Jedro

Tožnik se je poškodoval, ko je označeval zložene hlode na skladovnici. Nanj je padel hlod za razmejitev skladovnic, ki ga je njegov sodelavec nameraval pokončno postaviti prečno na zloženo skladovnico z delovnim strojem za nakladanje in razkladanje. Pri tem se je teža hloda, privezanega na vilice grabilca prenesla na skladovnico, zato se je bremenska veriga razrahljala, hlod je zdrsel čez skrajni konec vilic in tožnika zadel v glavo. Sodišče prve stopnje je sledilo stališčem, ki jih je zavzelo pritožbeno sodišče v razveljavitvenem sklepu, da iz delovanja grabilca izvira škodna nevarnost, ki je večja od običajne in je tudi ob veliki skrbnosti ter spoštovanju varnostnih predpisov ni mogoče vedno odvrniti. Ne le, da je delovni stroj, ki dviguje, prevaža in odlaga hlode, nevarna stvar, kot nevarno dejavnost je opredeliti nevaren način transporta z delovnim strojem, do škodnega dogodka oziroma padca hloda je namreč prišlo med običajno uporabo delovnega stroja, ko se je na njegovem grabilcu v pokončnem položaju prenašal dolg in težek hlod, ki je bil dvignjen od tal. Odgovornost toženke je ustrezno utemeljilo na pravilih objektivne odgovornosti (drugi odstavek 131. člena OZ v zvezi s 150. členom.

Presojo delne oprostitve objektivne odgovornosti toženke je sodišče prve stopnje zmotno presojalo na podlagi drugega odstavka 171. člena OZ. Delno oprostitev odgovornosti zaradi soprispevka oškodovanca k nastanku škode, določeno v tretjem odstavku 153. člena OZ, je treba obravnavati kot izjemo. To se odraža tudi v razporeditvi trditvenega in dokaznega bremena; toženka je tista, na kateri je (bilo) trditveno (in posledično dokazno) breme glede dejstev, ki bi privedla do oprostitve odgovornosti, pri čemer je izhodišče za presojo, ali je (bilo) ravnanje oškodovanca, tožnika za objektivno odgovorno osebo (ne)pričakovano objektivno in abstraktno.

Sodišče prve stopnje je pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo upoštevalo višino povprečne mesečne plače na dan odločanja, ki predstavlja podlago za primerjanje zneskov odškodnin v različnih časovnih obdobjih. Pritožbeno sklicevanje tožnika na visoko stopnjo inflacije v času sojenja je neutemeljeno.

Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo o višini premoženjske škode iz naslova tuje pomoči. Pri ugotavljanju obsega tuje pomoči, ki jo je tožnik potreboval po nesreči, je izvedenskemu mnenju D. D. utemeljeno pripisalo večjo težo kot izpovedim tožnika in njegove mame ter partnerke, saj je glede na poškodbe in razpoložljivo zdravstveno dokumentacije ocenil, pri katerih opravilih je tožnik potreboval pomoč. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da je tožnik v prvem mesecu po odpustu iz bolnišnice potreboval tujo pomoč v obsegu dveh ur dnevno, v naslednjih mesecih pa nekaj ur tedensko, zato je sodišče prve stopnje višino odškodnine iz tega naslova pravilno prisodilo glede na seštevek ur in ceno urne postavke. Pritožbeno zavzemanje tožnika za višjo odškodnino za premoženjsko škodo je neutemeljeno.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje spremeni tako, da se izrek na novo glasi: "I. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki odškodnino za nepremoženjsko in premoženjsko škodo v znesku 60.262,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 5. 2019 do plačila.

Zavrne se tožbeni zahtevek v presežku za plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo v znesku 26.777,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od prisojene odškodnine za premoženjsko škodo pred 24. 5. 2019. II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od vročitve pisnega odpravka sodbe plačati stroške postopka v znesku 6.753,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku navedenega roka do plačila."

II. V preostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati stroške pritožbenega postopka v znesku 690,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je dolžna toženka tožniku plačati odškodnino v višini 24.104,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 5. 2019 do plačila. V presežku za plačilo 62.935,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in plačilo zakonskih zamudnih obresti od prisojene odškodnine za premoženjsko škodo pred 24. 5. 2019 je zahtevek zavrnilo. Tožniku je naložilo, da toženki plača stroške postopka v višini 986,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka petnajstdnevnega izpolnitvenega roka do plačila.

