Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Zalaganje obveznosti, ki izvira iz zakonite preživninske obveznosti do skupnega otroka, nima značaja čiste denarne obveznosti in se zato, kot sta materialnopravno pravilno storili tudi sodišči druge in prve stopnje, ta vrednost presoja po času, ko je opredeljena kot čista denarna terjatev. To pa je ob odločanju sodišča prve stopnje, ne pa po času, ko so bili ti izdatki uporabljeni za preživljanje preživninskega upravičenca (133. člen zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih oziroma 218. člen v zvezi s 394. členom zakona o obligacijskih razmerjih).
Revizija se zavrne kot neutemeljena.
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik oče ml. T. T., kateremu je od 1.9.1993 dalje dolžan plačevati mesečno preživnino, otrokovi materi pa povrniti 309.349,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 31.8.1993 dalje do plačila. Glede stroškov postopka je odločilo, da jih mora tožena stranka povrniti tožeči stranki v znesku 15.320 SIT, tožeča stranka pa toženi v znesku 93.310 SIT.
Tožnikovi pritožbi proti odločitvi sodišča prve stopnje, da mora otrokovi materi povrniti znesek 309.349,00 SIT z zakonitimi obrestmi od 31.8.1993 dalje do plačila, je pritožbeno sodišče delno ugodilo in odločilo, da tečejo zamudne obresti od zneska 309.349,00 SIT od 20.4.1994 dalje. V ostalem je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.
Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožeča stranka pravočasno revizijo in v njej uveljavljala revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Verzijski zahtevek tožeče stranke ni dokazan. Glede tega zahtevka sodbi sodišč druge in prve stopnje nimata razlogov, zaradi česar se ju ne da preizkusiti. Zato je podana bistvena kršitev določb postopka. Materialno pravo pa je zmotno uporabljeno zato, ker sta sodišči vrednost izdatkov, ki jih je imela otrokova mati, obračunali po dnevu izdaje sodbe sodišča prve stopnje. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi se morala upoštevati vrednost na dan, ko so bili posamezni predmeti kupljeni. Reviziji naj se tako ugodi, da se verzijski zahtevek nasprotne tožnice v celoti kot neutemeljen zavrne. Podrejeno naj se sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita, zadeva pa v izpodbijanem delu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.
Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, ter Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (390. člen zakona o pravdnem postopku - ZPP).
Revizija ni utemeljena.
Revizijska trditev, da sodišči odločitve o verzijskem zahtevku nista obrazložili, zaradi česar naj bi bila podana bistvena kršitev določb postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, ni točna. Pretežni del razlogov sodbe sodišča prve stopnje (peta, šesta in sedma stran) se nanaša le na odločitev o verzijskem zahtevku, izpodbijana sodba sodišča druge stopnje pa v celoti, saj je bila s pritožbo izpodbijana le odločitev sodišča prve stopnje glede plačila zneska 309.349,00 SIT z zakonitimi obrestmi. V reviziji zatrjevana absolutna bistvena kršitev ZPP zato ni podana. Ob preizkusu po uradni dolžnosti (386.člen ZPP) pa je revizijsko sodišče tudi ugotovilo, da sodišči druge in prve stopnje bistvene kršitve iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP nista zagrešili.
Tudi revizijski očitek zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen. Zalaganje obveznosti, ki izvira iz zakonite preživninske obveznosti do skupnega otroka, nima značaja čiste denarne obveznosti in se zato, kot sta materialnopravno pravilno storili tudi sodišči druge in prve stopnje, ta vrednost presoja po času, ko je opredeljena kot čista denarna terjatev. To pa je ob odločanju sodišča prve stopnje, ne pa po času, ko so bili ti izdatki uporabljeni za preživljanje preživninskega upravičenca (133. člen zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih oziroma 218. člen v zvezi s 394. členom zakona o obligacijskih razmerjih).
Iz navedenih razlogov revizija ni utemeljena. Zato jo je revizijsko sodišče zavrnilo (393. člen ZPP).