Jedro

Tožnik se je poškodoval na delu pri prvo toženi stranki (delodajalcu) pri čiščenju valjev tiskarskega stroja. Ko je dvignil pokrov stroja in z desno roko segel do valjev, da bi jih očistil, so mu delujoči valji ujeli desno roko do zapestja, v posledici česar je utrpel telesno poškodbo. Tiskarski stroj v velikosti 12 metrov dolžine in 2 metra višine je med obratovanjem in vzdrževanjem oz. čiščenjem nevarna stvar, delo na njem pa predstavlja delo s povečano nevarnostjo za nastanek škode. Zato je podana objektivna odgovornost prvo tožene stranke za vtoževano škodo. Tiskarski stroj, čeprav je bil ustrezno vzdrževan in je imel veljavno potrdilo o pregledu in preizkusu delovne opreme, v trenutku škodnega dogodka ni bil brezhiben in tožniku ni zagotavljal ustrezne varnosti, saj je deloval, čeprav bi se valji stroja ob dvigu varnostnega pokrova morali ustaviti. Prvo tožena stranka je s tem kršila prvi odstavek 4. člena Pravilnika o varnosti in zdravju pri uporabi delovne opreme, ki določa, da mora delodajalec delavcem zagotavljati brezhibno delovno opremo, ki ne ogroža varnosti in zdravja, varnosti njihovega imetja in naravnega okolja. Poleg tega bi morala prvo tožena stranka delavce, četudi so bili za delo ustrezno teoretično in praktično usposobljeni, v okviru dolžne skrbnosti nadzirati in jih v primeru ugotovljenega nepravilnega ravnanja na to opozoriti. Ker tega ni storila, je kršila 5. in 23. člen ZVZD ter 12. člen Pravilnika. Zato je podana tudi krivdna odškodninska odgovornost prvo tožene stranke za nastalo nezgodo. Tožnik je s tem, ko je posegel v notranjost tiskarskega stroja, ne da bi se prepričal, da je ta ustavljen, soprispeval k nastanku nezgode v višini 40 %.

Izrek

I. Pritožbama prvo tožene in drugo tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v prvem odstavku točke I in v točki II izreka sodbe in sklepa sodišča prve stopnje delno spremeni, tako da se: - prisojena odškodnina zniža na 17.700,00 EUR (namesto 20.700,00 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 4. 2012 do plačila, višji tožbeni zahtevek (za plačilo 3.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 4. 2012 do plačila) pa se zavrne; - prisojeni stroški postopka zvišajo na 1.370,87 EUR (namesto 937,77 EUR), ki jih je tožeča stranka dolžna povrniti prvo toženi stranki v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

II. V preostalem se pritožbi prvo tožene in drugo tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrnejo in se v nespremenjenem delu (delno prvi odstavek točke I, drugi odstavek točke I ter točka II izreka sodbe) potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka je dolžna prvo toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 262,02 EUR, drugo toženi stranki pa v znesku 139,97 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila, svoje stroške pritožbe pa krije sama. Prvo tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo tožnika.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom razsodilo, da sta toženi stranki dolžni tožniku v roku 15 dni nerazdelno plačati odškodnino v znesku 20.700,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 4. 2012 do plačila (prvi odstavek točke I izreka sodbe in sklepa), višji tožbeni zahtevek, tj. razliko do vtoževanih 55.000,00 EUR in plačilo mesečne denarne rente v znesku 400,00 EUR, pa je zavrnilo (drugi odstavek točke I izreka sodbe in sklepa). Odločilo je, da je tožnik dolžan prvo toženi stranki v roku 15 dni povrniti stroške postopka v znesku 937,77 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila (točka II izreka sodbe in sklepa), prvo toženi stranki pa je naložilo, da je priči A.A. dolžna v 15 dneh povrniti njene stroške v znesku 329,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila (točka III izreka sodbe in sklepa).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožujejo vse pravdne stranke, tožnik zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, prvo tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava, drugo tožena stranka pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlagajo spremembo oz. podredno razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, pri čemer se tožnik zavzema za ugoditev, toženi stranki pa za zavrnitev tožbenega zahtevka.

3. Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del (drugi odstavek točke I izreka) navedene sodbe in zoper odločitev o stroških postopka v točki II izreka sodbe. V pritožbi navaja, da k nastanku škode ni soprispeval do višine 40 %, saj gre v obravnavani zadevi za kumulacijo objektivne in krivdne odgovornosti prvo tožene stranke, to pa zmanjšuje oz. izključuje njegov soprispevek k nastali škodi (tako tudi sodba Višjega sodišča v Mariboru opr. št. II Cp 602/2009). Tudi zaradi dejstva, da v trenutku škodnega dogodka na tiskarskem stroju ni delovalo varnostno stikalo, ki preprečuje poseg v vrtljive dele stroja, tožniku ni mogoče očitati, da je soprispeval k nastali škodi (tako tudi sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. II Ips 115/2006). Tožnik je v notranjost stroja z roko segel le zato, ker je utemeljeno pričakoval, da se bo stroj zaradi dviga pokrova samodejno ustavil. Odločitev glede zavrnitve tožbenega zahtevka za plačevanje mesečne denarne rente je napačna, saj sodišče prve stopnje pri izračunu mesečnega prikrajšanja tožnika ne bi smelo upoštevati denarnega nadomestilo za invalidnost. Priglaša pritožbene stroške.

