Jedro

Odškodnina izplačana zaradi prenehanja funkcije člana uprave je osebni prejemek po 4. alinei 1. odstavka 15. člena ZDoh.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 18.1.2001, s katero je bila zavrnjena njegova pritožba proti odločbi Davčnega urada M., Izpostave M. z dne 20.7.1998. Z njo je bil tožniku v osnovo za davek od osebnih prejemkov za odmerno leto 1997 vštet prejemek v višini 7.800.000 SIT, ki mu je bil izplačan kot odškodnina zaradi razrešitve s funkcije člana uprave.

Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe pritrjuje stališču tožene stranke, da predstavlja izplačilo (odškodnina), ki je bilo tožniku izplačano na podlagi izvensodne poravnave, sklenjene z NKB M. dne 23.12.1997, osebni prejemek po 4. alinei 1. odstavka 15. člena ZDoh, ki je po 5. alinei 1. odstavka 16. člena istega zakona osnova za davek od osebnih prejemkov. Omenjeni znesek je bil namreč tožniku izplačan zaradi njegove razrešitve s funkcije člana uprave NKB M., zato dejstvo, da sta stranki navedli, da temelji omenjeno izplačilo na 200.členu ZOR-a na odločitev ne more vplivati. Pri presoji, ali je posamezno izplačilo obdavčljivo oziroma izvzeto od obdavčitve je namreč treba upoštevati dejansko in pravno naravo izplačila.

Tožnik v pritožbi navaja, da je bila odškodnina, ki temelji na sodni poravnavi z dne 23.12.1997, izplačana izključno na podlagi 200. člena ZOR zaradi nepremoženjske škode, ki naj bi mu ob razrešitvi nastala na dobrem imenu, časti in ugledu, ki ga je užival v javnosti.

Odškodnina zato ni v zvezi z zaposlitvijo oziroma delovnim razmerjem, ki nikoli ni bilo sklenjeno. NKB M. pa je ob izplačilu odškodnine za nematerialno škodo zagrešila strokovno napako, saj mu je obračunala in plačala 25% akontacijo dohodnine. Predlaga, da se pritožbi ugodi ter da se mu povrne stroške postopka.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno odločilo in svojo odločitev tudi pravilno utemeljilo. Prejemki, od katerih se ne plačuje davka od osebnih prejemkov, so taksativno našteti v 19. členu ZDoh; med njimi ni izplačil na podlagi izvensodnih poravnav oziroma izplačil zaradi prenehanja funkcije člana uprave. Ni sporno, da temelji izplačilo na tožnikovi razrešitvi iz funkcije člana uprave, ter da delovno razmerje nikoli ni bilo sklenjeno. Zato je tudi po presoji pritožbenega sodišča sporno izplačilo pravilno opredeljeno kot drugi prejemek po 4. alinei 15. člena ZDoh, ki je osnova za davek od osebnih prejemkov po 5. alinei 1. odstavka 16. člena omenjenega zakona.

Ugovore, ki jih je tožnik pred tem navajal že v tožbi, je pravilno zavrnilo sodišče prve stopnje. Zato na drugačno odločitev nimajo vpliva.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako ne tisti, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je vrhovno sodišče pritožbo tožeče stranke na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.