od OZN, šteje za katero od vrst pokojnine v smislu prvega in tretjega odstavka 40. člena ZDoh-2.

11.Sodišče ugotavlja, da je davčni organ svojo odločitev, da gre pri tožniku za dohodek, ki je prejet na podlagi obveznega pokojninskega zavarovanja (pokojnina), oprl na mnenje ZPIZ-a. Le-ta je na zaprosilo davčnega organa podal pojasnilo glede pokojnine iz sklada UNJSPF, v katerega se vplačujejo prispevki za zaposlene pri OZN in njenih agencijah. Pri tožnikovemu dohodku gre po stališču davčnega organa, upoštevajoč pojasnilo ZPIZ, tako za obvezno vplačevanje prispevkov s strani delodajalca in zavarovanca, zavarovalni primeri, ki se krijejo iz obveznega zavarovanja so starost, invalidnost, smrt in zdravstvene storitve, plačevanje prispevkov je poimenovano kot "benefit", kar označuje pravice iz kompleksnejšega sistema obveznih socialnih zavarovanj, in gre za sklad UNJSPF, ki je organiziran kot naložbeni sklad. Ker se morajo v zavarovanje pri UNJSPF vključiti vsi zaposleni, je po mnenju davčnega organa edini pravilni zaključek, da gre za dohodek iz obveznega (pokojninskega) zavarovanja. Davčni organ sicer pritrjuje tožniku, da je sklad UNJSPF organiziran kot naložbeni sklad, vendar navedeno po stališču davčnega organa ne spreminja narave obveznosti zavarovanja, sploh upoštevaje, da sklad UNJSPF sredstva za izplačilo ne pridobiva le od naložbenja, temveč se financira tudi s prispevki delodajalcev in delojemalcev. Ob upoštevanju, da pravila UNJSPF sicer res dovoljujejo enkratni dvig zbranih premij, vendar pa tožnik izplačila iz sklada UNJSPF prejema mesečno, kot je to običajno za pokojnine, je zato tožnikov dohodek po stališču davčnega organa smiselno šteti za dohodek, ki je prejet na podlagi obveznega pokojninskega zavarovanja.

12.Po presoji sodišča pa tožnik utemeljeno opozarja, da določene države ne poznajo obveznega pokojninskega zavarovanja, zato se pokojninske sheme mednarodnih organizacij ne morejo šteti kot obvezno pokojninsko zavarovanje in da ne gre za sklad, ki bi gradil na medgeneracijski solidarnosti, temveč gre za financiranje rente iz naslova premoženja sklada. Sklad namreč investira premoženje, pokojnine pa financira iz oplajanja njegovega premoženja in jih izplačuje v obliki rentnega izplačila. Vplačevanje prispevkov s strani delodajalca in zavarovanca v sklad UNJSPF tudi ni obvezno. Ker začasni delavci OZN nimajo pravice do izplačil iz tega sklada, prav tako tudi ne delavci, ki so zaposleni za kratko obdobje, se le še dodatno potrjuje stališče tožnika, da ne gre za obvezno zavarovanje. Ob upoštevanju, da pokojnina ZN ne vključuje socialnega zavarovanja (zdravstvene storitve, nadomestilo za čas začasne nezmožnosti za delo), ampak pokriva samo starost, smrt in invalidnost, vsak udeleženec pa lahko ob odhodu iz OZN dvigne vsa privarčevana lastna sredstva in z njimi prosto razpolaga, saj namen sklada UNJSPF ni nuditi osnovno socialno varnost, po presoji sodišča tožnikovega dohodka ni mogoče šteti za pokojnino, temveč pokojninsko rento.

13.Glede pravne kvalifikacije dohodka, ki ga je tožnik prejel v letu 2017 od OZN, sodišče sodi, da gre v predmetni zadevi za dohodek prejet iz tujine, za katerega se za namene ZDoh-2 smiselno uporabljajo predpisi, ki urejajo dohodke, izplačane iz drugega pokojninskega stebra, in ki se šteje za pokojnino, skladno s prvim odstavkom 40. člena ZDoh-2. Ta dohodek je po presoji sodišča drugačen od dohodkov iz življenjskih zavarovanj iz tretjega pokojninskega stebra, kjer je varčevanje povsem samostojno, vanj pa se lahko vključi vsak posameznik ne glede na status zaposlitve, pri čemer tretji steber zajema varčevanje v obveznicah, delnicah, naložbe v vzajemne sklade, investicijska zavarovanja oz. vse, kar omogoča privarčevati denar za dodatno pokojnino. V predmetni zadevi tožnikov dohodek temelji na tožnikovem nekdanjem zaposlitvenem statusu pri OZN, ki narekuje vzpostavitev zavarovanja, kjer se sklad UNJSPF plemeniti skozi investiranje (naložbeni sklad), kar priznava tudi toženka (stran 7 obrazložitve drugostopenjske odločbe), zavarovanje pa se hkrati financira tudi s plačevanjem prispevkov delodajalca in delavca. Navedeno po mnenju sodišča predstavlja ustreznico kolektivnemu prostovoljnemu dodatnemu pokojninskemu zavarovanju. Tudi tožnikova navedba, da plačevanje v sklad UNJSPF za zaposlene pri OZN ni obvezno, ampak je skladno z vsakokratnim dogovorom zaposlenega pri OZN, pri čemer določeni zaposleni pri OZN do tega niti niso niti upravičeni (začasni delavci pri OZN, delavci zaposleni za kratko obdobje), po presoji sodišča kaže na to, da ne gre za dohodek iz naslova obveznega pokojninskega zavarovanja. Toženka tudi ne zanika, da se lahko dohodek iz sklada UNJSPF izplača kot mesečno izplačilo, upravičenci pa imajo možnost, da izberejo tudi drugačen način izplačila in da lahko takoj prejmejo polno pokojnino ali pa 1/3 pokojnine takoj, ostalo pa kot rento. To pa pomeni, da lahko upravičenec privarčevana sredstva dvigne v celoti in z njimi prosto razpolaga. Ne gre torej za medgeneracijsko solidarnost, saj komponenta socialne varnosti ne obstaja, ampak je cilj zavarovanja oblikovati dodatek k socialnim izplačilom, ki se oblikujejo na podlagi splošne nacionalne ureditve, medtem ko je pokojnina starostna ter neposredno odvisna od opravljenega časa zaposlitve. Navedeno pa po presoji sodišča le še dodatno kaže na to, da obravnavani dohodek tožnika po vsebini ni del obveznega pokojninskega zavarovanja, kot menita davčni organ in toženka, temveč je lahko opredeljen le kot dohodek iz prostovoljnega pokojninskega zavarovanja. Nenazadnje je v 417. členu ZPIZ-2 določeno, da je enkratno izplačilo možno le iz kolektivnega prostovoljnega dodatnega pokojninskega zavarovanja, o čemer pa se davčni organ in toženka nista izrekla. To pomeni, da dejansko stanje v zadevi ni bilo v celoti in pravilno ugotovljeno.