4. Prvo tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del (prvi odstavek točke I izreka) navedene sodbe ter zoper odločitev o stroških postopka v točki II izreka sodbe. V pritožbi navaja, da v zvezi s škodnim dogodkom ni ravnala protipravno. Tožniku je bilo zagotovljeno ustrezno teoretično in praktično usposabljanje, na voljo mu je bilo navodilo za varno delo, delovna oprema pa je bila ustrezno označena. Iz izvedenih dokazov izhaja, da je bil tožnik seznanjen tudi s pravilnim postopkom čiščenja stroja. Prvo tožena stranka je tožnika nenehno opozarjala, da v delujoč stroj ne sme posegati, zato ji v zvezi s tem ni mogoče očitati, da je opustila dolžno ravnanje. Tožnik ni ravnal niti s skrbnostjo povprečnega človeka, ko je nepričakovano in v nasprotju z izrecnimi navodili z roko segel v delujoč stroj, s tem pa je pretrgal vzročno zvezo med morebitno opustitvijo prvo tožene stranke in nastalo škodo. Iz izpovedi priče B.B. izhaja, da ni bilo običajno, da bi delavci stroj ustavljali zgolj z dvigom pokrova, kot je to storil tožnik, izpoved priče C.C. pa potrjuje navedbe prvo tožene stranke, da mora delavec stroj ustaviti z uporabo varnostnega stikala. Za odločitev niti ni pomembno, ali je bila prvo tožena stranka seznanjena s tem, da naj bi njeni delavci nepravilno ustavljali stroje, kot tudi ne, ali je tak način ustavljanja strojev dopuščala. Bistveno je, da mora vsak delavec ravnati v skladu s pravili o varnosti pri delu. Tožnik pred začetkom dela nikoli ni preverjal, ali je stroj brezhiben, čeprav je bila to njegova dolžnost. Stroj, na katerem se je poškodoval tožnik, je izpolnjeval vse kriterije za varno delo, prvo tožena stranka pa ni bila obveščena o tem, da bi bilo z njim karkoli narobe, zato škodnega dogodka ni mogla preprečiti. Iz izpovedi prič B.B., A.A. in iz izvedenskega mnenja izvedenske institucije D. d. o. o. izhaja, da je delovanje stroja mogoče videti in slišati. Ker je tožnik z roko nepričakovano segel v delujoč stroj, je za škodo odgovoren izključno on. Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje napačno odločilo, da je tožnik k nastali škodi soprispeval le do višine 40%, te odločitve pa tudi ni ustrezno obrazložilo. Sodišče prve stopnje pri odločitvi o soprispevku ni upoštevalo, da je tožnik stroj, na katerem se je poškodoval, dobro poznal ter da je bil za delo, ki ga je opravljal vrsto let, ustrezno usposobljen. Pri presoji, ali je bil tožnik pri delu dovolj skrben, bi moralo sodišče prve stopnje uporabiti standard profesionalne skrbnosti. Tiskarski stroj, na katerem se je poškodoval tožnik, ni nevarna stvar. Ko stvar postane nevarna zaradi določenih okoliščin, odgovarja kvečjemu tisti, kateremu je mogoče pripisati krivdno ravnanje za nastop teh okoliščin (glej sodbi Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Cp 3592/2011 in opr. št. II Cp 367/2011). V obravnavanem primeru je bil to tožnik. Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo previsoko odškodnino iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem. Po ugotovitvah sodnega izvedenca medicinske stroke je tožnik 10 dni trpel srednje hude telesne bolečine, nato pa je bolečine trpel le občasno. Tožnik ni utrpel zloma, temveč le poškodbo mehkih tkiv, zdravljenje poškodbe pa je potekalo brez zapletov. Tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi pretrpljenega strahu je prisojena v previsokem znesku, saj je šlo pri tožniku za strah manjše intenzitete. Odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je odmerjena v znesku, ki močno odstopa od podobnih primerov v sodni praksi (glej npr. sodbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Cp 2523/2013), sodišče prve stopnje pa odstopa od sodne prakse ni ustrezno obrazložilo. Priglaša pritožbene stroške.

