Jedro

Tožena stranka se je pri svoji odločitvi o vrednosti tožnikovega premoženja pravilno oprla na podatke iz pravnomočne kazenske sodbe, iz izreka katere izhaja, da si je tožnik pridobil denarna sredstva v vrednosti najmanj 80.000,00 EUR. Ta vrednost pa presega vrednost premoženja, določeno v prvem odstavku 27. člena ZSVarPre.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem prve stopnje v kazenskem postopku Okrajnega sodišča v Ljubljani IV K 39003/2015, zaradi kaznivega dejanja po prvem odstavku 283. člena Kazenska zakonika ( KZ-1), ki jo tožnik vložil dne 19. 2. 2016. V obrazložitvi navaja, da je po vpogledu listin, ki jih je k prošnji priložil tožnik in listin, ki jih je pridobila po uradni dolžnosti, ugotovila, da ima tožnik kot samska oseba premoženje, ki presega vrednost 13.780,00 EUR, kar po določbi prvega odstavka 27. člena Zakona o socialnovarstvenih prejemkih (ZSVarPre) v povezavi s šestim odstavkom 36. člena ZSVarPre-C izključuje pravico prosilca do brezplačne pravne pomoči. Glede vrednosti tožnikovega premoženja namreč ugotavlja, da je bil tožnik s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. III K 6021/2010 z dne 9. 11. 2010 spoznan za krivega kaznivega dejanja zlorabe prostitucije po prvem in drugem odstavku 175. člena KZ-1 in kaznivega dejanja izsiljevanja po prvem in tretjem odstavku 213. člena KZ-1 ter mu je bila izrečena enotna kazen osem (8) let in pet (5) mesecev zapora ter stranska denarna kazen 32.190,00 EUR. Iz izreka te sodbe izhaja, da se je tožnik „preživljal izključno s pridobljenim delom zaslužka navedenih deklet ter v tem času na tak način pridobil najmanj 80.000,00 EUR“. Sodba je pravnomočna in je v relevantnem delu (tožnikova pridobitev 80.000,00 EUR) tudi po odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti ostala nespremenjena. Pravnomočna je tudi odločitev kazenskega sodišča, da se zavrne tožnikova prošnja za oprostitev plačila sodne takse v višini 1.886,00 EUR, v kateri se je sodišče izrecno sklicevalo na ugotovitev pravnomočne prvostopenjske sodbe, da ima tožnik denar, pridobljen s kaznivim dejanjem v višini 80.000,00 EUR, bodisi na bančnem računu v tujini, bodisi na bančnem računu kakšne njemu bližnje osebe.

2. Denarna sredstva v višini 80.000,00 EUR je tako tožena stranka upoštevala kot premoženje tožnika. Upoštevanje denarnih sredstev, katerih obstoj izhaja iz pravnomočne kazenske sodbe, kot tožnikovo premoženje v postopku dodelitve brezplačne pravne pomoči je bilo v zadevi Okrožnega sodišča v Ljubljani Bpp 1500/2015 potrjeno s sodbo Upravnega sodišča I U 1195/2015 z dne 29. 9. 2015. Ker ima torej tožnik premoženje, ki presega višino mejnega zneska 13.780,00 EUR po določbi prvega odstavka 27. člena ZSVarPre, to premoženje izključuje njegovo pravico do brezplačne pravne pomoči. Ker tožnik že z višino premoženja presega limit za odobritev brezplačne pravne pomoči, se tožena stranka ni spuščala v presojo objektivnega pogoja za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Glede na navedeno je tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči zavrnila kot neutemeljeno.

3. Tožnik se s takšno odločitvijo tožene stranke ne strinja in vlaga tožbo iz vseh tožbenih razlogov iz 27. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Navaja, da je izpodbijana odločba izdana v nasprotju z (navedenimi) določbami ZUP, ZBPP, ZSVarPre, ZUPJS in Ustave RS, zaradi česar jo je treba odpraviti. Nobeden od navedenih zakonov pristojnemu organu za dodelitev brezplačne pravne pomoči ne omogoča pridobitev kazenske sodbe in vpogleda v kazenske sodbe. Pridobivanje osebnih podatkov je namreč omejeno, saj gre hitro lahko za poseg v ustavno pravico do varstva osebnih podatkov iz 38. člena Ustave RS. Ker pristojni organ nima zakonskih pooblastil za pridobitev kazenskih sodb od sodišč in vpogleda v te kazenske sodbe, je tudi sklicevanje pristojnega organa v izpodbijanem aktu na sodbi Upravnega sodišča neupoštevno, saj sta očitno tudi ti nezakoniti. Drži, da navedena kazenska sodba subsumira navedbo, da si je tožnik pridobil najmanj 80.000,00 EUR, ki naj bi jih hranil bodisi na bančnem računu v tujini, bodisi na bančnem računu kakšne njemu bližnje osebe, vendar je to tako abstraktna ugotovitev, da je ni moč preizkusiti. Tožnik ne ve, kako naj dokaže neobstoj takšne trditve, kot da sveto zatrjuje, da tega denarja ni nikoli imel in da ga tudi sedaj nima. Ker trditev, ki je razlog za zavrnitev BPP, da ima tožnik najmanj 80.000,00 EUR na bančnem računu v tujini oziroma na računu njemu bližnje osebe, ni dovolj konkretizirana in golo zatrjevanje, da ima tožnik denar na podlagi kazenske sodbe iz leta 2010 ne vzdrži resne presoje, tožnik sodišču predlaga, da naj opravi poizvedbo na vseh bankah v tujini ali ima morebiti tožnik pri kateri od le-teh sploh odprt bančni račun in ali ga je kadarkoli v svojem življenju imel ter opravi poizvedbo tudi za njemu bližnje osebe ter tožnika zasliši, da bo tožnik lahko izpovedal, da nikoli v življenju ni imel odprtega bančnega računa na katerikoli banki v tujini. Razen tega je isto sodišče v Ljubljani z odločbama Bpp 731/2015 in Bpp 730/2015 z dne 7. 7. 2015 pravilno ugotovilo tožnikov materialni položaj in ugodilo prošnjama za bpp v drugih zadevah. Na podlagi navedenega sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek.

4. Tožba ni utemeljena.

5. Pri odločanju o prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči (BPP) se ugotavlja finančni položaj prosilca in drugi pogoji, določeni s tem zakonom (tretji odstavek 11. člena ZBPP). V obravnavani zadevi je tožena stranka ugotavljala tožnikovo premoženje na podlagi določb 14. člena ZBPP. Po določbah 14. člena ZBPP se za ugotavljanje finančnega in premoženjskega pogoja prosilca uporabljajo določbe ZSVarPre. V skladu z določbo prvega odstavka 27. člena ZSVarPre se brezplačna pravna pomoč ne dodeli osebi, katere premoženje dosega ali presega vrednost 13.780,00 EUR.

6. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Tožena stranka se je pri svoji odločitvi o vrednosti tožnikovega premoženja pravilno oprla na podatke iz (navedene) pravnomočne kazenske sodbe, iz izreka katere izhaja, da si je tožnik pridobil denarna sredstva v vrednosti najmanj 80.000,00 EUR. Ta vrednost pa presega vrednost premoženja, določeno v prvem odstavku 27. člena ZSVarPre. Zato je zaključek tožene stranke, da tožnik premoženjskega pogoja za dodelitev brezplačne pravne pomoči ne izpolnjuje, pravilen. Ker je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik premoženjskega pogoja za dodelitev brezplačne pravne pomoči ne izpolnjuje, je tudi pravilno postopala, ko ni ugotavljala (nadaljnjega) objektivnega pogoja za dodelitev brezplačne pravne pomoči. 7. Sodišče zato tožbene ugovore zavrača kot neutemeljene. Neutemeljen je tožbeni ugovor, da tožena stranka na podlagi določb zgoraj citiranih zakonov nima zakonskega pooblastila za pridobitev kazenske sodbe in za vpogled v kazensko sodbo. Zakonsko pooblastilo, da preveri podatke v prošnji in da pridobi podatke od državnih organov in organizacij, ima namreč pristojni organ za brezplačno pravno pomoč, ki odloča o obravnavani prošnji, v določbah 33. člena ZBPP. Zato se tožnik ne more uspešno sklicevati na nezakonito pridobitev kazenske sodbe oziroma na nezakonito pridobivanje podatkov. Tukajšnje sodišče pa je že v izpostavljeni sodbi I U 1195/2015 navedlo, da je sodbo, skladno z določbami 169. člena ZUP, šteti za javno listino, ki dokazuje tisto, kar se v njej potrjuje ali določa. 8. Sodišče ob upoštevanju pravila, da je trditveno in dokazno breme na strani tožnika, ni sledilo njegovemu predlogu, da opravi poizvedbo na vseh bankah v tujini o tem, ali ima morebiti tožnik pri kateri od teh odprt bančni račun in poizvedbo o tem, ali ga je kdaj imel. Enako velja tudi za poizvedbo za tožniku bližnje osebe. Tako zatrjevane navedbe bi namreč moral izkazati oziroma dokazati tožnik sam. Prav tako bi moral tožnik sam izkazati svoje tožbene trditve, da denarja nima in da ga nikoli ni imel, česar pa ni storil. Glede na to, da je bila odločilna okoliščina v obravnavanem primeru, da si je tožnik s kaznivim dejanjem pridobil denarna sredstva v vrednosti najmanj 80.000,00 EUR, kar je šteti za njegovo premoženje, po presoji sodišča pravilno ugotovljena, v postopku ni bilo potrebe za zaslišanje tožnika.

9. Na drugačno odločitev v zadevi tudi ne more vplivati tožbena navedba, da naj bi isto sodišče z navedenima odločbama ugodilo njegovima prošnjama za bpp v drugih dveh zadevah.

10. Ker je odločitev tožene stranke po presoji sodišča pravilna in zakonita, je sodišče tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.