Jedro

Pravna vprašanja, ki se nanašajo zgolj na splošno razlago pravnih institutov oziroma pojmov, ki v teoriji in praksi ne sprožajo posebnih dilem, in pravna vprašanja, na katera je mogoče odgovoriti že z jezikovno razlago zakonskega besedila, niso pomembna pravna vprašanja po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožnik po odvetniku dne 13. 7. 2009 vložil revizijo. Dovoljenost revizije utemeljuje s sklicevanjem na 2. in 3. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 2. Revizija ni dovoljena.

3. S pravnomočno sodbo, ki jo tožnik izpodbija z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi 3. alineje drugega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 (Ur. l. RS, št. 105/2006) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper akt Predsednika Državnega zbora z dne 29. 5. 2009, s katerim je bilo ugotovljeno, da niso izpolnjeni zakonski pogoji za razpis roka za zbiranje podpisov volivk in volivcev v podporo zahtevi za razpis zakonodajnega referenduma o Zakonu o soobstoju gensko spremenjenih rastlin z ostalimi kmetijskimi rastlinami – ZSGSROKR, ki ga je sprejel Državni zbor na seji dne 21. 5. 2009 in zato ne bo določen rok za zbiranje podpisov volivcev za podporo zahtevi za razpis referenduma. Sodišče prve stopnje je presodilo, da tožnik ni kvalificiran pobudnik po določbi prvega odstavka 16. člena Zakona o referendumu in ljudski iniciativi – ZRLI.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden od tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravno-sodni praksi Vrhovega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je v več svojih sklepih ( Up-858/08 z dne 3.6.2008, Up-1186/2008 z dne 23. 4. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Revident uveljavlja dovoljenost revizije po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki določa, da je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede tega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

6. Kot pomembno pravno vprašanje revident izpostavlja vprašanje, kako široko je treba razumeti pojem „pobudnik referenduma“ po določbi prvega odstavka 16. člena ZRLI in v zvezi s tem vprašanje, ali je zavod katerega ustanovitelj je verska skupnost (v tem primeru ...), ki je registrirana pri vladnem uradu za verske skupnosti in kot taka predstavlja združenje posameznikov, razumeti kot združenje državljanov.

7. Tako izpostavljeno vprašanje pa po presoji Vrhovnega sodišča ni pomembno pravno vprašanje. Pomembno pravno vprašanje je namreč treba po dikciji ZUS-1 presojati glede na vsebino obravnavane zadeve. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča gre za pomembno pravno vprašanje le, če je mogoče od njegove rešitve pričakovati razvoj prava preko sodne prakse glede tega vprašanja, če bi bilo pomembno za zagotovitev pravne varnosti ali za enotno uporabo prava na področju, na katerega se nanaša vsebina zadeve. Ob tem pa je Vrhovno sodišče v svojih sklepih X Ips 774/2008, X Ips 776/2008 oba z dne 21. 1. 2009 in X Ips 151/2008 ter X Ips 238/2009 oba z dne 9. 4. 2009 že zavzelo stališče, da revizija ni dovoljena zaradi pravnih vprašanj, ki se nanašajo zgolj na splošno razlago pravnih institutov oziroma pojmov, ki v teoriji in praksi ne sprožajo posebnih dilem, ali zaradi pravnih vprašanj, na katera je mogoče odgovoriti že z jezikovno razlago zakonskega besedila. Prav taka vprašanja pa v obravnavani zadevi izpostavlja tudi revident. Kdo je lahko pobudnik referenduma po določbi prvega odstavka 16. člena ZRLI namreč jasno in nedvoumno izhaja že iz jezikovne razlage te zakonske določbe (vsak volivec, politična stranka ali drugo združenje državljanov). V pravni teoriji in praksi pa tudi ni sporno, da je pravna oseba – v tem primeru zavod, ločena od članov oziroma ustanoviteljev in kot taka samostojno in ločeno od članov kot nosilec pravic in obveznosti nastopa v vseh razmerjih. Zaradi ločenosti pravne subjektivitete lahko vsak od njiju (pravna oseba oziroma fizična oseba kot njen član oziroma ustanovitelj) nastopa v imenu druge le kot njen pooblaščenec ali zastopnik. Ne more pa izvirno uresničevati pravic, ki so priznane in vezane na pravni status drugega subjekta. Vprašanje ločenosti pravnega statusa pravne osebe od pravnega statusa njenih članov oziroma ustanoviteljev tako v teoriji in praksi ni sporno in tudi ne povzroča posebnih dilem.

8. Ker vprašanje, ki ga revident izpostavlja ni pomembno pravno vprašanje, revizija po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni dovoljena.

9. Po določbi 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Teh pa revident ni izkazal z navedbo, da je zbral skoraj 3000 podpisov, ki so posledično izgubljeni tako kot je izgubljena tudi možnost naknadnega referenduma. Revident bi namreč moral, upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu, navesti tudi konkretne razloge, zaradi katerih bi bile posledice, ki jih zatrjuje, zanj zelo hude, ter vse to tudi izkazati. Le tako bi namreč bila možna presoja ali so posledice, ki jih zatrjuje, zanj res zelo hude. Poleg tega sam podpis volivca kot dokaz strinjanja s pobudo predstavlja upravičenje, ki je vezano na osebo volivca, zato neupoštevanje te izjave volje, samo po sebi ne more predstavljati hude posledica za kvalificiranega pobudnika.

10. Ker revident ni izkazala zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.