5. Drugo tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del (prvi odstavek točke I izreka) navedene sodbe. V pritožbi navaja, da v obravnavanem primeru ni podana niti krivdna niti objektivna odgovornost prvo tožene stranke. Sodišče prve stopnje pri odločitvi ni upoštevalo, da je bil tiskarski stroj ustrezno vzdrževan, do škodnega dogodka pa je deloval brezhibno. Ker je do okvare prišlo nenadno, prvo toženi stranki ni mogoče očitati kršitve izvajanja ukrepov s področja varnosti in zdravja delavcev pri delu. Prvo tožena stranka nezgode nikakor ni mogla preprečiti, kar potrjuje tudi izvedensko mnenje izvedenske institucije D. d. o. o. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo, da je v obravnavanem primeru podana objektivna odgovornost prvo tožene stranke, saj delo na tiskarskem stroju ob upoštevanju varnostnih predpisov predstavlja minimalno tveganje za nastanek poškodb. Tiskarski stroj je bil ustrezno označen z nalepkami, ki so prepovedovale poseg z roko v nevarno območje, tožnik pa je bil seznanjen s tem, da se čiščenje, mazanje in popravilo stroja lahko izvaja le takrat, ko je tiskarski stroj ustavljen. Izvedensko mnenje izvedenske institucije D. d. o. o. potrjuje navedbe drugo tožene stranke, da bi tožnik škodni dogodek lahko preprečil. Tudi če bi bila v obravnavanem primeru podana objektivna odgovornost prvo tožene stranke, so glede na vse okoliščine primera podani pogoji za oprostitev njene odgovornosti po drugem odstavku 153. člena Obligacijskega zakonika. Prvo tožena stranka je namreč od tožnika utemeljeno pričakovala, da bo spoštoval navodila za varno delo, zato je bilo njegovo ravnanje zanjo povsem nepričakovano (podobno stališče je Vrhovno sodišče RS zavzelo v sodbi opr. št. VIII Ips 212/2010). Tožnik ni ravnal niti s skrbnostjo povprečnega človeka. Prvo tožene stranke ni obvestil, da je varnostno stikalo na stroju pokvarjeno, s tem pa je kršil Navodilo za varno delo tiskarja z dne 1. 10. 2009 ter 39. člen Pravilnika o varnosti in zdravju pri delu pri uporabi varnostne opreme (Pravilnik). Sodišče prve stopnje pri odločitvi o tožnikovem soprispevku ni upoštevalo, da je bil tožnik teoretično in praktično usposobljen za varno delo ter da je delo na tem stroju vsakodnevno opravljal že vrsto let. Sodišče prve stopnje tudi ni v zadostni meri upoštevalo izpovedi tožnika, da brezhibnega delovanja stikala na varnostnem pokrovu ni nikoli preverjal, čeprav je bila v skladu z določbo 37. člena Pravilnika to njegova dolžnost. Tožnik je k nastali škodi soprispeval vsaj do višine 70 %. Odškodnina za za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem je odmerjena v previsokem znesku, saj je tožnik iz tega naslova upravičen do največ 5.500,00 EUR. Sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine iz tega naslova ni upoštevalo, da je zdravljenje poškodbe potekalo brez večjih zapletov. Sodišče prve stopnje je pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi strahu nekritično verjelo izpovedi tožnika, saj iz izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke izhaja, da je sekundarni strah pri tožniku trajal le dva meseca. Pravična in primerna odškodnina iz tega naslova bi bila zato 1.200,00 EUR. Tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je odmerjena v previsokem znesku. Sodišče prve stopnje je pri tej odločitvi nekritično sledilo izpovedi tožnika in ni upoštevalo ugotovitev sodnega izvedenca niti dejstva, da je tožnik omejen le pri specifičnih delih in lahko po nezgodi opravlja skoraj vsa vsakodnevna opravila. Dosojeni znesek 25.000,00 EUR je močno pretiran, saj bi bil tožnik glede na sodno prakso upravičen do odškodnine le v znesku 6.000,00 EUR. Priglaša pritožbene stroške.

6. Prvo tožena stranka je podala odgovor na pritožbo tožnika, v katerem prereka njegove pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev njegove pritožbe. Ne drži, da je sodni izvedenec za ekonomijo ugotovil prikrajšanje tožnika v znesku 171,88 EUR, saj iz izvedenskega mnenja izhaja, da je tožnikova plača na delovnem mestu, ki ga zaseda sedaj, z upoštevanjem nadomestila za invalidnost višja od plače, ki bi jo prejemal na delovnem mestu, ki ga je zasedal pred nezgodo. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

7. Pritožba tožnika ni utemeljena, pritožbi prvo tožene in drugo tožene stranke pa sta delno utemeljeni.

8. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah zatrjevanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

9. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Zlasti ni podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo izrecno uveljavlja pritožba prvo tožene stranke, saj izpodbijana sodba vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. Prvo tožena stranka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja tudi absolutno bistveno kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prvo tožena stranka bi morala določno navesti, glede katerih odločilnih dejstev naj bi bilo nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Ker tega ni storila in to kršitev uveljavlja le pavšalno, pritožbeni preizkus uveljavljane protispisnosti ni mogoč.

10. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje glede vseh odločilnih dejstev ugotovilo pravilno in popolno. Sprejeta odločitev je v pretežnem delu tudi materialnopravno pravilna, deloma pa napačna zaradi deloma zmotne uporabe materialnega prava, saj je bila tožniku prisojena previsoka odškodnina za nepremoženjsko škodo.

11. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik zaposlen pri prvo toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 4. 2007 za nedoločen čas na delovnem mestu "ofset tiskar I" (A14). Dne 13. 10. 2010 se je na delu poškodoval pri čiščenju valjev tiskarskega stroja znamke E., tip F.. Ko je dvignil pokrov stroja in z desno roko segel do valjev, da bi jih očistil, so mu delujoči valji ujeli desno roko do zapestja, v posledici česar je utrpel telesno poškodbo.

12. Tožnik je v obravnavanem individualnem delovnem sporu od toženih strank zahteval plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v skupnem znesku 55.000,00 EUR (11.500,00 EUR za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, 3.500,00 EUR za duševne bolečine zaradi strahu in 40.000,00 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 4. 2012 do plačila ter plačilo mesečne denarne rente zaradi izgubljenega zaslužka v znesku 400,00 EUR. Med strankami ni bilo sporno, da je imela prvo tožena stranka v času škodnega dogodka odškodninsko odgovornost zavarovano pri drugo toženi stranki. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je odškodninski zahtevek po temelju delno utemeljen. Čeprav sta podani tako krivdna kot objektivna odškodninska odgovornost prvo tožene stranke, je namreč tožnik k nastali škodi soprispeval do višine 40 %. Glede višine vtoževane odškodnine je ugotovilo, da pravično in primerno odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki jo je zaradi škodnega dogodka utrpel tožnik, predstavlja znesek 34.500,00 EUR, pogoji za prisojo mesečne denarne rente zaradi izgubljenega zaslužka pa niso izpolnjeni. Toženima strankama je tako naložilo, da sta, upoštevaje njegov soprispevek k nastali škodi, tožniku dolžni nerazdelno plačati 20.700,00 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. 4. 2012 do plačila. Zoper to odločitev se pritožujejo vse pravdne stranke, njihove pritožbe pa se vsebinsko prekrivajo, zato pritožbeno sodišče v nadaljevanju odgovarja na vse pritožbe hkrati.

Glede temelja odškodninske odgovornosti:

13. Pravna podlaga za odločanje o utemeljenosti tožbenega zahtevka je podana v 184. členu v času škodnega dogodka veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/02 in nadalj.), ki določa, da mora delodajalec delavcu, ki mu je pri delu ali v zvezi z delom povzročena škoda, škodo povrniti po splošnih pravilih civilnega prava, tj. po določbah Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.). V 131. členu OZ je določeno, da je dolžan povzročitelj škode škodo povrniti, razen če dokaže, da je nastala brez njegove krivde (prvi odstavek), za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico, pa se odgovarja ne glede na krivdo (drugi odstavek).

14. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je tiskarski stroj v velikosti 12 metrov dolžine in 2 metra višine med obratovanjem in vzdrževanjem oz. čiščenjem nevarna stvar, delo na njem pa predstavlja delo s povečano nevarnostjo za nastanek škode. Nevarna stvar na podlagi 150. člena OZ predvideva objektivno odgovornost njenega imetnika, toženi stranki pa zato v pritožbah neutemeljeno vztrajata pri stališču, da ni podana objektivna odškodninska odgovornost prvo tožene stranke. V obravnavani zadevi je bil tožnik v okviru svojih delovnih nalog zadolžen za to, da očisti tiskarski stroj. To je lahko storil le na način, da se je z roko dotaknil njegovih valjev, že sama možnost, da delavcu pri izpolnjevanju delovnih nalog roko potegne med valje tiskarskega stroja, pa po presoji pritožbenega sodišča zadošča za ugotovitev, da gre za nevarno stvar. Toženi stranki v pritožbah sicer pravilno navajata, da je tudi tožnik s svojim (nepravilnim) ravnanjem prispeval k nastanku škode, vendar pa je to pomembno pri odločitvi o višini njegovega soprispevka, ni pa iz tega razloga podan razlog za popolno razbremenitev objektivne odgovornosti prvo tožene stranke. Kljub pravilnim ugotovitvam, da se je stikalo na varnostnem pokrovu pokvarilo nenadno, da je bil tiskarski stroj ustrezno opremljen z nalepkami, ki so prepovedovale poseg z roko v nevarno območje ter da je bil tožnik seznanjen s tem, da se čiščenje stroja lahko izvaja le takrat, ko je ta ustavljen, namreč ni mogoče zaključiti, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja tožnika, ki ga prvo tožena stranka ni mogla pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti (ekskulpacijski razlog iz drugega odstavka 153. člena OZ). Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je v obravnavanem primeru (poleg objektivne) podana tudi krivdna odgovornost prvo tožene stranke, objektivno odgovorni imetnik nevarne stvari pa se odgovornosti za nastalo škodo v takšnem primeru nikoli ne more v celoti razbremeniti.

