Jedro

Zaradi neposrednega uresničevanja ustavne pravice do sojenja v razumnem roku je za sodno varstvo te pravice v upravnem sporu, ki ima pravno podlago v določilu 157. člena Ustave in stališčih Ustavnega sodišča, v večji meri kot v drugih upravnih sporih potrebna aktivnost strank v predhodnem postopku, da se ugotovijo ključna dejstva, ki so pravno-relevantna za varstvo te pravice v upravnem sporu. V tem smislu je po določilu 2. odstavka 28. člena Zakona o upravnem sporu tožnik dolžan, kadar zahteva odločitev o pravici, opredeliti dejstva, na katera se opira zahtevek, po 3. odstavku istega člena pa mora, ko toži zaradi posamičnega dejanja, ki posega v ustavno pravico, v tožbi med drugim navesti dejanje, ki naj bi ga storila tožena stranka in dokaze o tem, da gre za poseg v ustavno pravico. Če ni posega v pravico, kar je dejansko vprašanje, tudi ne more biti kršitve pravice, kar je deloma pravno, deloma pa dejansko vprašanje (2. in 3. odstavek 15. člena Ustave). V pravico iz 23. člena Ustave RS sodišče (tožena stranka) ne more poseči, če še ni prejelo zadeve v reševanje. Relevanten čas, ki ga je treba upoštevati pri presoji, ali gre za poseg in kršitev pravice iz 23. člena Ustave, nastopi z dnem, ko sodišče (tožena stranka) prejme zadevo v reševanje.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

Tožniki so vložili skupno tožbo dne 28. 12. 2004 zaradi kršitve ustavne pravice do sojenja v razumnem roku in zaradi plačila odškodnine v višini 1.200.000,00 SIT. V tožbi navajajo, da sta prvo-tožeča stranka in mati mladoletnih tožnikov v sporu glede urejanja varstva in vzgoje otrok. Okrožno sodišče v A je s sodbo opr. št. P 107/2004 z dne 26. 10. 2004 odločilo, da se mladoletna otroka dodelita materi. Prvo-tožeča stranka AA se je zoper sodbo pritožil dne 12. 11. 2004 in Višje sodišče v B še do dneva vložitve tožbe v upravnem sporu, to je do dne 28. 12. 2004 ni odločilo o pritožbi, čeprav gre za nujno in prednostno zadevo. Ker odločitev v pritožbenem postopku vpliva tudi na mladoletna tožnika imata pravni interes, da Višje sodišče nemudoma odloči o pritožbi. Z navedeno sodbo Okrožnega sodišča v A je odločeno tudi o stikih z otroki, vendar ker Višje sodišče še ni odločilo, sodba sodišča prve stopnje ni pravnomočna in je ni mogoče izvršiti. Toženka v pravdni zadevi, BB, pa onemogoča stike med prvo-tožečo stranko in njegovima otrokoma in s tem krši ustavne pravice. Višje sodišče pa, ker o pritožbi ne odloči, krši ustavne pravice do sojenja v razumnem roku vsem trem tožnikom, posledično pa so kršene tudi ustavne pravice iz 54. in 56. člena Ustave. Poleg tega tožniki navajajo, da je Okrožno sodišče v A izdalo sklep o začasni odredbi opr. št. P 107/2004 z dne 26. 10. 2004 in dopolnitev z dne 17. 11. 2004 in je oba otroka zaupalo v začasno varstvo in vzgojo materi BB. Pritožbo zoper sklep je Okrožno sodišče v A zavrnilo s sklepom z dne 18. 11. 2004, o pritožbi zoper ta sklep pa bi morala odločati tožena stranka. Tožena stranka bi morala zaradi nujnosti zadeve, ker sta bila otroka na grob način iztrgana iz dotedanjega okolja, odločati prednostno. Gre za nujno zadevo, v kateri so roki odločanja zelo kratki. Prvo-tožeča stranka je sodišču predlagala, da z začasno odredbo odloči, da ima pravico do stikov z otrokoma, vendar je sodišče takšno začasno odredbo zavrnilo z obrazložitvijo, da se naj počaka na sodbo Višjega sodišča v B, ki bo odločilo o glavni stvari. Zoper ta sklep je tožnik vložil pritožbo in zato s to tožbo v upravnem sporu tožniki zahtevajo, da tožena stranka nemudoma odloči o pritožbi prvo-tožeče stranke zoper sklep Okrožnega sodišča v A opr. št. P 107/2004 z dne 9. 12. 2004, saj bi morala odločiti v roku 3 dni. Zaradi kršitve ustavnih pravic iz 23. člena Ustave in posledično pravic iz 54. in 56. člena Ustave ter kršitev Konvencije ZN o otrokovih pravicah in Evropske konvencije o uresničevanju otrokovih pravic zahtevajo po 400.000,00 SIT odškodnine za vsakega tožnika. V tožbenem predlogu predlagajo, da naj sodišče: - odloči, da mora tožena stranka nemudoma odločiti v vseh treh navedenih zadevah, - ugotovi, da je tožena stranka kršila pravico iz 23. člena Ustave, kar hkrati predstavlja tudi kršenje njihovih pravic iz 54. in 56. člena Ustave in je zato tožena stranka vsakemu od tožnikov dolžna plačati po 400.000,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi, - odloči, da je tožena stranka dolžna tožnikom povrniti pravdne stroške z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Prosijo za oprostitev plačila sodnih taks. V zvezi s tem navajajo, da je prvo-tožeča stranka šibkega premoženjskega stanja in mora plačevati preživnino za oba otroka, ki sta brez premoženja. Če bi tožniki morali plačati sodno takso, bi bilo hudo ogroženo njihovo preživljanje. Navajajo, da bodo vso potrebno dokumentacijo za oprostitev plačila sodnih taks sodišču predložili naknadno.