2. Tožnik se zoper zavrnilni del sodbe in stroškovno odločitev pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi sodišču prve stopnje očita zmotno presojo o soprispevku k nastanku škode, saj pri tem ni upoštevalo krivdne odgovornosti toženke. Ni se opredelilo do številnih kršitev toženke (v zvezi z neustreznim zapenjanjem hloda z obrabljeno verigo brez varnostne zaponke, protipravnega ravnanja A. A., pomanjkljivim nadzorom nad delovnim procesom, opustitvijo navodil za varno razmejevanje skladovnic, neučinkovitim izvajanjem ukrepov za varno delo in neustrezno komunikacijo), ki predstavljajo vzrok za nastanek škodnega dogodka. V nasprotju z vsebino izvedenskega mnenja B. B. je ugotovilo, da toženka ni ravnala protipravno. Napačno je predpostavilo, da je toženka sprejela Izjavo o varnosti z oceno tveganja, čeprav te listine ni predložila. Zmotno je presodilo, da opustitev navodil v zvezi z varnim razmejevanjem skladovnic ni v vzročni zvezi z nesrečo. Če bi toženka poskrbela, da se delo viličarja ne bi izvajalo sočasno z delom tožnika, do nesreče ne bi prišlo. S tem ko je ugotavljalo, ali se je tožnik glede na svoje izkušnje zavedal, da po koncu skladovnice sledi prenos razmejitvenega hloda, je odločilo izven trditvene podlage. Pri presoji višine tožnikovega soprispevka se je sklicevalo na neprimerljivo sodno prakso. Ker mu je pripisalo previsok soprispevek k nastanku škode, je kršilo 14. člen Ustave RS. Prenizko je odmerilo višino odškodnine za nepremoženjsko škodo, saj pri tem ni ustrezno ovrednotilo izvedenskih mnenj C. C., D. D. in E. E., niti izpovedi tožnika. Pri tem ni upoštevalo primerljive sodne prakse in inflacije. Napačno je ugotovilo obseg tuje nege in pomoči, ki jo je tožnik potreboval po poškodbi, in prenizko odmerilo višino odškodnine za premoženjsko škodo. Zakonske zamudne obresti od odškodnine za premoženjsko škodo je neutemeljeno prisodilo šele od vložitve tožbe dalje, saj je terjatev iz tega naslova zapadla že 16. 1. 2019. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma podrejeno ga razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka se zoper ugodilni del sodbe in stroškovno odločitev pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov. Uveljavlja kršitev 14., 22. in 23. člena Ustave RS, saj je sodišče prve stopnje ravnanje tožnika presojalo v nasprotju s 153. členom OZ in sodno prakso. V nasprotju z razlogi sodbe je presodilo, da ravnanje tožnika ni bilo nepričakovano. Slednji se je nerazumno in po nepotrebnem izpostavil nevarnosti, kljub temu da je bil seznanjen s prepovedjo zadrževanja v območju delovanja grabilca in bil na to tudi izrecno opozorjen. Njegovega ravnanja toženka ni mogla predvideti niti ga odvrniti oziroma preprečiti, zato je podan razlog za izključitev njene objektivne odgovornosti. Tožnik je vsaj v 95 odstotkih soprispeval k nastanku škodnega dogodka. Sodišče prve stopnje je višino odškodnine za nepremoženjsko škodo odmerilo previsoko in v nasprotju s primerljivo sodno prakso. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, skupaj s stroškovno posledico. Priglaša stroške pritožbe.

4. Stranki v odgovoru na pritožbo prerekata navedbe iz pritožbe nasprotne stranke, predlagata njuno zavrnitev in potrditev po nasprotni stranki izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje. Priglašata stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba toženke ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v mejah razlogov iz pritožb; po uradni dolžnosti je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

7. Sodišče prve stopnje je obrazložilo dejanske ugotovitve in pravno presojo, zato je pritožbeno sodišče sprejeto odločitev lahko preizkusilo. Očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo tožnik uveljavlja glede pomanjkljivih razlogov v zvezi z opustitvijo ukrepov za varno delo, toženka pa v zvezi z nepričakovanostjo ravnanja tožnika, ni podana. Ugotovljena dejstva, še manj pa povzeta vsebina izvedenskega mnenja glede organizacije dela na dan škodnega dogodka niso v nasprotju s samim mnenjem sodnega izvedenca B. B., zato ni podana niti absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo v pritožbi neutemeljeno zatrjuje tožnik.

