Jedro

Upnik ne more prevzeti terjatve, ki je upravitelj ni ponudil v prevzem. Skladno z določbo drugega in tretjega odstavka 76. člena KZ-1 ima oškodovanec, ki v kazenskem postopku ni postavil premoženjskopravnega zahtevka ali pa ga je postavil, vendar kazensko sodišče o njem ni odločilo, temveč oškodovanca s tem zahtevkom napotilo na pravdo, možnost, da se poplača iz odvzete koristi. Odvzeta premoženjska korist v tem primeru čaka na odločitev oškodovanca, ali se bo želel poplačati iz odvzete koristi (kakor mu omogočata drugi in tretji odstavek 76. člena KZ-1) ali pa bo premoženjska korist ostala odvzeta in bo pripadla državi. Vendar to predstavlja zgolj možnost zahteve za poplačilo (iz dejansko odvzete premoženjske koristi), po odločitvi o odškodninski odgovornosti (kar predstavlja prvo fazo) in znotraj strogih prekluzivnih rokov. Oškodovanec mora najprej začeti pravdo na ugotovitev svojega zahtevka (prva faza), da lahko (po njegovi ugotovitvi) zahteva poplačilo iz odvzete vrednosti (druga faza).

Znesek odvzema premoženjske koristi se vplača v proračun; v primeru uspeha s premoženjskopravnim zahtevkom (prva faza) pa bo lahko oškodovanec v treh mesecih od pravnomočnosti odločbe zahteval poplačilo iz (dejansko) odvzete vrednosti, v kolikor bi bili izpolnjeni pogoji po 76. členu KZ-1 oziroma 97. členu KZ.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom o končni razdelitvi je sodišče prve stopnje ugodilo ugovorom upnikov A. A., B., d. d., in C. C. proti načrtu končne razdelitve tako, kot izhaja iz končnega načrta razdelitve z dne 12. 6. 2026 (točka I.1. izreka). Zavrnilo je predlog upnika B., d. d., za prevzem terjatve do stečaja zapuščine po D. D. in odložitev odločanja o delitvi stečajne mase v sklopu III. načrta končne razdelitve do odločitve sodišča prve stopnje v pravdi IX Pg 1719/2025 (točka I.2. izreka). Odločilo je, da se končna razdelitev opravi na podlagi končnega načrta končne razdelitve z dne 12. 6. 2026, ki je sestavni del izreka in je bil objavljen hkrati z objavo sklepa (II. točka izreka) in, da se na upnike prenese premoženje, ki ga ni bilo mogoče unovčiti, kot izhaja iz navedenega končnega načrta končne razdelitve z dne 12. 6. 2026 (III. točka izreka).

2.Zoper sklep sodišča prve stopnje se pritožuje upnica. Navaja, da sodišče ni odločilo o vseh njenih ugovorih, ker ni v izreku sklepa odločilo o delu ugovora, ki se nanaša na prevzem terjatve stečajnega dolžnika kot upravičenca do poplačila do imetnika terjatve Republika Slovenije (RS) v stečaju zapuščine po pok. D. D. St 000/2014 v znesku 826.848,25 EUR in v znesku 72.707,75 EUR, kolikor je RS prejela po sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani X K 000/2010 z dne 19. 6. 2015, na podlagi katere je bila D. D. odvzeta premoženjska korist. Sodišče prve stopnje se po trditvah pritožbe do navedb pritožnice ni opredelilo, izpodbijanega sklepa pa ni mogoče preizkusiti, ker v tem delu nima razlogov o odločilnih dejstvih.

3.Upravitelj se v odgovoru na pritožbo zavzema za njeno zavrnitev.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Upnica neutemeljeno graja bistveno krištev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 121. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP). Ta je podana tedaj, če odločbe ni mogoče preizkusiti, zlasti iz razlogov, ki so v navedeni zakonski določbi primeroma navedeni. Odločbe ni mogoče preizkusiti tedaj, če sploh ni mogoče ugotoviti, ali je pravilna ali nepravilna, česar pa izpodbijanemu sklepu ni mogoče očitati.