15. Sodišče prve stopnje se je glede presoje, ali je prvo tožena stranka v zvezi s škodnim dogodkom opustila dolžno skrbnost, oprlo na pravilno pravno podlago, tj. na določbe v času škodnega dogodka veljavnega Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD; Ur. l. RS, št. 56/1999 in nadalj.) ter Pravilnika o varnosti in zdravju pri uporabi delovne opreme (Ur. l. RS, št. 101/2004 in nadalj.; v nadaljevanju: Pravilnik). Drugo tožena stranka sodišču prve stopnje v pritožbi neutemeljeno očita, da pri tej presoji ni upoštevalo, da je tiskarski stroj do obravnavane nezgode deloval brezhibno ter da je do okvare stikala na varnostnem pokrovu prišlo nenadno, saj to za odločitev v zadevi niti ni bistvenega pomena. Pomembno je, da tiskarski stroj, čeprav je bil ustrezno vzdrževan in je imel veljavno potrdilo o pregledu in preizkusu delovne opreme, v trenutku škodnega dogodka ni bil brezhiben in tožniku ni zagotavljal ustrezne varnosti, saj je deloval, čeprav bi se valji stroja ob dvigu varnostnega pokrova morali ustaviti. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotovilo, da je prvo tožena stranka kršila prvi odstavek 4. člena Pravilnika, ki določa, da mora delodajalec delavcem zagotavljati brezhibno delovno opremo, ki ne ogroža varnosti in zdravja, varnosti njihovega imetja in naravnega okolja.

16. Neutemeljeno je tudi pritožbeno stališče obeh toženih strank, da naj bi tožnikovo ravnanje, ki je bilo v nasprotju s predpisi za varno delo, pretrgalo vzročno zvezo med krivdnim ravnanjem prvo tožene stranke in nastalo škodo. Nepravilno ravnanje tožnika namreč za prvo toženo stranko ni bilo povsem nepričakovano, saj so po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje tudi drugi tiskarji, zaposleni pri prvo toženi stranki, stroje ustavljali na način, kot je to obravnavanega dne storil tožnik (torej le z dvigom varnostnega pokrova in ne z uporabo varnostnega stikala). Ker določbe ZVZD delodajalca zavezujejo, da svoje delavce opozarja na varno uporabo delovne opreme in da v primeru nevarne uporabe zoper njih ustrezno ukrepa, prvo tožena stranka v pritožbi tudi neutemeljeno uveljavlja, da za odločitev v zadevi niti ni pomembno, ali je dopuščala, da so njeni delavci tiskarske stroje ustavljali v nasprotju s prejetimi navodili. Delavce, četudi so bili za delo ustrezno teoretično in praktično usposobljeni, bi morala namreč v okviru dolžne skrbnosti nadzirati in jih v primeru ugotovljenega nepravilnega ravnanja na to opozoriti, ker tega ni storila, pa ji sodišče prve stopnje utemeljeno očita kršitev 5. in 23. člena ZVZD ter 12. člena Pravilnika.

17. Kljub temu, da prvo tožena stranka ni bila obveščena o tem, da je prišlo do okvare stikala na varnostnem pokrovu tiskarskega stroja, drugo tožena stranka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da prvo tožena stranka škodnega dogodka ni mogla preprečiti. Pritožbene navedbe v zvezi s tem utemeljuje s sklicevanjem na ugotovitve iz izvedenskega mnenja izvedenske institucije D. d. o. o.. Pritožbeno sodišče po vpogledu v navedeno izvedensko mnenje (list. št. 100 v spisu) sicer ugotavlja, da je sodna izvedenka mag. G.G., univ. dipl. inž. met. sicer res zapisala, da prvo tožena stranka škodnega dogodka ni mogla preprečiti, vendar je v nadaljevanju tudi navedla, da bi prvo tožena stranka z opozarjanjem na kršitve ter z ustreznim ukrepanjem zoper kršitelje škodni dogodek lahko preprečila, če so njeni delavci stroj resnično ustavljali le z dvigom varnostnega pokrova, kot je to zatrjeval tožnik. Glede na pravilno ugotovitev sodišča prve stopnje, da so tudi drugi delavci prvo tožene stranke tiskarske stroje ustavljali na način, ki ni pravilen, bi torej prvo tožena stranka škodni dogodek lahko preprečila, nasprotna pritožbena navedba drugo tožene stranke pa je neutemeljena.