8. Sodišče prve stopnje je v novem sojenju je pravilno ugotovilo, da se je tožnik poškodoval 26. 4. 2016, ko je označeval zložene hlode na skladovnici. Nanj je padel hlod za razmejitev skladovnic, ki ga je njegov sodelavec A. A. nameraval pokončno postaviti prečno na zloženo skladovnico z delovnim strojem za nakladanje in razkladanje. Pri tem se je teža hloda, privezanega na vilice grabilca prenesla na skladovnico, zato se je bremenska veriga razrahljala, hlod je zdrsel čez skrajni konec vilic in tožnika zadel v glavo. Sodišče prve stopnje je sledilo stališčem, ki jih je zavzelo pritožbeno sodišče v razveljavitvenem sklepu, da iz delovanja grabilca izvira škodna nevarnost, ki je večja od običajne in je tudi ob veliki skrbnosti ter spoštovanju varnostnih predpisov ni mogoče vedno odvrniti. Ne le, da je delovni stroj, ki dviguje, prevaža in odlaga hlode, nevarna stvar, kot nevarno dejavnost je opredeliti nevaren način transporta z delovnim strojem, do škodnega dogodka oziroma padca hloda je namreč prišlo med običajno uporabo delovnega stroja, ko se je na njegovem grabilcu v pokončnem položaju prenašal dolg in težek hlod, ki je bil dvignjen od tal.1 Odgovornost toženke je ustrezno utemeljilo na pravilih objektivne odgovornosti (drugi odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika - OZ v zvezi s 150. členom OZ); presoji, da je podlaga odgovornosti objektivna zaradi nevarne dejavnosti, toženka v pritožbi niti ne oporeka.

9. Pogoji za popolno ali delno oprostitev objektivne odgovornosti imetnika nevarne stvari oziroma obratovalca, ki izvaja nevarno dejavnost, so določeni v 153. členu OZ. Ta člen OZ v drugem odstavku določa, da je imetnik prost odgovornosti, če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca ali koga tretjega, ki ga ni mogel pričakovati ali se njegovim posledicam izogniti, v tretjem odstavku pa, da je imetnik deloma prost odgovornosti, če je oškodovanec prispeval k nastanku škode.

10. Toženka je delno oprostitev svoje odgovornosti v postopku utemeljevala z navedbami, da je tožnik kršil prepoved zadrževanja ob skladovnici med nameščanjem razmejitvenega hloda. Sodišče prve stopnje z ugotavljanjem tožnikovega zavedanja o bližini grabilca ni odločalo mimo trditvene podlage strank. Poleg prepovedi zadrževanja ob skladovnici med nameščanjem razmejitvenega hloda je toženka izpostavila samo prepoved zadrževanja v okolici delovnega stroja, ki glede na ugotovljeno dejstvo, da je tožnik opravljal delo ob skladovnici, ko se je pripeljal delovni stroj, sama po sebi ni bistvena. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem sledilo mnenju sodnega izvedenca, da je delovni stroj prišel v območje, kjer je delal tožnik.

11. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo potek škodnega dogodka, vendar se je zmotno postavilo na stališče, da ugotovljena dejstva utemeljujejo tožnikov soprispevek v deležu 60 odstotkov. Po presoji pritožbenega sodišča niso izpolnjeni pogoji niti za popolno niti delno oprostitev objektivne odgovornosti toženke za nastalo škodo.

12. Toženka se v pritožbi s sklicevanjem na nerazumno ravnanje tožnika neutemeljeno zavzema za oprostitev objektivne odgovornosti. Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da tožnikovo zadrževanje v območju skladovnic za toženko ni bilo nepričakovano, kar še toliko bolj velja upoštevaje, da je opravljal (svoje) delo označevanja hlodov (in da v zvezi s tem ni bilo konkretnih navodil oziroma ukrepov za varno označevanje hlodov). Delavci toženke so se običajno in pogosto nahajali v območju skladovnic, na s tem povezano nevarnost je redno opozarjal zakoniti zastopnik toženke, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje.2 V obrazložitvi sodbe je citiralo stališča sodne prakse, da v sfero rizika objektivno odgovornega imetnika nevarne stvari spadajo tudi neprevidna, nepremišljena in celo nekatera nerazumna ravnanja oškodovanca3 (kar sicer tožnikovo ni bilo). Pravilno je presodilo, da izključitvene okoliščine iz drugega odstavka 153. člena OZ niso podane.

