Jedro

Tožnik je v tožbi zahteval obresti od neizplačanih zneskov pokojnin od zapadlosti posameznega zneska do plačila. Zakonodajalec je z ZOPRZUJF to vprašanje rešil na način, da se poračunani zneski izplačajo v nominalnih zneskih, kar pomeni brez obresti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo toženi zahtevek, da se odpravi odločba tožene stranke št. ... z dne 18. 12. 2013 in da je tožena stranka dolžna izplačati tožniku zakonske zamudne obresti od zneskov izplačanih razlik v pokojnini, od njihove zapadlosti do plačila (I. točka izreka) in tožbo v delu, v katerem tožnik zahteva uskladitev pokojnine v skladu s 314. členom Zakona o službi v oboroženih silah, zavrglo (II. točka izreka).

Štelo je, da Zakon o odpravi posledic razveljavitve 2., 3. in 4. točke 143. člena ZUJF (Ur. l. RS, št. 47/2013 - ZOPRZUJF) ne priznava zamudnih obresti, saj v 2. členu določa, da se uživalcem pokojnin na podlagi pravnomočnih odločb, usklajenih po določbah drugega, tretjega in četrtega odstavka 143. člena ZUJF izplača razlika med zneski pokojnin, ki bi jim pripadali za posamezni mesec brez uskladitve po ZUJF, zgolj v nominalnih zneskih. Obrazložilo je, zakaj takšna ureditev ni v nasprotju s 50. členom Ustave RS in tudi ne v nasprotju s 33. členom Ustave RS ter zakaj izplačilo zakonskih zamudnih obresti tudi po splošnih pravilih obligacijskega prava ni utemeljeno. Glede tožnikovega zahtevka z dne 20. 6. 2012, za uskladitev pokojnine z določbo 314. člena Zakona o službi v oboroženih silah (Ur. l. SFRJ, št. 40/89), je štelo, da v tem delu tožba ne izpolnjuje procesne predpostavke, saj v zvezi s tem odločba z dne 18. 12. 2014 ne pomeni dokončne odločbe.

2. Pritožuje se tožnik. V pritožbi navaja, da se ne strinja s tem, da je Ustavno sodišče RS dovolilo brezobrestno kreditiranje zakonodajalcu od dela upokojencev v zvezi s protiustavnim delom ZUJF in, da je mogoče res naredil procesno napako, ker ni vložil v spis svoje vloge z dne 13. 6. 2014. Sklicuje se na določbo 80. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji - ZDSS-1), kjer je določeno, da če zavod v primeru molka organa po vložitvi tožbe izda upravni akt, mora to sporočiti sodišču, pri katerem je vložena tožba in če tožeča stranka izjavi, da vztraja pri tožbi, sodišče postopek nadaljuje. V pritožbi tožnik citira prepise določil 23., 63., 72. in 80. člena ZDSS-1. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane odločitve prvostopenjskega sodišča v obsegu pritožbenih navedb in kakor to določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, ZPP). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5. Prvostopenjsko sodišče je v skladu s 63. členom v zvezi s prvim odstavkom 81. člena ZDSS-1 (Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji, ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke št. ... z dne 18. 12. 2013, s katero se je zavrnila pritožba tožnika zoper odločbo Območne enote A., št. ... z dne 24. 6. 2013 glede višine pokojnine in izplačila pripadajoče razlike pokojnine, pri tem pa tudi odločila, da bo o zavarovančevi zahtevi z dne 20. 6. 2012 odločila Območna enota A.. Z odločbo Območne enote A., št. ... z dne 24. 6. 2013 je bila ugotovljena višina invalidske pokojnine za čas od 23. 3. 2013 dalje. Odločeno je bilo, da se zavarovancu izplača pripadajoča razlika v znesku 388,49 EUR z izplačilom pokojnin za mesec junij 2013, pripadajoča razlika v znesku 1.553,98 EUR pa z izplačilom pokojnin za mesec maj 2014. 6. Ustavno sodišče RS je z odločbo št. U-I-186/12-34 z dne 14. 3. 2013, objavljeno v Uradnem listu Republike Slovenije, št. 25/13 z dne 22. 3. 2013 odločilo, da se drugi, tretji in četrti odstavek 143. člena Zakona za uravnoteženje javnih financ (Ur. l. RS, št. 40/12 in naslednji - ZUJF), razveljavijo. V II. točki izreka je odločilo, da so bili drugi, tretji in četrti odstavek 143. člena ZUJF v delih, ki so se nanašali na upravičence do dela pokojnine z upoštevanjem obdobij pokojninske dobe do 31. 3. 1992 pri nosilcih zavarovanja v drugih republikah nekdanje Socialistične federativne Republike Jugoslavije, v neskladju z ustavo. V III. točki izreka je toženi stranki naložilo, da mora vsem uživalcem pokojnin, ki jim je bila pokojnina odmerjena na podlagi predpisov, navedenih v I. in II. točki izreka, izdati nove odločbe, upoštevaje ureditev, ki je veljala pred začetkom učinkovanja razveljavljenih določb ZUJF. Na podlagi navedene odločbe in na podlagi ZOPRZUJF-a je tožena stranka po uradni dolžnosti izdala izpodbijano odločbo.

7. Prvi odstavek 3. člena ZOPRZUJF je določil, da se uživalcem pokojnin, usklajenih po razveljavljenih določbah ZUJF, za katere obstaja obveznost poračuna razlike neposredno po odločbi Ustavnega sodišča RS, poračun opravi na način določen v 2. členu. Navedenim uživalcem in uživalcem po tem členu tožena stranka izplača razliko v dveh obrokih, in sicer v višini 20 % razlike ob izplačilu pokojnine za mesec junij 2013 in v višini 80 % razlike ob izplačilu pokojnine za mesec maj 2014. 8. Ob upoštevanju prej navedenega je tožena stranka tožniku dne 24. 6. 2013 izdala izpodbijano odločbo, s katero je bila ugotovljena višina invalidske pokojnine za čas od 23. 3. 2013 dalje in odločeno, da se zavarovancu izplača pripadajoča razlika v znesku 388,49 EUR z izplačilom pokojnin za mesec junij 2013, pripadajoča razlika v znesku 1.553,98 EUR pa z izplačilom pokojnin za mesec maj 2014. 9. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi stališči prvostopenjskega sodišča v izpodbijani sodbi. Ustavno sodišče RS je v zadevi U-I-186/12-34 toženi stranki v III. točki izreka naložilo izdajo novih odločb, s katerimi bi tožena stranka odpravila neustavno stanje, vendar te odločbe lahko učinkujejo le za naprej. Ta del ustavne odločbe je namenjen predvsem zavarovancem, ki pravnih sredstev zoper odločbe o negativni uskladitvi pokojnin na podlagi ZUJF niso vložili, kot izhaja iz 36. in 37. točke obrazložitve. Ti zavarovanci bi namreč lahko zaradi učinkov pravnomočnosti neizpodbijanih odločb o negativni uskladitvi pokojnin trajno izgubili pravico do pokojnine glede znižanega dela, saj bi kljub razveljavitvi zakonske ureditve odločbe tožene stranke ostale v veljavi. Navedeno velja tudi za tožnika.

10. Zakonodajalec je z ZOPRZUJF odpravil posledice neustavnih zakonskih določb za nazaj tako, da je določil plačilo nastalih razlik med predhodno priznano pokojnino in negativno usklajeno pokojnino po ZUJF za nazaj v dveh obrokih. Pri tem plačila zakonskih zamudnih obresti ni predvidel (tako tudi Vrhovno sodišče RS v zadevi opr. št. VIII Ips 104/2016 z dne 12. 7. 2016).

11. Prvostopenjsko sodišče je tožbo tožnika, v delu, kjer je zahteval uskladitev pokojnine v skladu s 314. členom Zakona o službi v oboroženih silah, pravilno zavrglo, kar je obsežno obrazložilo v točkah od 15 do 21 izpodbijanega sklepa. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem le še dodaja.

12. Z dokončno odločbo z dne 18. 12. 2013, zoper katero je tožnik vložil tožbo, je bilo odločeno tudi, da bo o njegovi zahtevi z dne 20. 6. 2012 odločila Območna enota A.. Zahteva se je nanašala na to, da je tožnik zahteval usklajevanje pokojnine po vojaških predpisih oziroma po 314. členu ZOS in Pravilniku, ki na podlagi minimalne plače oficirja določajo vrednost točke. O tem je nato tožena stranka odločila s sklepom z dne 17. 2. 2014 in njegovo zahtevo zavrgla. Zoper sklep je tožnik vložil pritožbo, ki je bila zavrnjena z dokončno odločbo z dne 27. 5. 2014. Odločba je bila tožniku vročena 30. 5. 2014. Z dokončno odločbo z dne 18. 12. 2014 o tožnikovi zahtevi z dne 20. 6. 2012 torej ni bilo dokončno odločeno, dokončno je bilo odločeno z odločbo z dne 27. 5. 2014, ki je bila tožniku vročena 30. 5. 2014, tožnik zoper to odločitev, katere 30-dnevni rok za vložitev tožbe je potekel dne 30. 6. 2014, tožbe ni vložil, temveč je dokončni akt predložil sodišču šele na naroku dne 1. 9. 2015. 13. Določba 80. člena ZDSS-1 se nanaša na primere, če gre za molk organa in zavod po vložitvi tožbe izda upravni akt. V danem primeru ni šlo za molk organa ter tako ne gre za dejansko stanje, ki bi bilo subsumirano pod točko 1 do 4 80. člena ZDSS-1. Tožena stranka je s sklepom z dne 17. 2. 2014 zahtevo za ponovno odmero invalidske pokojnine po Zakonu o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev zavrgla, ker je o tej zadevi bilo že pravnomočno odločeno, odločitev je bila sprejeta na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP. Zoper navedeni sklep je tožnik dne 25. 2. 2014 vložil pritožbo, katera je bila z odločbo z dne 27. 5. 2014 zavrnjena. V odločbi pa je bil jasen pouk o pravnem sredstvu in pritožnik napoten na uveljavljanje sodnega varstva z vložitvijo tožbe pri Delovnem in socialnem sodišču v Ljubljani, Komenskega 7, Ljubljana v roku 30 dni od vročitve te odločbe.

14. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.