18. Sodišče prve stopnje je na podlagi prvega odstavka 171. člena OZ ugotovilo, da sta toženi stranki po temelju odgovorni za 60 % tožnikove škode, do višine 40 % pa je k nastali škodi soprispeval tožnik sam. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je tožnik s tem, ko je posegel v notranjost tiskarskega stroja, ne da bi se prepričal, da je ta ustavljen, kršil 33. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/02 in nadalj.), ki določa, da mora delavec spoštovati in izvajati predpise o varnosti in zdravju pri delu ter pazljivo opravljati delo, da zavaruje svoje življenje in zdravje ter življenje in zdravje drugih oseb. Z navedenim ravnanjem je kršil tudi določbo drugega odstavka 9. člena ZVZD, v skladu s katero mora delavec delo opravljati s tolikšno pazljivostjo, da s tem varuje svoje življenje in zdravje ter življenje in zdravje drugih oseb. Tožnik v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da mu soprispevka k nastali škodi ni mogoče očitati, ker je obravnavanega dne upravičeno pričakoval, da se bo stroj zaradi dviga varnostnega pokrova samodejno ustavil. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje je bil namreč tožnik za delo s tiskarskim strojem ustrezno teoretično in praktično usposobljen, zato bi pred začetkom čiščenja moral preveriti, ali je ta zares ustavljen. Tudi 27. člen Pravilnika določa, da se lahko vzdrževalna dela opravljajo le takrat, ko je stroj izključen, v skladu z določbo 37. člena Pravilnika pa bi moral tožnik pred začetkom dela vizualno in z vklopom posameznih krmilnih naprav preveriti brezhibnost delovanja delovne opreme ter nameščenost in brezhibnost varnostnih naprav in varoval. Tožnik je priznal, da pred začetkom dela obravnavanega dne ni preveril, ali stroj deluje brezhibno, dejstvo, da tega ni storil zato, ker ni pričakoval, da je stikalo na varnostnem pokrovu pokvarjeno, pa ga zgoraj navedenih dolžnosti ne razbremenjuje.

19. Ob upoštevanju ugotovljene objektivne in krivdne odgovornosti prvo tožene stranke ter krivdnega ravnanja tožnika, se pritožbeno sodišče strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, da je tožnik k nastali škodi soprispeval do višine 40 %. V zvezi s tem zato ni utemeljena niti pritožba tožnika, ki se zavzema za znižanje njegovega soprispevka, niti pritožbi toženih strank, da je tožnikov soprispevek večji. Ker je sodišče prve stopnje v 15. točki obrazložitve izpodbijane sodbe in sklepa navedlo vse za presojo relevantne okoliščine, ki jih je upoštevalo pri tej odločitvi, prvo tožena stranka v pritožbi tudi neutemeljeno uveljavlja, da sodišče prve stopnje odločitve o višini tožnikovega soprispevka ni ustrezno obrazložilo.

Glede višine nepremoženjske škode:

20. Pri presoji višine odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki je glede na določbo drugega odstavka 179. člena OZ odvisna od pomena prizadete dobrine in namena odškodnine, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo mnenje sodnega izvedenca medicinske stroke H.H., dr. med., in izpoved tožnika.

21. Tožnik je iz naslova škode zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem vtoževal plačilo zneska 11.500,00 EUR, sodišče prve stopnje pa je temu ugodilo do višine 7.000,00 EUR. Čeprav ta znesek sega na zgornjo mejo dosojenih odškodnin za to postavko v primerljivih zadevah, tudi po presoji pritožbenega sodišča okoliščine obravnavanega primera odškodnino v takšni višini opravičujejo, zato sta pritožbi toženih strank zoper to odločitev neutemeljeni. Toženi stranki v pritožbah sodišču prve stopnje tudi neutemeljeno očitata, da pri odločitvi ni upoštevalo, da je tožnik stalne srednje hude telesne bolečine trpel le 10 dni, da je utrpel le poškodbo mehkih tkiv desne roke ter da je zdravljenje poškodbe potekalo brez zapletov, saj je iz 21. do 25. točke obrazložitve izpodbijane sodbe in sklepa razvidno, da je sodišče prve stopnje vse navedeno upoštevalo.