13. Sodna praksa, na katero se v pritožbi sklicuje toženka, se nanaša na povsem drugačne dejanske okoliščine - hojo po železniški progi, letenje ob ničelni vidljivosti, nepooblaščeno ravnanje tretje osebe, vožnjo po nasprotni strani ceste in samovoljno ravnanje oškodovancev, ki z obravnavano zadevo niso primerljive. Toženka v pritožbi neutemeljeno zatrjuje odstop od sodne prakse in kršitev načel iz 14., 22. in 23. člena Ustave RS.

14. Presojo delne oprostitve objektivne odgovornosti toženke je sodišče prve stopnje zmotno presojalo na podlagi drugega odstavka 171. člena OZ. Delno oprostitev odgovornosti zaradi soprispevka oškodovanca k nastanku škode, določeno v tretjem odstavku 153. člena OZ, je treba obravnavati kot izjemo. To se odraža tudi v razporeditvi trditvenega in dokaznega bremena; toženka je tista, na kateri je (bilo) trditveno (in posledično dokazno) breme glede dejstev, ki bi privedla do oprostitve odgovornosti, pri čemer je izhodišče za presojo, ali je (bilo) ravnanje oškodovanca, tožnika za objektivno odgovorno osebo (ne)pričakovano objektivno in abstraktno.

15. Tožnik v pritožbi utemeljeno izpostavlja izostanek navodil v zvezi z varnim razmejevanjem skladovnic. Glede sočasnega označevanja skladovnic in njihovega razmejevanja je sodišče prve stopnje ugotovilo, da uskladitev posameznih opravil ni bila niti zakonsko določena niti posebej opredeljena z navodili toženke. Kljub temu, da je ugotovilo opustitev navodil v zvezi z varnim razmejevanjem skladovnic v internih aktih toženke, je takšno organizacijo delovnega procesa štelo kot skladno s pravili varnega dela. Izostanka navodil za varno razmejevanje skladovnic pri presoji ustreznosti in varnosti organizacije delovnega procesa ni upoštevalo z utemeljitvijo, da tožnik trditev v zvezi s tem ni podal; poleg tega je štelo, da izostanek navodil ni v vzročni zvezi z nastalo škodo.

16. Sodišče prve stopnje je ob navedenih izhodiščih za presojo (delne) oprostitve odgovornosti zmotno tožniku očitalo pomankljivo trditveno podlago. Zmotno je uprabilo materialno pravo. Ker glede postopka razmejevanja skladovnic toženka ni podala navodil, ni mogoče šteti, da je bilo sočasno označevanje in razmejevanje skladovnic prepovedano. Pravila varnega razmejevanja skladovnic so bistvena za presojo tožnikovega soprispevka; ni namreč mogoče šteti, kot je sodišče prve stopnje, da je tožnik ob izostanku pravil kršil prepoved zadrževanja v območju skladovnice. Stališče sodišča prve stopnje, da opustitev navodil glede varnega razmejevanja skladovnic v internih aktih delodajalca ni v neposredni zvezi z nastankom škodnega dogodka, je napačno in v nasprotju s presojo, da naj bi tožnik s kršitvijo prepovedi zadrževanja ob skladovnici med nameščanjem razmejitvenega hloda prispeval k nastanku škodnega dogodka.

17. Za varstvo pri delu je primarno zadolžen delodajalec (45. člen Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1; 5. člen Zakona o varnosti in zdravju pri delu - ZVZD-1). Delavec je dolžan spoštovati in izvajati predpise in ukrepe za varstvo pri delu ter pazljivo opravljati delo (35. člen ZDR-1, 12. člen ZVZD-1) in upoštevati navodila delodajalca (prvi odstavek 34. člena ZDR-1). Zatrjevanje in dokazovanje ravnanja v nasprotju s temi obveznostmi je breme toženke, pri čemer opustitve na njeni strani ni mogoče šteti v škodo tožnika. V odsotnosti navodil o varnem razmejevanju skladovnic tožniku ni mogoče očitati njihove kršitve. Toženka je zato tožniku za nastalo škodo v celoti odgovorna, njeno nasprotno zavzemanje za (višji) soprispevek tožnika (oprostitev odgovornosti) pa je neutemeljeno.

