Jedro

Tožeča stranka je v postopku na prvi stopnji trdila in dokazovala, da je bil v konkretnem primeru toženec prevoznik (za prevoznika se šteje tisti, ki se ukvarja s prevozom kot svojo redno dejavnostjo - drugi odstavek 666. člena Obligacijskega zakonika - OZ). Toženec je bil dejanski izvajalec prevoza (nesporno dejstvo) in se zato šteje (upoštevaje, da ni dokazal, da ni lastnik prevoznega sredstva oz. da ni imel registrirane dejavnosti v obliki samostojnega podjetnika), da je bil v konkretnem primeru prevoznik.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 1 z dne 11.8.2010 v veljavi za glavnico v višini 10.725,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.5.2010 dalje do plačila, v presežku pa se tožbeni zahtevek zavrne in se omenjeni sklep o izvršbi v tem delu razveljavi. Poleg tega je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo (v povezavi s popravnim sklepom z dne 13.9.2013) tudi odločilo, da mora tožena stranka v petnajstih dneh povrniti tožeči stranki 411,81 EUR pravdnih stroškov, po poteku tega roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi v višini zakonske obrestne mere.

2. Zoper ugodilni del te sodne odločbe se je zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in napačne uporabe materialnega prava pritožila tožena stranka po svojem pooblaščencu in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je tožena stranka v postopku na prvi stopnji trdila, da je prevoz izvršila po nalogu D.B. s.p., zato je kvečjemu slednji odgovoren za škodo. Tožena stranka je kot dokaz v tej zvezi predlagala pogodbo iz leta 1995. Na tožeči stranki je bilo breme, da je bila tožena stranka izvajalka prevoza. Tožeča stranka sploh ni trdila, da je toženec prejel vozni list od D.B., zato je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev pravdnega postopka iz 14. in 15. točke 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

3. Tožeča stranka je podala odgovor na pritožbo in predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Višje sodišče v Kopru je pristojno za odločanje o konkretni pritožbi na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, Su 72/2013-15 z dne 8.11.2013, izdanega na podlagi 105. člena Zakona o sodiščih (ZS).

5. Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, pri čemer ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka; niti take, na katere opozarja obravnavana pritožba, niti take, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Tožeča stranka je v postopku na prvi stopnji trdila in dokazovala, da je bil v konkretnem primeru toženec prevoznik (za prevoznika se šteje tisti, ki se ukvarja s prevozom kot svojo redno dejavnostjo - drugi odstavek 666. člena Obligacijskega zakonika - OZ), medtem ko je toženec zanikal svojo pasivno legitimacijo (da ni imel statusa prevoznika) s tem, da je sporni prevoz izvršil po nalogu svojega očeta D.B. s.p., pri katerem je bil v spornem obdobju zaposlen. V tej zvezi pa je sodišče prve stopnje prepričljivo ugotovilo (česar obravnavana pritožba niti ne izpodbija), da tožena stranka ni dokazala trditev, da ni bila lastnica vozila, s katerim je bil prepeljan tovor, poleg tega pa je imel toženec v spornem obdobju tudi status samostojnega podjetnika. Iz teh razlogov (in upoštevaje, da je toženec neuspešno dokazoval, da je bil v konkretnem primeru - škodni dogodek se je zgodil 20.8.2009 - prevoznik njegov oče D.B. s.p. na podlagi splošne pogodbe iz leta 1995, torej brez konkretne dispozicije) je tudi po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje sprejelo pravilno oceno, da tožena stranka ni uspela dokazati, da je bil v konkretnem primeru prevoznik D.B. s.p. (in da je toženec le dejansko izvršil konkreten prevoz po njegovem nalogu). Zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je tožeči stranki uspelo dokazati, da je bila tožena stranka izvajalka prevoza. Toženec je bil dejanski izvajalec prevoza (nesporno dejstvo) in se zato šteje (upoštevaje, da ni dokazal, da ni lastnik prevoznega sredstva oz. da ni imel registrirane dejavnosti v obliki samostojnega podjetnika), da je bil v konkretnem primeru prevoznik.

7. V spisovnem gradivu ni nobenih trditev o tem, da je tožencu kot prevozniku konkreten prevoz zaupal drugi, to je glavni prevoznik, zato je pravno neupoštevna pritožbena navedba, da tožeča stranka sploh ni trdila, da je toženec v konkretnem primeru sprejel vozni list od prevoznika D.B. s.p. 8. Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

9. Pač pa pritožbeno sodišče tožeči stranki ni priznalo stroškov za odgovor na pritožbo, saj tožeča stranka v tej vlogi ni navedla nič takega, kar bi lahko prispevalo k odločitvi v obravnavani zadevi.