22. Toženi stranki pa v pritožbah utemeljeno uveljavljata, da je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo previsoko odškodnino za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Tožnik je iz tega naslova vtoževal 40.000,00 EUR odškodnine, sodišče prve stopnje pa mu je prisodilo 25.000,00 EUR. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, s katerimi se pritožbeno sodišče sicer strinja, izhaja, da tožnik določenih fizičnih del zaradi obravnavane poškodbe ne more več opravljati. Prstov desne roke ne more stisniti v polno pest, gibljivost prstov in groba moč pri skrajnem dosegljivem upogibu prstov pa sta zmanjšani. V manjši meri je zmanjšana tudi možnost dvigovanja, prenašanja bremen ali naslona na desno roko. Tožnik je invalid III. kategorije (odločba invalidske komisije II. stopnje pri ZPIZ - A3) in je sposoben za delo z določenimi omejitvami. Opravlja lahko lažja fizična dela, kjer ni potrebna groba moč in fin prijem prstov desne roke ali izdatni gibi zapestja in prstov desne roke. Tožnik je omejen tudi pri vsakodnevnih opravilih, kot npr. pri obrezovanju sadnega drevja, pri delu z računalnikom, pri prijemanju ozkih valjastih predmetov, pri pisanju, pri zapenjanju gumbov, pri zavezovanju vezalk, pri finih delih z desnico (npr. pri vijačenju ali obračanju ključa) ter pri nekaterih športnih aktivnostih (npr. pri smučanju). Vse omejitve in posledice tožnik doživlja intenzivno in ga duševno zelo obremenjujejo. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je namen pravične denarne odškodnine, da za oškodovanca pomeni zadoščenje za prestano telesno in duševno trpljenje, vendar pa je zaradi enotnega obravnavanja ob tem treba upoštevati tudi odškodnine, ki so bile prisojene v podobnih primerih, oziroma ustrezno razmerje med odškodninami, ki se v sodni praksi prisojajo za lažje in težje primere poškodb. Po presoji pritožbenega sodišča zato pravično in primerno denarno odškodnino iz tega naslova predstavlja znesek 21.000,00 EUR, ob upoštevanju 40 % soprispevka k nastali škodi pa sta toženi stranki dolžni tožniku za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti plačati 12.600,00 EUR odškodnine (in ne 15.000,00 EUR, kot jima je naložilo sodišče prve stopnje). Pritožbi toženih strank sta zato v tem delu delno utemeljeni.

23. Toženi stranki v pritožbi tudi utemeljeno uveljavljata, da je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo previsoko odškodnino za duševne bolečine zaradi pretrpljenega strahu. Sodišče prve stopnje je tožniku iz tega naslova prisodilo 2.500,00 EUR (od vtoževanih 3.500,00 EUR) odškodnine, čeprav ugotovljen obseg strahu ne daje podlage za prisojo odškodnino v tej višini. Po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje je namreč tožnik v trenutku škodnega dogodka utrpel hipen, vendar občuten primarni strah, zaradi dolgotrajne rehabilitacije pa je nadaljnja 2 meseca trpel tudi sekundarni strah. Po presoji pritožbenega sodišča pravična in primerna denarna odškodnina iz tega naslova znaša 1.500,00 EUR, ob upoštevanju 40 % soprispevka k nastali škodi, pa sta toženi stranki dolžni tožniku za duševne bolečine zaradi pretrpljenega strahu plačati 900,00 EUR odškodnine (in ne 1.500,00 EUR, kot mu je prisodilo sodišče prve stopnje). Pritožbi toženih strank sta zato tudi v tem delu delno utemeljeni.

24. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo mesečne denarne rente zaradi izgubljenega zaslužka v znesku 400,00 EUR, zato je pritožba tožnika v zvezi s tem neutemeljena. Pritožbeno sodišče namreč pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da tožnik na delovnem mestu, na katerega je bil premeščen po škodnem dogodku, praviloma prejema višji dohodek od dohodka, ki ga je prejemal na delovnem mestu "ofset tiskar I", na katerem je delo opravljal pred škodnim dogodkom. Da tožnik zaradi škodnega dogodka ne trpi prikrajšanja v smislu izgubljenega zaslužka, potrjuje tudi izvedensko mnenje izvedenca finančne stroke I.I., univ. dipl. oec.. Tožnik v pritožbi uveljavlja, da sodišče prve stopnje pri izračunu izgubljenega zaslužka ne bi smelo upoštevati mesečnega nadomestila za invalidnost v znesku 171,88 EUR mesečno, ki mu je bilo priznano z odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije z dne 22. 5. 2012 (A18), vendar je takšno stališče tožnika napačno. V skladu s 4. alinejo prvega odstavka 94. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/1999 in nadalj.) je do nadomestila za invalidnost upravičen zavarovanec, pri katerem je bila ugotovljena invalidnost III. kategorije, če je njegova delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % ali če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katero je razporejen, pod dodatnim pogojem, da se je zaposlil na drugem delovnem mestu. Ker iz navedene določbe in drugih določb ZPIZ-1, ki urejajo pravice iz invalidskega zavarovanja, izhaja, da je namen nadomestila za invalidnost nadomestiti izpad oškodovančeve plače oz. zaslužka zaradi premestitve na drugo (ustrezno) delovno mesto, ga je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo med osebne prejemke tožnika, ki se upoštevajo pri izračunu izgubljenega zaslužka in pri presoji upravičenosti do denarne rente v smislu drugega odstavka 174. člena OZ. Pritožba tožnika v zvezi s tem zato ni utemeljena.

