Jedro

Porok, ki plača del dolga glavnega dolžnika, ima pravico terjati ustrezen del od drugih porokov, četudi se je ta (za isti dolg) kot porok zavezal posebej (kasneje).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (v 2. točki I. ter v točki II.) potrdi.

II. Druga toženka in tožnica sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

(1) Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v pretežnem delu ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice in razsodilo, da je vsaka od toženih strank dolžna tožeči stranki plačati znesek 26.706,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 3. 2006 dalje do dneva plačila (I. 1. in 2. tč.). Višji zahtevek je zavrnilo. Hkrati je odločilo, da sta dolžni toženi stranki, vsaka do polovice, tožnici povrniti pravdne stroške v skupni višini 4.031,17 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku 15 dnevnega paricijskega roka dalje do plačila (II.).

(2) Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99, s kasnejšimi spremembami; ZPP) pravočasno pritožuje druga toženka in višjemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek proti njej zavrne, tožnici pa naloži plačilo njenih pravdnih stroškov, podredno pa, naj sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Opredeljuje svoje pritožbene stroške. Meni, da ni dolžna plačati tožnici, saj ni bila stranka notarskega sporazuma in se je kot porok in plačnik zavezala le banki, ne pa tudi ostalim porokom. Prvemu sodišču očita, da razlogi o tem iz sodbe ne izhajajo. Tožnica je s plačilom postala regresni upravičenec po notarskem sporazumu, ne pa po kreditni pogodbi, zato bi povračilo sorazmernih deležev lahko zahtevala samo od podpisnikov notarskega sporazuma. Sodišče je napačno zaključilo, da je bilo poroštvo sklenjeno med drugo toženko in pokojnim možem tožnice in tako zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter posledično nepravilno uporabilo materialno pravo. Pritožnica navaja, da je bilo podjetje iz registra izbrisano 10. 4. 2001, sama pa bi kot družbenica odgovarjala za dolgove le, če bi bila tožba proti njej vložena v enem letu po izbrisu, kar pa ni bila. Sodišče je glede kreditne pogodbe med družbo I. S. in S. K., s. p., zaslišalo tožečo in drugo toženo stranko ter sledilo tožnici, ki je izpovedala, da denarja ni prejela, ni pa se opredelilo do izjave druge toženke, ki je povedala, da je tožnica denar prejela. Pritožnica zato ugotavlja, da sodišče ni napravilo dokazne ocene, zaradi česar se sodba v tem delu ne da preizkusiti, kar je bistvena kršitev določb postopka. Ker je pritožnica mnenja, da je tožnica s plačilom poravnala svojo obveznost po kreditni pogodbi, je pred sodiščem prve stopnje ugovarjala utemeljenost tožbenega zahtevka, ni pa ugovarjala pobota, kot napačno ugotavlja sodišče. (3) Tožnica je na pritožbo odgovorila, predlaga zavrnitev pritožbe ter priglaša stroške odgovora na pritožbo.

(4) Pritožba ni utemeljena.

(5) Sodba sodišča prve stopnje je pravilna in zakonita. Prvostopenjsko sodišče je pravilno in v celoti ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, nato pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa očitanih kršitev določb pravdnega postopka ni storilo.

(6) Prvostopenjsko sodišče ni ugotovilo, kot navaja pritožnica, da je bilo poroštvo sklenjeno med njo in pokojnim možem tožnice, ampak je pravilno uporabilo 997. čl. in 1005. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78 – 57/89; ZOR, enaka določba sedaj 1012. in 1020. čl. Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS, št. 83/01 s kasnejšimi spremembami; OZ) in zaključilo, da je značilnost poroštvene pogodbe, da se z njo porok zaveže upniku, ne pa poroki drug drugemu, zaradi česar pritožnica odgovarja za dolg solidarno skupaj z ostalimi poroki, čeprav se je sama kot porok zavezala s kreditno pogodbo, ne pa s hipotekarnim sporazumom kot ostali poroki. Neutemeljena je tako pritožbena navedba, da se pritožnica za vračilo plačanega zneska ni zavezala pokojnemu možu tožnice, zaradi česar ni dolžna povrniti sorazmernega dela plačanega zneska, ter da bi tožnica lahko povračilo sorazmernih deležev lahko zahtevala samo od podpisnikov notarskega sporazuma. Ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je tožnica kot porok plačala del obveznosti, zaradi česar je upravičena terjati povračilo od ostali porokov, med katerimi pa je tudi pritožnica, je pravilna in zakonita. Več porokov odgovarja za neki dolg solidarno, ne glede na to, ali so se zavezali kot poroki skupaj ali pa se je vsak zavezal upniku posebej, razen če je s pogodbo njihova obveznost drugače urejena (1005. čl. ZOR). Slednjega pritožnica sploh ne trdi.

(7) Pritožbeni očitek o poteku enoletnega roka, v katerem družbeniki lahko odgovarjajo za dolgove izbrisane družbe, ne izpodbija zaključkov prvega sodišča, nasprotno, pritrjuje jim, saj prvo sodišče sodbe proti drugi toženi stranki ni utemeljilo na tej podlagi, ampak na njeni zavezi iz kreditne pogodbe, da bo za obveznost odgovarjala kot porok.

(8) Tožnica in pritožnica sta v postopku na prvi stopnji res različno izpovedali glede prejema denarja po kreditni pogodbi med družbo I. S. in S. K., s. p.. Prvo sodišče je ocenilo, da bi morala druga toženka kvečjemu ugovarjati pobot, česar ni storila in ne ugotavlja, da bi pobot ugovarjala, kot to nekoliko nejasno ta očita v pritožbi. Prvo sodišče je sicer navedlo, da sledi izpovedbi tožnice glede (ne)prejema posojila, kar pa ni odločilno dejstvo v tej zadevi, vendar se v povezavi z oceno drugih dokazov jasno opredeli, da je tožnica z upnikom sklenila poravnavo, v kateri je bilo dogovorjeno plačilo za obveznost dolžnika I. S. in je torej plačala njegov dolg, ne pa nemara kakšnega svojega, saj pri tem pa ni bila omenjena nobena druga kreditna pogodba ali poplačilo kakšne druge obveznosti. Dolžnik, ki je izpolnil obveznost, ima pravico zahtevati od vsakega sodolžnika, da mu povrne del obveznosti, ki odpade nanj (1. odst. 423. čl. ZOR, sedaj 404. čl. OZ). Porok, ki plača del dolga glavnega dolžnika, ima pravico terjati ustrezen del od drugih porokov, četudi se je ta (za isti dolg) kot porok zavezal posebej.

(9) Pritožbeni očitki pritožnice tako niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa pri preizkusu sodbe sodišča prve stopnje ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), zato je pritožbo zavrnilo, sodbo prvostopenjskega sodišča pa v izpodbijanem delu (v ugodilnem delu glede druge toženke) v skladu s 353. čl. ZPP potrdilo.

(10) Izrek o stroških temelji na določbi 1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP in 155. čl. ZPP. Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato sama trpi stroške, ki so ji pri tem nastali, odgovor na njeno pritožbo pa ni bil potreben, saj nič ni vplival na odločitev o njej, zato tudi tožnica sama krije stroke, ki so ji nastali v pritožbenem postopku.