Jedro

Prostorski izvedbeni akti, ki jih sprejme Vlada oziroma lokalna skupnost, so podzakonski predpisi oziroma splošni pravni akti. Za presojo njihove skladnosti z Ustavo oziroma zakoni, vključno s pooblastilom, da te predpise ob ugotovitvi njihove neustavnosti ali nezakonitosti razveljavi ali odpravi, pa je po Ustavi izključno pristojno Ustavno sodišče. Zakonodajalec je z 58. členom ZUreP-2 Upravnemu sodišču podelil pristojnost, ki vsebinsko ustreza tej izključni pristojnosti Ustavnega sodišča, zato je taka ureditev v neskladju s tretjo (za državne prostorske izvedbene akte) oziroma četrto (za občinske prostorske izvedbene akte) alinejo prvega odstavka 160. člena Ustave in prvim odstavkom 161. člena Ustave.

Glede na navedeno Vrhovno sodišče ugotavlja, da je odločitev o zavrženju tožbe, ob upoštevanju navedenih razlogov, o nepristojnosti Upravnega sodišča, da v upravnem sporu odloča o zakonitosti in ustavnosti prostorskih izvedbenih aktov kot splošnih aktov, pravilna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne.

II. Tožeča stranka in tožena stranka sami trpita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnica je na podlagi 58. člena Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-2) vložila tožbo zoper dele 69., 74., 87., 94. in 175. člena Odloka o občinskem prostorskem načrtu Občine Ankaran (Uradni list RS, št. 161/2020, v nadaljevanju OPN) in zahtevala odpravo, podrejeno razveljavitev tam navedenih delov izpodbijanih členov OPN.1 Hkrati s tožbo je predlagala, da sodišče na podlagi sedmega odstavka 58. člena ZUreP-2 do končne odločitve zadrži izvajanje s tožbo izpodbijanih določb OPN.

2. Sodišče prve stopnje je tožbo zavrglo (I. točka izreka), zavrglo zahtevo za izdajo začasne odredbe (II. točka) in odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (III. točka). Odločitev o zavrženju tožbe v delu, ki se nanaša na 69., 74., 87. in 94. člen OPN, je oprlo na 4. točko prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Navedlo je, da se po 58. členu ZUreP-2 v upravnem sporu presoja le zakonitost prostorskih izvedbenih aktov, navedene določbe pa so umeščene v strateški del OPN, ki se po drugem odstavku 273. člena ZUreP-2 šteje za občinski prostorski plan, ta pa ni prostorski izvedbeni akt. Tožbo glede izpodbijanega dela 175. člena OPN pa je zavrglo ob smiselni uporabi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, ker je presodilo, da ta določba OPN za tožnico nima bistvenih posledic, kar je pogoj za vsebinsko presojo tožbe po prvi alineji tretjega odstavka 58. člena ZUreP-2. 3. Tožnica (v nadaljevanju pritožnica) je zoper navedeni sklep sodišča prve stopnje vložila pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep spremeni tako, da tožbo in zahtevo za začasno odredbo dopusti. Podredno predlaga, naj izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva plačilo stroškov pritožbenega postopka.

4. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in zahteva plačilo stroškov odgovora.

**K I. točki izreka**

5. Pritožnica je tožbo vložila na podlagi 58. člena ZUreP-2 (Uradni list RS, št. 61/2017).2 Ta je med drugim v prvem odstavku določal, da je zoper prostorske izvedbene akte mogoč upravni spor, za katerega se smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja upravni spor, če ta zakon ne določa drugače. V drugem odstavku pa je določal, da sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti prostorskih izvedbenih aktov kot splošnih pravnih aktov v delu: - določitve namenske rabe prostora ali usmeritev za namensko rabo prostora, - določitve prostorskih izvedbenih pogojev, ki se nanašajo na namembnost posegov v prostor, njihovo lego, velikost in oblikovanje, ali na velikost gradbene parcele, ali - najustreznejše variante v uredbi o najustreznejši varianti.3 Določal je torej, da je za tam navedeni obseg presoje zakonitosti prostorskih izvedbenih aktov pristojno Upravno sodišče. 6. Skladnost te ureditve z Ustavo RS je na zahtevo Upravnega sodišča presodilo Ustavno sodišče, ki je v odločbi U-I-327/20 z dne 20. 1. 2022 (Uradni list RS, št. 20 z dne 18. 2. 2022) odločilo, da je bil 58. člen ZUreP-2 v neskladju z Ustavo in določilo način izvršitve svoje odločbe.