25. Glede na vse navedeno tožniku zaradi obravnavanega škodnega dogodka pripada odškodnina za nepremoženjsko škodo v znesku 29.500,00 EUR (tj. približno 30 povprečnih neto plač za mesec september 2014), kar je po oceni pritožbenega sodišča pravična in primerna odškodnina za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel tožnik in je tudi primerljiva z višinami odškodnin, ki se sicer prisojajo v podobnih primerih (glej npr. sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 617/2008 z dne 26. 3. 2009). Ob upoštevanju tožnikovega soprispevka v višini 40 %, sorazmerna odškodnina za nepremoženjsko škodo znaša 17.700,00 EUR. Zato je bilo treba prisojeno odškodnino na pritožbi toženih strank zvišati na naveden znesek, medtem ko je pritožba tožnika v zvezi z višino prisojene odškodnine povsem neutemeljena. Ker je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje deloma zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče pritožbama toženih strank delno ugodilo in v skladu s prvim odstavkom 351. člena v zvezi s 5. točko 358. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje v točki I izreka delno spremenilo tako, da je prisojeno odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki sta jo toženi stranki nerazdelno dolžni plačati tožniku, znižalo na 17.700,00 EUR. Višji tožbeni zahtevek iz tega naslova v znesku 3.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 4. 2012 do plačila (do prvotno prisojenih 20.700,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ob 19. 4. 2012 do plačila) je pritožbeno sodišče zavrnilo. Glede utemeljenosti tožbenega zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti od prisojene odškodnine je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da sta bili toženi stranki z izplačilom odškodnine v zamudi od 19. 4. 2012 dalje, tj. po poteku 15 dni od 4. 4. 2012, ko je drugo tožena stranka prejela tožnikov predpravdni odškodninski zahtevek (A11). Pritožbeno sodišče zato v odločitev glede zamudnih obresti ni posegalo, ker je materialnopravno pravilna.

26. Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem sporu niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP) in ker ostali pritožbeni razlogi niso podani, kot tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi toženih strank v preostalem delu in pritožbo tožnika v celoti zavrnilo kot neutemeljene in v skladu s 353. členom ZPP v nespremenjenem delu (delno prvi odstavek točke I, drugi odstavek točke I ter točka II izreka sodbe) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Glede stroškov postopka:

27. Zaradi delnega uspeha toženih strank v pritožbenem postopku se je spremenil uspeh strank v postopku pred sodiščem prve stopnje (tožnikov uspeh se je z 37,63 % znižal na 32,18 %), zato je pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP ponovno odločilo o stroških postopka na prvi stopnji. Sodišče prve stopnje je tožniku skladno z določbami Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT; Ur. l. RS, št. 67/2008 in nadalj.), z določbami Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (Ur. l. RS, št. 88/2010 in nadalj.) in priglašenim stroškovnikom utemeljeno priznalo 3.675,99 EUR stroškov postopka, zato mu morata toženi stranki glede na uspeh v pravdi (32,18 %) povrniti 1.182,93 EUR. Prvo toženi stranki je sodišče prve stopnje utemeljeno priznalo 3.765,56 EUR priglašenih stroškov postopka, glede na uspeh v pravdi (67,82 %) pa ji mora tožnik povrniti 2.553,80 EUR. Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, ki drugo toženi stranki ni priznalo pavšalno priglašenih administrativnih stroškov. Ti namreč niso bili ne specificirani ne izkazani. Po poračunu stroškov postopka tožnika v znesku 1.182,93 EUR s stroški prvo tožene stranke v znesku 2.553,80 EUR, je tožnik dolžan prvo toženi stranki povrniti 1.370,87 EUR stroškov postopka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

28. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP odločilo tudi o stroških pritožbenega postopka. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu s 154. členom ZPP sam krije svoje pritožbene stroške. Toženi stranki sta v pritožbenem postopku delno uspeli (uspeli sta z zneskom 3.000,00 EUR od izpodbijanega zneska 20.700,00 EUR), zato jima je tožnik na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP dolžan povrniti stroške pritožbenega postopka v skladu s pritožbenim uspehom. Prvo tožena stranka je glede na vrednost spornega predmeta 20.700,00 EUR v pritožbi utemeljeno priglasila 1.808,28 EUR pritožbenih stroškov (670,40 EUR nagrade za postopek po tar. št. 3210 ZOdvT in 20,00 EUR materialnih stroškov po tar. št. 6002 ZOdvT, oboje povečano za 22 % DDV po tar. št. 6007 ZOdvT, kar znaša skupaj 842,28 EUR, ter 966,00 EUR takse za pritožbo), zato ji je tožnik, glede na pritožbeni uspeh (14,49 %), dolžan povrniti 262,02 EUR. Drugo tožena stranka je utemeljeno priglasila 966,00 EUR takse za pritožbo, uspela pa je z enakim deležem kot prvo tožena stranka, zato ji je tožnik dolžan povrniti 139,97 EUR pritožbenih stroškov. Prvo tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo tožnika, ker ta ni bistveno prispeval k rešitvi zadeve, zato ga ni mogoče šteti med potrebne stroške (155. člen ZPP).