31. 1. 2007

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe zadruge A. A. A., Ž. Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata 16. januarja 2007 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 372/2004 z dne 17. 3. 2005 se ne sprejme, v delu, ki se nanaša na kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, pa se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Upnica C. C. C. je vložila predlog za izvršbo na podlagi sporazuma, ki ga je sklenila z dolžnikom kot zastaviteljem pred sodiščem. Med izvršilnim postopkom je dolžnik zahteval, naj sodišče zavrže izvršilni predlog, ker je ugotovil, da v izvršilnem predlogu navedena upnica, že ob njegovi vložitvi ni več obstajala, ker se je pripojila k ustavni pritožnici – A. A. A. Sodišče prve stopnje je dolžnikovo zahtevo štelo za ugovor po izteku roka, ki ga je zavrglo, v istem sklepu pa je vzelo na znanje, da namesto prvotne upnice vstopi kot nova upnica pritožnica. Pritožbo dolžnika je Višje sodišče zavrnilo.

2.Z izpodbijanim sklepom je Vrhovno sodišče ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti, ki jo je Vrhovno državno tožilstvo vložilo zoper sklep Višjega sodišča, in razveljavilo sklepe sodišča prve in druge stopnje ter vsa opravljena procesna dejanja, predlog za izvršbo pa zavrglo. Odločitev temelji na stališču, da je opredelitev neobstoječe pravne osebe kot upnice pomanjkljivost, ki je v času vložitve izvršilnega predloga ni mogoče odpraviti in da univerzalno pravno nasledstvo ne more nadomestiti neobstoja pravne subjektivitete v času vložitve izvršilnega predloga ali tožbe.

3.Pritožnica navaja, da je Vrhovno sodišče s tem, ko je uporabilo Zakon o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (Uradni list RS, št. 56/99 – v nadaljevanju ZMZPP) in ne Zakona o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 43/82 in nasl. – v nadaljevanju ZUKZ), ki je veljal v času vložitve predloga za izvršbo, kršilo 22. in 155. člen Ustave. Ker ni pojasnilo, zakaj je uporabilo novi zakon, je kršilo tudi 25. člen Ustave. Pritožnica meni, da Vrhovno sodišče za vprašanje sposobnosti biti stranka ne bi smelo uporabiti slovenskega, temveč avstrijsko procesno pravo. Pri tem naj ne bi pojasnilo, zakaj je uporabilo slovensko procesno pravo. Takšno ravnanje Vrhovnega sodišča naj bi bilo arbitrarno in naj bi kršilo 22. člen Ustave. Poleg tega naj bi bila pritožnica v neenakem položaju s tistimi strankami, pri katerih je za njihovo sposobnost biti stranka sodišče uporabilo avstrijsko pravo. Zato naj bi bil kršen tudi 14. člen Ustave. Ob pravilni uporabi avstrijskega procesnega prava, predvsem pa sodne prakse avstrijskega vrhovnega sodišča, pri čemer pritožnica prilaga njegovo sodbo, bi moralo Vrhovno sodišče upoštevati, da je označitev upnice, ki je že pred njegovo vložitvijo pripojena k drugi osebi, v predlogu za izvršbo pomanjkljivost, ki naj bi jo bilo po avstrijskem pravu mogoče odpraviti. Pritožnica naj bi s pripojitvijo avtomatično vstopila v pravni in procesni položaj upnice. Meni, da je Vrhovno sodišče odstopilo od ustaljene sodne prakse in se pri tem sklicuje na sklep Višjega sodišča v Celju št. Cpg 55/95. Navaja tudi, da ji z vidika 9. člena ZUKZ ter dokazovanja avstrijske zakonodaje in sodne prakse v postopku odločanja o zahtevi za varstvo zakonitosti ni bila dana možnost dokazovanja v njeno korist, s čimer naj bi bil kršen 22. člen Ustave. Dodaja še, da je prišlo do razveljavitve procesnih dejanj in zavrženja predloga za izvršbo šele po osmih letih in pol trajanja izvršilnega postopka, zato naj bi bila kršena tudi pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz prvega odstavka 23. člena Ustave.

B.

4.Uporaba ZUKZ ali ZMZPP ter avstrijskega ali slovenskega procesnega prava je lahko vprašanje pravilne uporabe prava, ki na raven človekovih pravic ne posega. S tem ustavne pritožbe ni mogoče utemeljiti. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče namreč preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Ker 155. člen Ustave neposredno ne ureja človekovih pravic in temeljnih svoboščin, temveč temeljna ustavna načela (načelo prepovedi povratne veljave pravnih aktov), se nanj za utemeljevanje ustavne pritožbe ni mogoče sklicevati.

5.Z vidika pravice iz 22. člena Ustave bi lahko bil pomemben očitek, da je stališče sodišča o tem, da je treba uporabiti slovensko procesno pravo in ne avstrijskega, arbitrarno. Sodišča v Republiki Sloveniji vodijo postopke po določbah slovenskega procesnega prava (lex fori). ZMZPP določa, da je treba za sposobnost biti stranka tuje pravne osebe uporabiti pravo njene pripadnosti (četrti odstavek 87. člena v zvezi s 17. členom). To je v obravnavanem primeru avstrijsko (materialno) pravo, ki ga je Vrhovno sodišče tudi uporabilo. Zato odločitvi Vrhovnega sodišča ni mogoče očitati arbitrarnosti. Pri tem je nepomemben očitek pritožnice, da Vrhovno sodišče ni pojasnilo, zakaj je uporabilo ZMZPP in ne ZUKZ, ker sta določbi obeh zakonov enaki.

6.Očitek o nedopustnem odstopu od ustaljene sodne prakse (22. člen Ustave) je neutemeljen. Tega očitka ni mogoče utemeljiti z argumentom, da je sodišče višje stopnje (Vrhovno sodišče) odstopilo od sodne prakse nižjega sodišča (sodba Višjega sodišča v Ljubljani). Prav tako je neutemeljen očitek, da pritožnici ni bila dana možnost obravnavanja v postopku odločanja o zahtevi za varstvo zakonitosti. Pritožnica namreč sama navaja, pa tudi iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je na zahtevo za varstvo zakonitosti odgovorila. Glede na to očitek, da je bila pritožnici kršena pravica do izjave iz 22. člena Ustave, ni utemeljen.

7.Kršitve drugega odstavka 14. člena Ustave pritožnica ni utemeljila, zato je Ustavno sodišče ni moglo preizkusiti.

8.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

9.Z navedbo, da je od vložitve predloga za izvršbo do njegovega zavrženja preteklo osem let in pol, pritožnica uveljavlja tudi kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz prvega odstavka 23. člena Ustave v že končanem izvršilnem postopku. Od 1. 1. 2007 ureja varstvo te pravice Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (Uradni list RS, št. 49/06 – ZVPSBNO). Glede na to, da Ustavno sodišče ni pristojno presojati morebitnih kršitev človekovih pravic, ki nastanejo neposredno z ravnanjem ali opustitvijo dolžnega ravnanja sodišča, je bilo treba ustavno pritožbo v tem delu zavreči.

C.

10.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena in prvega odstavka 55. člena v zvezi s prvim odstavkom 50. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić ter člana mag. Marija Krisper Kramberger in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu s četrtim odstavkom 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

dr. Dragica Wedam Lukić