7. Ustavno sodišče je v obrazložitvi navedene odločbe med drugim navedlo, da so prostorski izvedbeni akti, ki jih sprejme Vlada oziroma lokalna skupnost, podzakonski predpisi oziroma splošni pravni akti. Za presojo njihove skladnosti z Ustavo oziroma zakoni, vključno s pooblastilom, da te predpise ob ugotovitvi njihove neustavnosti ali nezakonitosti razveljavi ali odpravi, pa je po Ustavi izključno pristojno Ustavno sodišče (tretja in četrta alineja prvega odstavka 160. člena Ustave in prvi odstavek 161. člena Ustave). Navedlo je, da je zakonodajalec z 58. členom ZUreP-2 Upravnemu sodišču podelil pristojnost, ki vsebinsko ustreza tej izključni pristojnosti Ustavnega sodišča, zato je taka ureditev v neskladju s tretjo (za državne prostorske izvedbene akte) oziroma četrto (za občinske prostorske izvedbene akte) alinejo prvega odstavka 160. člena Ustave in prvim odstavkom 161. člena Ustave. Tožnikom, ki so s tožbo pred Upravnim sodiščem izpodbijali prostorske izvedbene akte na podlagi 58. člena ZUreP-2, pa je določilo rok treh mesecev od vročitve odločitve, s katero je postopek po njihovi tožbi končan, v katerem lahko vložijo pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti prostorskega izvedbenega akta v skladu z Zakonom o ustavnem sodišču.4

8. Glede na navedeno Vrhovno sodišče ugotavlja, da je odločitev o zavrženju tožbe, ob upoštevanju v prejšnji točki te obrazložitve navedenih razlogov, o nepristojnosti Upravnega sodišča, da v upravnem sporu odloča o zakonitosti in ustavnosti prostorskih izvedbenih aktov kot splošnih aktov, pravilna. Vrhovno sodišče je zato pritožbo zavrnilo.

**K II. točka izreka**

9. Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Navedbe v odgovoru na pritožbo pa niso prispevale k odločitvi. Zato je Vrhovno sodišče odločilo, da tožena stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

1 Zahtevala je, da se OPN odpravi oziroma razveljavi v naslednjih delih: tretji alineji 69. člena, prvem odstavku in drugi alineji drugega odstavka 74. člena, šesti alineji 87. člena, četrtem odstavku 94. člena in 175. členu Tabeli 21. 2 Ta zakon je prenehal veljati z dnem uveljavitve ZUreP-3 (Uradni list RS, št. 199/2021) to je 31. 12. 2021, vendar se še uporablja do 1. 6. 2022, to je do začetka uporabe ZUreP-3 (prvi in drugi odstavek 338. člena in 342. člen ZUreP-3). 3 V preostalih odstavkih (od tretjega do vključno štirinajstega) pa je določal: postopkovna pravila postopka (glede procesne legitimacije, roka in vsebine tožbe); vrsto odločitev, ki jih Upravno sodišče lahko sprejme v postopku presoje; objavo teh v Uradnem listu; krog oseb, ki lahko zahtevajo odpravo škodljivih posledic, nastalih na podlagi odpravljenega prostorskega akta in način njihove odprave, kot tudi, da ta člen ne vpliva na vložitev tožb oz. na upravni spor zoper prostorski izvedbeni akt, če ta ureja posamična razmerja. 4 O tem Ustavno sodišče v 30. in 31. točki obrazložitve odločbe U-I-327/20 z dne 20.1.2022.