Jedro

Tožniku je prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo v višini 35.000 EUR v skladu s 179. členom OZ.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka (toženka) dolžna tožeči stranki (tožniku) poleg že izplačane odškodnine 18.800,00 EUR v roku 15 dni plačati še 17.451,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 10. 2. 2017 dalje do plačila (I. točka izreka), kar je tožeča stranka zahtevala več, je zavrnilo (II. točka izreka). Glede stroškov je sodišče odločilo, da je toženka dolžna tožniku povrniti njegove pravdne stroške v višini 1.278,52 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo (kot je razvidno iz obrazložitve pritožbe, zoper del ugodilnega dela sodbe) se zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pritožuje toženka, ki predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da višino prisojene odškodnine zniža in v sorazmerju s tako znižano odškodnino tožniku naloži povračilo stroškov pravdnega postopka ter pritožbenih stroškov, ki so nastali toženki, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od preteka 15 dnevnega izpolnitvenega roka po izdaji sodbe pritožbenega sodišča dalje, do plačila. Toženka navaja, da je izpodbijana sodba delno nepravilna in nezakonita, zlasti je sodišče prve stopnje nepravilno in v nasprotju z dosedanjo sodno prakso prisodilo višino odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki jo je tožnik utrpel v posledici škodnega dogodka.

3. Glede denarne odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti tožnika med zdravljenjem toženka povzema dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje. Sodišče je med drugim upoštevalo, da je moral tožnik praktično do konca aktivnega zdravljenja nositi opornico za 3-5 prst desne roke, pri čemer je sodišče napačno zapisalo, da naj bi to trajalo do marca 2018. Navedeno ne izhaja iz ugotovitev izvedenca, ki je v svojem izvedeniškem mnenju navedel, da je aktivno zdravljenje trajalo do 9. 2. 2017, formalno zdravljenje pa do 23. 3. 2018. Ker je sodišče zmotno ugotovilo, do kdaj je tožnik nosil opornico, je posledično neprimerno odmerilo tudi odškodnino iz tega naslova. Iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin in prestanih nevšečnosti med zdravljenjem je sodišče tožniku prisodilo denarno odškodnino v višini 15.000,00 EUR, ki je, glede na sodno prakso v primerljivih primerih, pretirana. Toženka povzema vsebino primerov, za katere zatrjuje, da so primerljivi s sporno zadevo (odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 501/2002, II Ips 1073/2008, II Ips 564/2002 in II Ips 617/2008). S tem, ko je sodišče prve stopnje, glede na s strani izvedenca ugotovljen obseg telesnih bolečin tožnika, odmerilo previsoko odškodnino, je napačno uporabilo materialno pravo. Tudi glede duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti tožnika toženka povzema s strani sodišča prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje. Navaja, da je glede na sodno prakso v primerljivih primerih (sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 564/2002) in glede na ugotovitve izvedenca medicinske stroke tožniku prisojena denarna odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini 15.000,00 EUR bistveno previsoka. Enako velja za prisojeno denarno odškodnino zaradi pretrpljenega strahu tožnika v višini 3.000,00 EUR in zaradi skaženosti v višini 2.000,00 EUR. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, ki ga toženka povzema, je prisojena odškodnina po obeh postavkah pretirana, kar izhaja iz sodne prakse v primerljivih primerih. Glede strahu se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 1001/2006, glede skaženosti pa na sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 634/2004. 4. Tožnik na pritožbo toženke ni odgovoril. 5. Pritožba ni utemeljena.

6. V skladu s prvim odstavkom 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ) pripada oškodovancu za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali osebnostne pravice ali smrti bližnjega in za strah, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo,1 pravična denarna odškodnina, neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi, če premoženjske škode ni. Pri odločanju o višini odškodnine za nepremoženjsko škodo sodišče upošteva pomen prizadete dobrine in namen te odškodnine, ne sme pa podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom (drugi odstavek 179. člena OZ).2

7. Glede denarne odškodnine za tožnikove telesne bolečine in nevšečnosti toženka neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je moral tožnik nositi opornico za 3-5 prst desne roke do marca 2018, kar iz ugotovitev izvedenca ne izhaja. Sodišče prve stopnje je res na 14. strani sodbe v 29. točki obrazložitve navedlo, da je moral tožnik: »praktično do konca aktivnega zdravljenja (do marca 2018) nositi opornico za 3-5 prst,«, vendar glede na siceršnje razloge sodišča prve stopnje v zvezi s tem sodišče druge stopnje ugotavlja, da gre le za pomoto pri zapisu datuma, ki ni vplivala na odmero odškodnine. Sodišče je namreč na isti strani sodbe v 27. točki obrazložitve pravilno navedlo, da je aktivno zdravljenje trajalo do dne 9. 2. 2017, enako, da je zdravljenje trajalo do 9. 2. 2017, je navedlo tudi na 12. strani sodbe, v 23. točki, pri povzemanju ugotovitev izvedenca. Pritožbeni očitek o zmotno ugotovljenem času nošenja opornice tako ni utemeljen.