14.Vse navedeno po mnenju sodišča ustreza slovenski dodatni starostni pokojnini, ki se izplačuje v obliki mesečne pokojninske rente. Kolikor je temu tako, pa pridejo v poštev pravila o posebni davčni osnovi po tretjem odstavku 42. člena ZDoh-2, ki določa, da se v davčno osnovo od pokojninske rente, kot je odmerjena skladno s pravili o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, iz naslova prostovoljnega dodatnega pokojninskega zavarovanja, šteje le 50 % dohodka, kar po izrecni določbi zakona velja tudi za primerljive pokojninske rente prejete iz tujine. Ker je v predmetni zadevi davčni organ dohodek tožnika nepravilno štel za dohodek, ki je prejet na podlagi obveznega pokojninskega ali invalidskega zavarovanja (pokojnina), po presoji sodišča pa gre za dohodek, ki je prejet na podlagi prostovoljnega dodatnega pokojninskega zavarovanja (pokojninska renta), je bila tožniku posledično odmerjena akontacija dohodnine brez uporabe tretjega odstavka 42. člena ZDoh-2. To pomeni, da je bilo v konkretni zadevi materialno pravo napačno uporabljeno.

15.Ker je po povedanem izpodbijana odločba nepravilna in nezakonita, jo je sodišče na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo ter zadevo ob upoštevanju četrtega in petega odstavka istega člena ZUS-1 vrnilo davčnemu organu v ponoven postopek.

16.Sodišče je v zadevi odločalo brez glavne obravnave na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov ugotovilo, da je treba tožbi ugoditi.

17.Kadar sodišče tožbi ugodi in izpodbijani upravni akt odpravi, je tožnik v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov v pavšalnem znesku, v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopal odvetnik, se jima priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena v zvezi s prvim odstavkom 2. člena Pravilnika) ter 22 % DDV, ki znaša 62,70 EUR, skupaj 347,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). Plačana sodna taksa za postopek bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/C taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).

-------------------------------

1Iz 8. točke drugega odstavka 37. člena ZDoh-2 izhaja, da se za dohodek iz delovnega razmerja štejejo tudi pokojnine, nadomestila in drugi dohodki iz naslova (obveznega, obveznega dodatnega in prostovoljnega dodatnega) pokojninskega in invalidskega zavarovanja, razen izplačila odkupne vrednosti v skladu z Zakonom o pokojninskem in invalidskem zavarovanju in Zakonom o prvem pokojninskem skladu Republike Slovenije in preoblikovanju pooblaščenih investicijskih družb.

2Pokojnina je dohodek, prejet na podlagi obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, obveznega dodatnega pokojninskega in invalidskega zavarovanja in prostovoljnega dodatnega pokojninskega in invalidskega zavarovanja v skladu z Zakonom o pokojninskem in invalidskem zavarovanju in Zakonom o prvem pokojninskem skladu Republike Slovenije.

3Regulations, Rules an Pension Adjustment System of the United Nations Joint Staff Pension Fund, 21. člen.

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o dohodnini (2006) - ZDoh-2 - člen 37, 37/2, 40, 40/1, 42, 42/3

Pridruženi dokumenti

Opr št. sodišča II stopnje: UPRS Sodba I U 561/2022-13, z dne 13.12.2023, ECLI:SI:UPRS:2023:I.U.561.2022.13

Opr št. sodišča II stopnje: UPRS Sodba I U 645/2021-9, z dne 04.03.2024, ECLI:SI:UPRS:2024:I.U.645.2021.9

Opr št. sodišča II stopnje: UPRS Sodba I U 1120/2021-10, z dne 15.01.2024, ECLI:SI:UPRS:2024:I.U.1120.2021.10

Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.