6.Na poziv upravitelja za prevzem premoženja stečajnega dolžnika, ki ga ni mogoče unovčiti je upnica podala soglasje med drugim za prevzem "terjatev dolžnika kot upravičenca do poplačila do imetnika terjatve Republika Slovenija v stečaju zapuščine po pok. D. D., ki se pri Okrožnem sodišču v Ljubljani vodi pod opr. št. St 000/2014 v znesku 826.848,25 EUR" in za prevzem "terjatev dolžnika kot upravičenca do poplačila do imetnika terjatve Republika Slovenija, ki ga je le-ta prejela v znesku 72.707,75 EUR po sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. X K 000/2010 z dne 19. 6. 2015, ki je postala pravnomočna 24. 11. 2016, na podlagi katere je bila odvzeta premoženjska korist v istem znesku pok. D. D.". Prevzem preostalega premoženja stečajnega dolžnika v pritožbenem postopku ni več sporen.

7.V načrtu končne razdelitve s prenosom na upnike je upravitelj v okviru sklopa III. predvidel, da je upnica z navedeno izjavo podala soglasje za prevzem naslednjega premoženja: terjatev do stečaja zapuščine po D. D., opr. št. XI Pg 1719/2025 v višini 899.556 EUR, zato je njeno soglasje upošteval v deležu, v katerem bi se ta terjatev prenesla na več upnikov, ki so podali soglasje za prevzem premoženja (glede na sorazmerni delež njihovih terjatev). Vendar je na ugovor upnice, da ni podala soglasja za prevzem terjatve v pravdnem postopku Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. XI Pg 1719/2025 in se njena izjava na to terjatev ne nanaša (točka I.2. ugovora), sodišče prve stopnje v končnem načrtu razdelitve s prenosom premoženja na upnike z dne 12. 6. 2026, ki je sestavni del izreka izpodbijanega sklepa, upnico črtalo iz seznama upnikov, ki so podali soglasje za prevzem tega premoženja. V tem delu je torej sodišče prve stopnje ugodilo ugovoru upnice v točki I/2 in njena pritožba neutemeljeno navaja, da sodišče v izpodbijanem sklepu o tem njenem ugovoru ni odločilo.

8.Drži pa, da končni načrt, ki je sestavni del izreka izpodbijanega sklepa, ne vsebuje odločitve o prenosu terjatev stečajnega dolžnika, kot jih je opredelila upnica v svojem soglasju (citirano zgoraj), na kar se nanaša točka III/1., 2., 3. njenega ugovora. Vendar pritožba ne upošteva, da tako opredeljene terjatve sploh niso bile ponujene upnikom v prevzem ter niso bile vsebovane v načrtu končne razdelitve s prenosom na upnike, posledično pa tudi ne v končnem načrtu, ki je sestavni del izreka izpodbijanega sklepa. Sodišče prve stopnje je v 3. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa upnici pravilno pojasnilo, da ne more prevzeti terjatve, ki je upravitelj ni ponudil v prevzem. Ker se izpodbijani sklep nanaša samo na terjatve, ki so bile ponujene v prevzem, na te terjatve pa se sporna pritožničina izjava o soglasju za prevzem terjatve ne nanaša, so neutemeljeni pritožbeni očitki, da sodišče prve stopnje ni odločilo o njenih ugovorih, ki se nanašajo na prevzem dveh drugih terjatev (ki nista terjatvi stečajnega dolžnika).

9.Razmerje med premoženjskopravnim zahtevkom odškodovanca in odvzemom premoženjske koristi ureja 76. člen Kazenskega zakonika (KZ-1) oziroma skoraj identični prej veljavni 97. člen KZ. Drži, da ima skladno z določbo drugega in tretjega odstavka 76. člena KZ-1 (prej 97. člen KZ) oškodovanec, ki v kazenskem postopku ni postavil premoženjskopravnega zahtevka ali pa ga je postavil, vendar kazensko sodišče o njem ni odločilo, temveč oškodovanca s tem zahtevkom napotilo na pravdo, možnost, da se poplača iz odvzete koristi. Odvzeta premoženjska korist v tem primeru čaka na odločitev oškodovanca, ali se bo želel poplačati iz odvzete koristi (kakor mu omogočata drugi in tretji odstavek 76. člena KZ-1 oziroma prej 97. člena KZ) ali pa bo premoženjska korist ostala odvzeta in bo pripadla državi.