18. V zvezi s presojo soprispevka je utemeljen tudi pritožbeni očitek tožnika glede sklicevanja sodišča prve stopnje na neustrezno sodno prakso. Drži, da okoliščine prometne nesreče voznika tovornjaka, ki je zaspal med vožnjo, in padca delavca, ki je brez varnostnega pasu menjaval plošče na strehi, niso primerljive z obravnavano nesrečo pri delu.

19. Ne le to, da ob odsotnosti navodil za varno delo tožniku ni mogoče očitati, da jih je kršil (da bi se toženka delno razbremenila odgovornosti); odsotnost navodil o varnem razmejevanju skladovnic (da se delo tožnika in nameščanje razmejitvenega hloda ne sme izvajati istočasno) je podlaga za krivdno odgovornost toženke za nastalo škodo.4 V zvezi s tem je sodišče prve stopnje zmotno razlogovalo o neobstoju zakonske podlage za izvajanje konkretnih ukrepov za varno označevanje hlodov, saj je ta vsebovana v že izpostavljenih določbah ZDR-1 in ZVZD-1, ki delodajalcu nalagajo zagotavljanje pogojev za varno delo. Opustitev toženke je v vzročni zvezi s škodo (poškodbo, ki jo je tožnik utrpel); če bi toženka poskrbela za (jasna) navodila o razmejevanju skladovnic (kdaj se izvaja označevanje hlodov, pred ali po tem, ko se namesti hlod za razmejitev skladovnic), do škodnega dogodka ne bi prišlo.

20. Sodišče prve stopnje je o višini odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki jo je tožnik zahteval iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, strahu ter duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, odločilo skladno s 179. členom OZ. Tožnik v pritožbi sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da naj bi relevantnim okoliščinam iz izvedenskih mnenj C. C., D. D. in E. E. ter njegove izpovedi pripisalo premajhno težo. Sodišče prve stopnje je vsa izvedenska mnenja pravilno povzelo, jih dokazno ocenilo in skupaj z izpovedjo tožnika ustrezno upoštevalo pri ugotavljanju za odločitev bistvenih dejstev.

21. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik zaradi poškodbe glave (udarnina v predelu temenske in senčne regije na desni strani glave, zlom desne senčnice, zlom desne temenične kosti, manjši hematom nad trdo opno možganov na senčno zatilničnem predelu na desni strani, manjši hematom med trdo in mehko opno možganov na senčno zatilničnem predelu na desni strani, manjša krvavitev pod pajčevinasto možgansko ovojnico v predelu zatilja na desni strani, udarnine možganov v desni senčni regiji, izliv krvi v desno notranje uho ter desni mastoid, poškodba desnega notranjega ušesa in pretres možganov; postkontuzijski oziroma posttravmatski sindrom) v času hospitalizacije (od 26. 4. 2016 do 4. 5. 2016) prestajal hude bolečine, zaradi katerih je prejemal redno protibolečinsko terapijo. Imel je pogoste hude glavobole še tri tedne po nesreči, nato dva meseca občasne hude glavobole, ki so v naslednjih šestih mesecih postopoma pojenljali, vendar je občasne glavobole blažje do srednje stopnje pričakovati v prihodnje. Prejemal je antiepileptično terapijo in prestal številne preiskave ter preglede pri nevrologu, nevrokirurgu, otorinolaringologu in izbranemu zdravniku, njegovo nevrokirurško zdravljenje je bilo zaključeno 15. 10. 2017. Zaradi zdravljenja poškodb je bil tožnik v bolniškem staležu od 26. 4. 2016 do 30. 10. 2016, delo s krajšim delovnim časom je nato opravljal do 5. 8. 2018. Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje tožniku iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem priznalo primerno odškodnino v višini 17.500,00 EUR. Višina prisojene odškodnine ob upoštevanju načela individualizacije (predvsem časa trajanja bolniškega staleža in dejstva, da tožnik ni bil podvržen operativnemu posegu) bistveno ne odstopa od primerov iz sodne prakse, niti sodbe VS RS II Ips 450/2002 z dne 25. 9. 2003, na katero se v pritožbi sklicuje tožnik. V sodbah VS RS II Ips 235/2010 in VS RS II Ips 280/2013 z dne 22. 5. 2014 sta oškodovanca utrpela hujše nevšečnosti med zdravljenjem kot tožnik (trikratna hospitalizacija, operacija …), kar opravičuje višjo prisojeno odškodnino.