Dne 29. 12. 2004 je Upravno sodišče odposlalo poziv toženi stranki, da pošlje spise in odgovori na tožbo. V odgovoru na tožbo z dne 29. 12. 2004 tožena stranka pravi, da ji pritožbi v zadevi pod opr. št. P 170/2004 (sodba z dne 26. 10. 2004 in sklep z dne 17. 11. 2004) še nista bili predloženi v reševanje in da se spis še vedno nahaja na Okrožnem sodišču v A. Pravi, da zaradi tega do kršitve pravice iz 23. člena Ustave sploh ni moglo priti in kot dokaz predlaga poizvedbe pri Okrožnem sodišču v A. Predlaga, da se tožbeni zahtevek zavrne.

Sodišče je odgovor tožene stranke prejelo dne 30. 12. 2004 in je dne 3. 1. 2005 poslalo odgovor tožene stranke tožeči stranki v vednost in tožnikom dalo rok 5 dni za morebiten odgovor. Tožniki so dopis sodišča z odgovorom tožene stranke prejeli 6. 1. 2005 in niso odgovorili do dneva odločitve sodišča v tej zadevi.

Zastopnik javnega interesa ni prijavil udeležbe v postopku.

Tožba se zavrže. Pravica do sojenja v razumnem roku je samostojna ustavna pravica izmed več pravic, ki jih zajema določilo 23. člena Ustave (Uradni list RS, št. 33/91-I, 42/1997, 66/2000, 69/2004). Po določilu 1. odstavka 15. člena Ustave se človekove pravice in temeljne svoboščine uresničujejo neposredno na podlagi ustave. To pomeni, da za to, da se ustavne pravice lahko uresničujejo in varujejo pred sodišči, ni potreben noben drug izvedbeni predpis. Po določilu 4. odstavka 15. člena Ustave za temeljne človekove pravice, kamor spada tudi pravica do sojenja v razumnem roku velja, da sta zagotovljena sodno varstvo ter pravica do odprave posledic kršitve. Zaradi neposrednega uresničevanja ustavne pravice do sojenja v razumnem roku je za sodno varstvo te pravice v upravnem sporu, ki ima pravno podlago v določilu 157. člena Ustave in stališčih Ustavnega sodišča (odločbe Ustavnega sodišča RS z dne 6. 3. 2003, Uradni list RS, št. 30/2003 in z dne 18. 12. 2002, Uradni list RS, št. 133/2002, in odločba v zadevi Up-138/03-22 z dne 1. 4. 2004), v večji meri kot v drugih upravnih sporih potrebna aktivnost strank v predhodnem postopku, da se ugotovijo ključna dejstva, ki so pravno-relevantna za varstvo te pravice v upravnem sporu. V tem smislu je po določilu 2. odstavka 28. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 70/2000), tožnik dolžan, kadar zahteva odločitev o pravici, opredeliti dejstva, na katera opira zahtevek, po 3. odstavku istega člena pa mora, ko toži zaradi posamičnega dejanja, ki posega v ustavno pravico, v tožbi med drugim navesti dejanje, ki naj bi ga storila tožena stranka in dokaze o tem, da gre za poseg v ustavno pravico. Tožniki tožbeni zahtevek opirajo na stališče, da je v konkretnem primeru tožena stranka kršila pravico iz 23. člena Ustave RS. Vendar je za ugotovitev obstoja kršitve ustavne pravice poleg preizkusa načela sorazmernosti iz določila 3. odstavka 15.člena Ustave potreben najprej predpogoj, da iz dejstev oziroma okoliščin primera izhaja, da je prišlo do posega sodišča v pravico do sojenja v razumnem roku. Če ni posega v pravico, kar je dejansko vprašanje, tudi ne more biti kršitve pravice, kar je deloma pravno, deloma pa dejansko vprašanje (2. in 3. odstavek 15. člena Ustave). V pravico iz 23. člena Ustave RS sodišče (tožena stranka) ne more poseči, če še ni prejelo zadeve v reševanje. Relevanten čas, ki ga je treba upoštevati pri presoji, ali gre za poseg in kršitev pravice iz 23. člena Ustave, nastopi z dnem, ko sodišče (tožena stranka) prejme zadevo v reševanje. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo navedla dejstvo, da zadeve P 107/2004, v kateri je prvi tožnik vložil pravna sredstva na Višje sodišče v B in v zvezi s katerimi uveljavlja sodno varstvo pravice iz 23. člena Ustave, tožena stranka na dan 29. 12. 2004 še ni prejela v reševanje. Na poziv sodišča, da tožniki odgovorijo na to ključno dejstvo, ki jo je navedla tožena stranka, tožniki niso odgovorili. S tem je bilo v predhodnem postopku nesporno ugotovljeno, da tožena stranka ni posegla v pravico tožnikov iz 23. člena Ustave in posledično v pravico iz 54. člena Ustave in določbe iz 56. člena Ustave. Navedeno razmerje med posegom in kršitvijo pravice, ki je relevantno za rešitev obravnavanega spora, se sklada tudi s pravnim stališčem Ustavnega sodišča o zagotavljanju varstva pravice iz 23. člena Ustave pred rednimi sodišči v Sloveniji. Ustavno sodišče je namreč sodno varstvo te pravice pred rednim sodiščem - to je pred Upravnim sodiščem RS (na podlagi določila 157. člena Ustave) postavilo pod pogoj, in sicer stranka lahko tožbo za ugotovitev obstoja kršitve te pravice uveljavlja samo, "če postopek še teče"/.../ "ko je postopek pred sodiščem končan, pa kršenja te pravice ne more več biti in ga zato tudi ni več možno preprečevati" (odločba Ustavnega sodišča RS z dne 6. 3. 2003, Uradni list RS, št. 30/2003, odst. 13, str. 3688). Če postopek ne traja več, pa ima stranka samo možnost, da uveljavlja odškodnino po 26. členu Ustave pred pristojnim sodiščem (odločba Ustavnega sodišča RS z dne 6. 3. 2003, Uradni list RS, št. 30/2003, odst. 13, str. 3688), ki pa je pravdno sodišče, ne pa Upravno sodišče (odločba Ustavnega sodišča RS z dne 18. 12. 2002, Uradni list RS, št. 133/2003, odst. 10, str. 19632). Mutatis mutandis velja, da če sodni postopek pred toženo stranko sploh še ne teče, stranka tudi ne more uspešno uveljavljati kršitve pravice iz 23. člena Ustave in tudi ne kršitev drugih pravice, katerih uresničevanje pogojuje s sojenjem v razumnem roku.

Sodišče je zato tožbo s sklepom zavrglo na podlagi določila 4. točke. 1. odstavka 34. člena ZUS, ker tožena stranka v svojim ravnanjem očitno ni posegla v tožnikove pravice. Sodišče je tožbo zavrglo v celoti glede na razčlenjeni tožbeni predlog, vključno z zahtevkom za odškodnino, ker je v upravnem sporu to akcesorni zahtevek in zato sodišče ni posebej utemeljevalo zavrženja odškodninskega zahtevka glede na to, da po upravno-sodni praksi sodišče ne more biti toženo za odškodnino zaradi sojenja v nerazumen roku, ampak le Republika Slovenija (sodbi Upravnega sodišča RS v zadevah U 1973/2001-74 z dne 27. 2. 2004 in U 372/2002 z dne 22. 12. 2004). Ravno tako je sodišče zaradi hitrejšega odločanja v zadevi štelo, da prvo-tožeča stranka kot oče mladoletnih otrok lahko zastopa druga dva tožnika za vložitev tožbe v tem konkretnem upravnem sporu, saj mu po podatkih v spisu roditeljska pravica ni bila odvzeta in ni mogoče izhajati iz stališča, da so si interesi prvo-tožeče stranke, mladoletnih otrok in matere mladoletnih otrok v nasprotju, glede na to, da gre v zadevi za varstvo pravice do sojenja v razumnem roku, kar mora biti pravni interes vseh navedenih oseb. Ker je sodišče tožbo zavrglo že na podlagi določila 4. točke 1. odstavka 34. člena ZUS, se ni spuščalo v presojo, ali je izkazana aktivna legitimacija za vse tožeče stranke za vsak konkreten tožbeni zahtevek. Sodišče bo odločitev o prošnji za oprostitev plačila sodnih taks sprejelo v posebnem sklepu, ker tožniki do sprejema odločitve v tem upravnem sporu niso predložili napovedanih listin, ki so potrebne za odločanje o prošnji za oprostitev plačila sodnih taks.