Vendar to predstavlja zgolj možnost zahteve za poplačilo (iz dejansko odvzete premoženjske koristi), po odločitvi o odškodninski odgovornosti in znotraj strogih prekluzivnih rokov.

Oškodovanec mora najprej začeti pravdo na ugotovitev svojega zahtevka (prva faza), da lahko (po njegovi ugotovitvi) zahteva poplačilo iz odvzete vrednosti (druga faza).

Sodišče prve stopnje je tako v izpodbijanem sklepu pravilno navedlo, da se znesek odvzema premoženjske koristi vplača v proračun. Res pa je, da bi v primeru uspeha s premoženjskopravnim zahtevkom oškodovanec lahko v treh mesecih od pravnomočnosti odločbe zahteval poplačilo iz (dejansko) odvzete vrednosti, v kolikor bi bili izpolnjeni pogoji po 76. členu KZ-1 oziroma 97. členu KZ. Iz priložene kazenske sodbe izhaja, da je bil stečajni dolžnik s svojim premoženjskopravnim zahtevkom napoten na pravdo. V tem primeru lahko oškodovanec, ki ga je sodišče v kazenskem postopku glede premoženjskopravnega zahtevka napotilo na pravdo, zahteva poplačilo iz odvzete vrednosti, če začne pravdo v šestih mesecih od pravnomočnosti odločbe, s katero je bil napoten na pravdo, in če zahteva poplačilo iz odvzete vrednosti v treh mesecih od pravnomočnosti odločbe, s katero je bil ugotovljen njegov zahtevek (drugi odstavek 76. člena KZ-1). Poplačilo oškodovanca iz odvzete vrednosti se v tem primeru izvrši skladno z določbami Uredbe o postopku upravljanja z zaseženimi predmeti, premoženjem in varščinami.

Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da znesek terjatve na odvzem premoženjske koristi ni terjatev, ki bi jo imel stečajni dolžnik do Republike Slovenije. Kazenska zakonodaja namreč daje oškodovancu le možnost poplačila iz dejansko odvzetega premoženja (ne iz terjatve Republike Slovenije na odvzem premoženjske koristi), pred tem mora biti izpeljana prva faza, glede katere pa je upnica v ugovoru izrecno uveljavljala, da ni podala soglasja za prevzem terjatve, ki je predmet pravdnega postopka pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani opr. št. XI Pg 1719/2025. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožnico, da gre za različni terjatvi, vendar je stečajni dolžnik imetnik zgolj terjatve do pok. D. D., ki je predmet omenjenega pravdnega postopka; imetnik terjatve na odvzem premoženjske koristi v višini 826.848,25 EUR (tj. znesek 899.556 EUR terjatve iz naslova odvzema premoženjske koristi, zmanjšane za pobotani znesek 72.707,75 EUR) pa ni stečajni dolžnik, ampak Republika Slovenije, zato ta terjatev pravilno ni vsebovana v končnem načrtu razdelitve s prenosom premoženja na upnike, ki je sestavni del izreka izpodbijanega sklepa. Sodišče prve stopnje se je do upničinega ugovora v tem delu opredelilo (3. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa), zato tudi ni podana kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP.

Odločitev sodišča prve stopnje je tako pravilna, izrecno uveljavljeni pritožbeni razlogi pa niso podani. Ker niso podani niti razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

-------------------------------

1Z. Fišer v Kazenski zakonik s komentarjem, splošni del, Lexpera, GV Založba, Ljubljana, 2021, str. 968.

2Več o razmerju med premoženjskopravnim zahtevkom in odvzemom premoženjske koristi v sodbi VSRS II Ips 61/2021 z dne 7. 7. 2021.