22. Pritožbeni očitki toženke o previsoko prisojeni odškodnini iz naslova strahu so neutemeljeni. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da se je tožnik ob škodnem dogodku hudo prestrašil. Tri dni pogosto in pet dni občasno je bil zaskrbljen za izid zdravljenja. Zmerno zaskrbljen je bil še šest mesecev, lažje dve leti po nesreči, pri čemer še vedno občuti bojazen pred ponovitvijo nesreče. Tožniku je iz tega naslova upravičeno prisodilo odškodnino v višini 5.000,00 EUR. Takšna presoja je skladna s podobnimi primeri iz sodne prakse.5

23. Stranki v pritožbah neutemeljeno izpodbijata višino odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Glede na ugotovljene okoliščine, predvsem njegovo starost (38 let) in trajno osebnostno spremenjenost (razdražljivost), kot tudi dejstvo, da po nesreči težje in samo za polovični delovni čas opravlja delo (uvrščen je v III. kategorijo invalidnosti z omejitvami pri dvigovanju težjih bremen), da je opustil popoldansko dejavnost in športno udejstvovanje in da ima težave na kognitivnem področju (s pomnjenjem, koncentracijo) ter sluhom na desno uho, je sodišče prve stopnje tožniku ustrezno priznalo odškodnino v višini 37.000,00 EUR. Prisojeni znesek je primerljiv, kot je bil v sodbi VS RS II Ips 450/2002 z dne 25. 9. 2003, na katero se v pritožbi sklicuje tožnik. Drugače velja za sodbo VS RS II Ips 235/2010 z dne 7. 4. 2011, s katero je bilo oškodovancu, ki je utrpel hujše trajne posledice (težka naglušnost, epilepsija, pristanek na socialnem dnu), utemeljeno prisojena višja odškodnina.

24. Sodišče prve stopnje je pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo upoštevalo višino povprečne mesečne plače na dan odločanja, ki predstavlja podlago za primerjanje zneskov odškodnin v različnih časovnih obdobjih. Pritožbeno sklicevanje tožnika na visoko stopnjo inflacije v času sojenja je neutemeljeno.

25. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo o višini premoženjske škode iz naslova tuje pomoči. Pri ugotavljanju obsega tuje pomoči, ki jo je tožnik potreboval po nesreči, je izvedenskemu mnenju D. D. utemeljeno pripisalo večjo težo kot izpovedim tožnika in njegove mame ter partnerke, saj je glede na poškodbe in razpoložljivo zdravstveno dokumentacije ocenil, pri katerih opravilih je tožnik potreboval pomoč. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da je tožnik v prvem mesecu po odpustu iz bolnišnice potreboval tujo pomoč v obsegu dveh ur dnevno, v naslednjih mesecih pa nekaj ur tedensko, zato je sodišče prve stopnje višino odškodnine iz tega naslova pravilno prisodilo glede na seštevek ur in ceno urne postavke. Pritožbeno zavzemanje tožnika za višjo odškodnino za premoženjsko škodo je neutemeljeno.

26. Sodišče prve stopnje je začetek teka zamudnih obresti od prisojene odškodnine za premoženjsko škodo pravilno vezalo na datum vložitve tožbe. Četudi je denarna terjatev tožnika iz tega naslova zapadla že pred 24. 5. 2019, tega dne toženka (še) ni bila v zamudi (katere posledica je obveznost plačila zamudnih obresti).6 Drugi odstavek 299. člena OZ veže nastop zamude in tek zamudnih obresti na poziv upnika k izpolnitvi obveznosti. Tožnik je šele z vložitvijo tožbe toženko pozval, naj mu povrne nastalo škodo. V pritožbi se neutemeljeno sklicuje na sodbo VSL II Cp 3015/2014 z dne 4. 3. 2015, ki se nanaša na specifikacijo denarnega zahtevka v izvensodnem opominu, ki ga je upnik na dolžnika naslovil pred vložitvijo tožbe.

