Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VSL sodba in sklep I Cpg 761/99

ECLI:SI:VSLJ:1999:I.CPG.761.99 Gospodarski oddelek

pritožbeni razlog bistvena kršitev določb pravdnega postopka absolutna bistvena kršitev razsojena stvar res iudicata
Višje sodišče v Ljubljani
17. november 1999
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Tožena stranka je s pobotnim ugovorom, razen za terjatvi po računih št. 0404 in št. 0405 uveljavljala isto terjatev kot v tožbenem zahtevku iz nasprotne tožbe, ki pa je bil že pravnomočno zavrnjen.

Zato bi po 2. odstavku 333. člena ZPP sodišče moralo pobotni ugovor zavreči. Na podlagi 2. odstavka 369. člena ZPP je zato to storilo pritožbeno sodišče.

Izrek

1.Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 7. točki izreka (razen za znesek 3.400.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15.11.1994 dalje in za znesek 3.020.500,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15.11.1994 dalje) razveljavi in se pobotni ugovor zavrže. 2.V preostalem delu se pritožba kot neutemeljena zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

3.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 323.056,00 SIT v 8 dneh.

Obrazložitev

Z uvodoma citirano sodbo je prvostopno sodišče sklep o izvršbi obdržalo v veljavi v prvi točki za glavnico 46.245.487,60 SIT in v 3. točki izreka za izvršilne stroške. Sklep o izvršbi pa je razveljavilo v delu, v katerem je tožeča stranka zahtevala plačilo zakonitih zamudnih obresti od zneskov 420.086,50 SIT, 52.200,00 SIT in 33.250,00 SIT od zapadlosti posameznih računov do plačila. Hkrati je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči plačati 25.120.726,40 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.10.1996 dalje do plačila, 866.270,51 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.12.1998 dalje do plačila, 31.449.407,18 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.12.1998 dalje do plačila in zakonite zamudne obresti od glavnice 46.245.487,60 SIT od 1.12.1998 dalje do plačila. Ugotovilo je, da ne obstoji terjatev tožene stranke v višini 68.976.523,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega računa do plačila. Toženi stranki je naložilo še povračilo pravdnih stroškov tožeče stranke.

Zoper sodbo se je v delu, v katerem v prvostopnem postopku ni uspela, pravočasno pritožila tožena stranka iz razlogov nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Predlagala je, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje. Navedla je, da poslovno razmerje med strankama ni sporno. Tožnik je tožencu posredoval v smislu ponudbe katalog promocijskih in poslovnih daril ter cenik, pri nakupu za trgovine pa je tožnik jamčil rabat v višini 15 do 25 %, odvisno od vrste in števila kupljenih artiklov. Ker je imela tožena stranka v spornem obdobju registrirano kot svojo dejavnost trgovino na debelo in drobno, je bila upravičena do rabata za trgovine.

Večina naročil je bilo posredovanih po telefonu, zato ni dvoma, da sta bila katalog in cenik podlaga za naročilo. Ta posebnost poslovanja je tožeči stranki omogočila, da ni upoštevala rabata. Priča J. U. je izrecno povedal, da so plačila računov "odobravali drugi direktorji" in da niso "nikoli posebej preverjali cene". Le v nekaterih računih je tožeča stranka artikle zaračunala po pravilni ceni z rabatom. Sodišče je napačno zaključilo, kdaj so bile posamezne pogodbe sklenjene, ker ni razčistilo, kdo je na strani tožene stranke posredoval ponudbo in kakšna je bila njena vsebina. Zaradi ugotovljenega načina poslovanja ne obstajajo obojestransko podisane listine, iz katerih bi bile razvidne cene.

Pritožbenih stroškov ni priglasila.

V odgovoru na pritožbo je tožeča stranka predlagala, naj jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne in priglasila stroške odgovora.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in v okviru razlogov, na katere po 2. odstavku 365. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti. Pri tem je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pri odločitvi v 7. točki izreka sodbe zagrešilo bistveno postopkovno kršitev iz 11. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Z odločitvijo, da v pobot uveljavljena terjatev ne obstoji, je namreč odločilo o zahtevku, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno. S sodbo opr. št. VI Pg 539/95 je bil nasprotni tožbeni zahtevek tožene stranke zavrnjen in Višje sodišče je s sodbo in sklepom opr. št. I Cpg 612/97 sodbo sodišča prve stopnje v tem delu potrdilo. Tožena stranka je s pobotnih ugovorom, razen za terjatvi po računih št. 0404 in št. 0405 uveljavljala isto verjatev kot v tožbenem zahtevku iz nasprotne tožbe, ki pa je bil že pravnomočno zavrnjen. Zato bi po 2. odstavku 333. člena ZPP sodišče moralo pobotni ugovor zavreči. Na podlagi 2. odstavka 369. člena ZPP je zato to storilo pritožbeno sodišče. Ker pa tožena stranka ni predložila dokazil, da je plačala računa št. 0404 in št. 0405, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ta del terjatve, uveljavljane s pobotnim ugovorom, ne obstoji in utemeljeno pobotni ugovor v tem delu zavrnilo.