8. Ostalih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje toženka ne izpodbija. Ob ugotovljenem dejanskem stanju pa neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje glede na sodno prakso tožniku prisodilo pretirano oziroma previsoko denarno odškodnino iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti, duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, zaradi skaženosti in za strah. Po presoji pritožbenega sodišča je namreč sodišče prve stopnje z odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo tožnika pravilno izpolnilo standard pravične denarne odškodnine iz 179. člena OZ.

9. Na podlagi dejanskih ugotovitev o trajanju in intenzivnosti telesnih bolečin tožnika in ugotovljenih nevšečnosti med zdravljenjem, ki izhajajo iz 27. točke obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje in ki jih toženka, razen glede že navedenega neutemeljenega očitka o času nošenja opornice za 3-5 prst desnice, ne izpodbija, je sodišče prve stopnje za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem tožniku pravilno prisodilo denarno odškodnino v višini 15.000,00 EUR oziroma 13,36 povprečnih plač.3 Toženka se s v zvezi s trditvijo, da je tožniku iz tega naslova prisojena previsoka denarna odškodnina, sklicuje med drugim na sodbo VS RS II Ips 501/2002. Navaja, da je bilo oškodovancu z več komplikacijami4 in s primerljivimi bolečinami iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem prisojenih 1.600.000,00 SIT oziroma 11 povprečnih plač, torej 25% manj kot v konkretnem primeru. Njena navedba ni utemeljena, saj je bilo iz tega naslova oškodovancu prisojenih 13,94 povprečnih plač,5 torej celo nekoliko več kot tožniku, primerljive pa so tudi nevšečnosti v obeh zadevah (glej 27. točko obrazložitve sodbe prve stopnje), pri čemer je imel tožnik (drugače kot oškodovanec v navedeni zadevi, ki je bil med zdravljenjem le delno vezan na strežbo bolniškega osebja) tekom prve hospitalizacije 13 dni praktično neuporabne roke, zaradi česar je bil v vsem odvisen od negovalnega osebja, vse osebne potrebe je moral opravljati ob prisotnosti negovalnega osebja in drugih bolnikov. Po oceni sodišča druge stopnje so torej pri tožniku in oškodovancu v navedenem primeru primerljive tako telesne bolečine kot nevšečnosti med zdravljenjem.

10. Toženka se sklicuje še na tri primere sodne prakse, na podlagi katerih pa neutemeljeno zatrjuje, da je bila tožniku iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti priznana previsoka odškodnina. Navaja, da je bilo s sodbo VS RS II Ips 1073/2008 oškodovanki, ki je utrpela bolj intenzivne telesne bolečine kot tožnik, bila večkrat operirana (trikrat) in je opravila 25 RTG slikanj, iz tega naslova priznano več kot dvakrat manj denarne odškodnine. Dejansko je bilo oškodovanki iz tega naslova priznanih 7.300,00 EUR oziroma 8,9 povprečnih plač,6 kar je približno 33% manj kot tožniku. Res je, da je oškodovanka utrpela nekaj več telesnih bolečin, bila 9 dni več hospitalizirana, prestala eno operacijo več in bila večkrat rentgensko slikana, vendar je tožnik prestal eno EMG preiskavo več, opravil je MRI preiskavo, opravil več obiskov zdravnikov specialistov (oškodovanka 14, tožnik 20), bil bistveno večkrat pri osebnem zdravniku in bistveno dlje v bolniškem staležu (oškodovanka je bila v bolniškem staležu le 9 mesecev, tožnik pa kar 36 mesecev, od tega je 22 mesecev trajalo aktivno zdravljenje), poleg tega je tožnik potreboval tudi veliko tuje pomoči in jo občasno še potrebuje, zaradi česar je tožniku pravilno prisojena višja odškodnina. Toženka se sklicuje tudi na sodbo VS RS II Ips 564/2002, s katero je bilo oškodovancu iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem prisojenih 850.000,00 SIT oziroma 7 povprečnih plač7 in navaja, da je oškodovanec v navedenem primeru utrpel primerljive bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem kot tožnik v predmetni zadevi, vendar neutemeljeno. Oškodovanec v omenjenem primeru je trpel 1 teden hude, 2 tedna srednje hude, 2 meseca lahke, 3 mesece občasne lahke do srednje hude bolečine, hospitaliziran je bil 3 dni, 13x je bil pregledan pri specialistu, 6 tednov je nosil mavčno oblogo na prstancu leve roke in eno leto snemljivo opornico za isti prst. Tožnik pa je v seštevku (stalne in občasne bolečine skupaj) vsaj 8 dni trpel hude, 4 tedne srednje hude in 3 mesece lažje bolečine, lažje bolečine trpi še danes, izboljšanja pa ni pričakovati. Tožnik je bil hospitaliziran 17 dni, prestal je dve operaciji v splošni anesteziji, 20x je bil pregledan pri specialistih, opravil je več pregledov, 2 tedna je nosil protektivno longeto za desni komolec, nato pa do konca aktivnega zdravljenja opornico za 3-5 prst desnice, opravljal je fizioterapijo doma in ambulantno, slednjo je opravil vsaj 40-krat. Tožnik je imel tako bistveno več nevšečnosti med zdravljenjem (glede na to, da si je poškodoval obe roki, je potreboval tudi več pomoči kot oškodovanec v omenjenem primeru, ki si je poškodoval prste leve roke, z desnico pa je lahko poskrbel za svojo osebno higieno in nujna opravila). Toženka se neutemeljeno sklicuje tudi na sodbo VS RS II Ips 617/2008, glede katere že sama navaja, da gre za drugačno naravo poškodb in milejše nevšečnosti. Telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, ki jih je v omenjenem primeru utrpel oškodovanec, se preveč razlikujejo od tožnikovega primera, zaradi česar primerjava ni mogoča. 11. Glede na ugotovljene trajne posledice poškodbe (gibljivost desnega zapestja je zmanjšana za okrog 25 %, groba mišična moč gibov desne zgornje okončine je zelo slaba in zmanjšana za 30 do 50 %, aktivna iztegnitev 3.- 5. prsta ni možna, z desno roko tožnik nima prave moči in ne more dvigovati težjih bremen) in posledične omejitve, zaradi katerih tožnik, ki je bil v času poškodbe star 32 let, v času sojenja pa 37 let, duševno trpi (oviran je pri lažjem fizičnem delu, za težje aktivnosti je praktično nezmožen, dela mizarja, kar je po poklicu, ne more polno izvrševati, relativno močno je oviran pri delu pomočnika mizarja, ki ga opravlja, oviran je pri športnih aktivnostih, kjer je potrebna uporaba obeh ali desne roke, ne igra več nogometa, ker se boji poškodbe, oviran je pri finih opravilih in pri pisanju na računalnik), je sodišče prve stopnje s prisojenimi 15.000,00 EUR pravilno napolnilo standard pravične denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti tožnika.

12. Toženka se sklicuje na primerljivi primer, tj. sodbo VS RS II Ips 564/2002. V tem primeru je oškodovanec utrpel delno amputacijo sredinca leve roke v višini osnovnega členka, levi prstanec pa je ostal fiksiran v močno upognjenem položaju (60 stopinj) in ga ne more iztegniti, zaradi česar ima slabšo grobo moč leve roke in slabši prijem, bolečine pa se mu pojavljajo pri vsakem nekoliko težjem delu in v mrazu. Oškodovanec ni več sposoben za težja ali natančna dela z levo roko, toženka navaja, da mu je bilo iz tega naslova priznanih 15 povprečnih plač.8 Glede na že opisane trajne posledice in omejitve pri tožniku, ki mu je sodišče iz tega naslova prisodilo 15.000,00 EUR oziroma 13,36 povprečnih plač, je tudi ob upoštevanju primera, na katerega se sklicuje toženka, mogoče ugotoviti, da je odškodnina iz tega naslova pravilno odmerjena.

13. Glede na ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik pretrpel pravi strah za življenje in je trpel intenzivni primarni strah do pregleda pri zdravniku, kasneje pa strah za uspeh zdravljenja (ker se kontraktura prstov 3-5 na desni roki ni popravila, tožnik se je bal, da roki ne bosta več isti kot pred poškodbo), je sodišče prve stopnje upoštevaje intenziteto strahu odškodnino za to obliko škode pravilno odmerilo v višini 3.000,00 EUR (2,67 povprečnih plač). Navedeni znesek predstavlja pravično denarno zadoščenje v smislu 179. člena OZ.

14. Toženka neutemeljeno navaja, da je odškodnina, ki je prisojena zaradi pretrpljenega strahu tožnika, pretirana glede na sodno prakso v primerljivih primerih, s sklicevanjem na sodbo VS RS II Ips 1001/2006 (oškodovancu, ki je ob padcu utrpel raztrganino oziroma skoraj popolno pretrganje rotatorne manšete v predelu mišice supraspinatusa, je bila za kratkotrajen intenziven primarni strah in zaskrbljenost zaradi izida zdravljenja, ki je trajala več kot leto dni, prisojena odškodnina v višini 200.000,00 SIT, kar naj bi pomenilo 1,3 povprečne plače9 oziroma 60% manj kot v obravnavanem primeru). V navedenem primeru je bila res oškodovancu prisojena nižja odškodnina iz naslova strahu kot tožniku, vendar zadevi glede utrpelega strahu nista primerljivi. V navedenem primeru je oškodovanec zaradi poledice padel na prehodu za pešce in utrpel kratkotrajen intenziven primarni strah ter sekundarni strah srednje stopnje zaradi izida zdravljenja, medtem ko je v predmetni zadevi tožnik med drugim utrpel pravi strah za življenje, tudi zdravljenje in s tem sekundarni strah je trajalo dlje časa. Tožniku je zato sodišče prve stopnje pravilno prisodilo iz tega naslova višjo odškodnino, kot je bila prisojena v zadevi, ki jo izpostavlja toženka.

15. Neutemeljeno toženka navaja tudi, da je sodišče s prisojo odškodnine v višini 2.000,00 EUR glede na sodno prakso v primerljivih primerih tožniku prisodilo previsoko odškodnino iz naslova skaženosti. Toženka se sklicuje na sodbo VS RS II Ips 634/2004. V tem primeru je oškodovanec (star 42 let) poleg drugih poškodb utrpel kompleksno poškodbo desne roke z raztrganinsko udarninskimi ranami in s kožnim defektom roke in podlahti, v posledici česar ima jasno vidne deformacije, gledano roko v smeri hrbtišča, še bolj, če ima dlan obrnjeno navzgor. Za skaženost mu je sodišče prisodilo 200.000,00 SIT oziroma 1,53 povprečne plače,10 kar je zgolj 14 % manj, kot je bilo iz tega naslova prisojeno tožniku (1.78 povprečne plače). Glede na to, da ima tožnik jasno vidne brazgotine po obeh rokah (ki vzbujajo pozornost in kazijo tožnikovo zunanjost), upoštevaje neizpodbijane ugotovitve o subjektivnem elementu in upoštevaje, da je tožnik mlad moški (v času nezgode 10 let mlajši od oškodovanca v zgoraj omenjenem primeru), sodišče druge stopnje ocenjuje, da je tudi iz naslova skaženosti (tudi ob upoštevanju navedenega primera) sodišče prve stopnje odškodnino odmerilo pravilno in skladno s 179. členom OZ.

16. Ob povedanem sodišče druge stopnje zaključuje, da je sodišče prve stopnje ob ugotovljenem dejanskem stanju pravilno odmerilo višino denarne odškodnine za nematerialno škodo tožnika in očitek o napačni uporabi materialnega prava ni utemeljen. Ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijanega dela sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo toženke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

17. Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 S tem je uzakonjeno načelo individualizacije višine odškodnine, ki od sodišča terja, da upošteva stopnjo in trajanje bolečin ob izhodišču, da je vsak posameznik neponovljiva celota telesne in duševne biti, ter da zaradi tega specifično dojema telesno in duševno integriteto ter posege vanjo. 2 Načelno objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki zahteva upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter sodne prakse v podobnih primerih nepremoženjskih škod. 3 15.000,00 EUR / 1.122,40 EUR - povprečna mesečna neto plača na zaposleno osebo v Republiki Sloveniji v času izdaje prvostopenjske sodbe. 4 Imel je deset operacij, več preiskav EMG, prejel je dve transfuziji, jemal zdravila, opravil številne ambulantne kontrole, intenzivne fizioterapevtske ukrepe in vaje, nosil je longeto. 5 1.600.000,00 SIT / 114.768,00 SIT - povprečna mesečna neto plača na zaposleno osebo v Republiki Sloveniji v aprilu 2000, ko je bila izdana prvostopenjska sodba. 6 7.300,00 EUR / 820,47 EU - povprečna mesečna neto plača na zaposleno osebo v Republiki Sloveniji v septembru 2007, ko je bila izdana prvostopenjska sodba. 7 850.000,00 SIT / 121.358,00 SIT - povprečna mesečna neto plača na zaposleno osebo v Republiki Sloveniji v septembru 2000, ko je bila izdana prvostopenjska sodba. 8 Dejansko mu je bilo priznanih 12,36 povprečnih plač (1.500.000,00 SIT / 121.358,00 SIT - povprečna mesečna neto plača na zaposleno osebo v Republiki Sloveniji v septembru 2000, ko je bila izdana prvostopenjska sodba). 9 200.000,00 SIT predstavlja 1,13 povprečne plače (200.000,00 SIT / 176.268,00 SIT - povprečna mesečna neto plača na zaposleno osebo v Republiki Sloveniji septembra 2005, ko je bila izdana prvostopenjska sodba). 10 220.000,00 SIT / 130.330,00 SIT - povprečna mesečna neto plača na zaposleno osebo v Republiki Sloveniji marca 2001, ko je bila izdana prvostopenjska sodba.