27. Sodišče prve stopnje je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje glede soprispevka tožnika (delne oprostitve odgovornosti toženke) delno zmotno uporabilo materialno pravo. V tem delu je pritožbeno sodišče tožnikovi pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo delno spremenilo, tako da je prisojeno odškodnino zvišalo, kot je razvidno iz izreka (5. točka 385. člena ZPP). V preostalem, ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožnika in v celoti pritožbo toženke zavrnilo in potrdilo nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

28. Zaradi delnega uspeha tožnika v pritožbenem postopku se je spremenil uspeh strank v postopku pred sodiščem prve stopnje (tožnik je uspel v deležu 69 odstotkov, toženka 31 odstotkov), zato je pritožbeno sodišče na podlagi 165. člena ZPP ponovno odločilo o stroških postopka na prvi stopnji. Sodišče prve stopnje je tožniku skladno z Odvetniško tarifo (OT) pravilno priznalo stroške v višini 15.027,04 EUR; ob upoštevanju uspeha v sporu je tožnik upravičen do povračila stroškov v višini 10.368,66 EUR. Toženki je pravilno priznalo stroške v višini 11.662,12 EUR, upravičena je do povračila 3.615,26 EUR; po pobotu je dolžna tožniku plačati stroške postopka v znesku 6.753,40 EUR.

29. Ker je tožnik delno uspel v pritožbenem postopku, je v skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP upravičen do povračila ustreznega dela stroškov pritožbe ter v celoti stroškov odgovora na pritožbo toženke. Ker toženka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbe; do povračila stroškov odgovora na pritožbo je upravičena glede na uspeh. Glede na vrednost po tožniku izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje (62.935,09 EUR) znaša njegov uspeh v pritožbenem postopku v deležu 57 odstotkov; v deležu 43 odstotkov je z odgovorom na pritožbo tožnika uspela toženka. Skladno z OT je pritožbeno sodišče tožniku priznalo nagrado za sestavo pritožbe v višini 1250 točk, materialne stroške in davek na dodano vrednost, kar glede na uspeh znaša 532,00 EUR. Višjih stroškov pritožbeno sodišče ni priznalo, saj so bodisi že zajeti v ostalih postavkah oziroma sploh niso nastali (uveljavljanje povračila sodne takse). Toženka je upravičena do nagrade za sestavo odgovora na pritožbo v višini 1250 točk, ki vključuje komunikacijo s stranko, upravičena je do materialnih stroškov in davka na dodano vrednost; glede na uspeh 401,32 EUR. Glede na vrednost po toženki izpodbijanega dela sodbe (24.104,99 EUR) je tožnik upravičen do 750 točk za odgovor na pritožbo, materialne stroške in davek na dodano vrednost, skupaj 560,00 EUR. Po pobotu je toženka dolžna tožniku povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 690,68 EUR.

1 Iz 3. člena Pravilnika o varstvu pri delu v gozdarstvu izhaja, da se dela, ki so se opravljala tudi v obravnavanem primeru, tj. nakladanje, prevoz gozdnih asortimentov in dela pri skladiščenju lesa, štejejo za dela z večjo nevarnostjo za poškodbe in zdravstvene okvare. 2 Glede nadzora in opozoril zakonitega zastopnika toženke je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so bila ta splošna ("... pazite, pazite"; "... pazite na sebe in pazite na druge, na varnost"). 3 Sodba in sklep VS RS II Ips 539/2008 z dne 19. 1. 2012. 4 Toženka je tožniku očitala še, da pri delu ni nosil čelade. V zvezi s čelado velja enako kot s prepovedjo zadrževanja v območju skladovnice - ob odsotnosti jasnih navodil, da se pri delu označevanja hlodov nosi čelado, tožniku ni mogoče očitati kršitve. 5 Sodbi VS RS II Ips 481/2006 z dne 4. 12. 2008, II Ips 73/2001 z dne 4. 10. 2001; sklep VS RS DoR 98/2012. 6 Stališče, da nastanka zamude odškodninske terjatve za premoženjsko škodo ni enačiti z zapadlostjo, je bilo že sprejeto v sodbi VDSS Pdp 261/2023 z dne 21. 11. 2023.