Prvostopno sodišče pa je pravilno tudi ugotovilo, da je tožena stranka artikle iz kataloga tožeče stranke kupovala kot končni kupec, kar je potrdila priča J. U., izhaja pa tudi iz dejstva, da tožena stranka v prvostopnem postopku ni predložila izjave, na podlagi katere bi bila oproščena plačila prometnega davka, ker naj bi bili naročeni artikli namenjeni za nadaljnjo prodajo.

Tožeča stranka je bila zato upravičena zaračunavati grosistične cene iz cenika brez odobritve rabata, ki je veljal le za prodajo trgovinam (torej za nadaljnjo prodajo). Na drugačno presojo ne vpliva niti dejstvo, da je bila tožena stranka v spornem obdobju sicer registrirana za opravljanje dejavnosti trgovine na drobno in debelo.

Skladno s 4. odstavkom 4. člena ZGD gospodarske družbe poleg poslov, ki sodijo v okvir njene dejavnosti, opravljajo tudi druge posle, ki so potrebni za njen obstoj in za opravljanje dejavnosti, ne pomenijo pa neposrednega opravljanja dejavnosti. Tožena stranka je torej sporne artikle, plačilo katerih vtožuje tožeča stranka v tem postopku,lahko kupovala za lastne potrebe.

Način poslovanja med pravdnima strankama ni v ničemer neobičajen, kot to skuša v pritožbi prikazati tožena stranka. Za sklenitev kupoprodajne pogodbe za premičnine tudi ni potrebna obojestransko podpisana listina. Pogodba je sklenjena že, ko se stranki zedinita o njenih bistvenih sestavinah (primerjaj 26. člen ZOR). Glede na dejstvo, da so bile cene v katalogu priloženem ceniku določene, ter glede na prepričljivo izpovedbo priče J. U. (ki je tudi sam potrjeval račune tožeče stranke), da tožena stranka do rabatov iz cenika ni bila upravičena, sodišče tudi ni imelo podlage za dvom, da med strankama v času sklepanja kupoprodajne pogodbe do soglasja volj glede cene posameznih artiklov ne bi prišlo. Izpovedbo navedene priče, ki jo pritožnica v pritožbi povzema iztrgano iz celotnega konteksta, je prvostopno sodišče pravilno ocenilo. Samo dejstvo, da je tožeča stranka pri posameznih naročilih toženi stranki priznavala rabat, pa še ne pomeni, da bi to morala storiti pri vseh ostalih naročilih. Tožena stranka bi tak, drugačen dogovor za vsako posamezno naročilo morala posebej dokazati.

Dejansko stanje je prvostopno sodišče v obsegu trditvene in dokazne podlage spora pravilno in popolno ugotovilo in tudi materialnopravno pravilno odločilo. Ker pri tem ni zagrešilo bistvenih postopkovnih kršitev iz 2. odstavka 354. člena ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo v preostalem delu kot neutemeljeno zavrnti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (368. člen ZPP).

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, je dolžna na podlagi 1. odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 155. členom ZPP tožeči stranki povrniti njene stroške odgovora na pritožbo - to je nagrado pooblaščencu za sestavo odgovora po tarifni št. 16/1 Odvetniške tarife 2500 točk in za končno poročilo stranki po tarifni št. 33 Odvetniške tarife 10 točk, glede na vrednost točke 87,40 SIT, torej skupno 219.374,00 SIT odvetniških stroškov ter takso za odgovor na pritožbo po tarifni št. 1/2 v zvezi s tarifno št. 1/5 ZST 103.682,00 SIT. Navedene stroške je tožeči stranki dolžna plačati tožena stranka.

Določbe ZPP/77 je pritožbeno sodišče uporabilo na podlagi 1. odstavka 498. člena ZPP (Ur. list RS št. 26/99).

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia