Jedro

V postopku izdaje izpodbijanega sklepa podane navedbe tožnice kot dolžnikove dolžnice, da dolg še ni zapadel v plačilo ter da znesek dolga, naveden v sklepu o izvršbi, ni pravilen, so pavšalne in z ničemer izkazane. Listinska dokazila, ki jih je tožnica priložila k tožbi, ter predlog za njeno zaslišanje, so nedopustne novote iz tretjega odstavka 20. člena ZUS-1. Laičnost stranke ni okoliščina, na podlagi katere bi bila tožnici odvzeta možnost, da navaja dejstva in predlaga dokaze že v postopku pred izdajo akta. Sicer pa se sodišče strinja s toženko, da tožnice ni mogoče šteti za prava neuko stranko iz 7. člena ZUP. Gre za osebo, ki je hkrati direktorica davčnega dolžnika in stranka posojilne pogodbe. Iz njenega ugovora v davčnem postopku izhaja, da ji je bila v tem postopku na voljo pravna in računovodska pomoč, ki pa je očitno ni uporabila oziroma je ta zatajila.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške upravnega spora.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Finančna uprava Republike Slovenije sklenila, da se dolžniku A. d.o.o. opravi davčna izvršba dolžnega zneska, ki znaša na dan 21. 10. 2014 z glavnico, zamudnimi obrestmi in stroški sklepa skupaj 13.498,90 EUR. Davčna izvršba se izvrši z rubežem dolžnikovih terjatev, ki jih ima do B.B. (tožnice) na podlagi posojilne pogodbe v znesku 7.600,00 EUR in datumom zapadlosti 31. 12. 2013. Davčni organ v izreku sklepa citira še izvršilne naslove z datumom izvršljivosti, zneskom v EUR in obračunom obresti, ki se izterjujejo.

2. V obrazložitvi se sklicuje na 143. in 145. člen Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Pojasnjuje, da iz knjigovodskih evidenc davčnega organa izhaja, da zavezanec v predpisanem roku ni poravnal obveznosti, ki so navedene v izreku tega sklepa. Zato je bilo zoper njega potrebno začeti postopek davčne izvršbe. V nadaljevanju se sklicuje na 96. člen ZDavP-2, njegov 152. in 93. člen. Pojasnjuje še, da se po določilih 173. člena ZDavP-2 s sklepom o izvršbi dolžniku zarubi terjatev, ki jo ima do svojega dolžnika do višine njegovega dolga.

3. Ministrstvo za finance je svojo odločbo št. DT 499-29-1230/2014-2 z dne 29. 1. 2015 ugovor tožnice zoper izpodbijani sklep o davčni izvršbi kot neutemeljen zavrnilo. Ugotavlja, da se v tem postopku presoja pravilnost in zakonitost sklepa o izvršbi z rubežem denarne terjatve, ki jo ima davčna dolžnica A. d.o.o. do B.B., in ki izhaja iz posojilne pogodbe z dne 1. 1. 2013 v znesku 7.600,00 EUR. Glede navedbe dolžničine dolžnice, da navedeni dolg še ni zapadel v plačilo, ter da znesek dolga, naveden v sklepu o izvršbi, ni pravilen, pritožbeni organ ugotavlja, da so navedbe pavšalne in z ničemer izkazane. Zato se do njih niti ne more opredeliti. Dolžničina dolžnica namreč ni predložila nobenega dokaza za svoje trditve. Pojasnjuje, da je v sporni posojilni pogodbi določeno, da bi morala dolžničina dolžnica vrniti posojilo do 31. 12. 2013. Na omenjeni podlagi pritožbeni organ meni, da dolžničina dolžnica ni uspela z ugovorom, da je zarubljena terjatev sporna. To pa pomeni, da njen ugovor ne more vplivati na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa o izvršbi.

4. Tožnica v tožbi navaja, da je zoper izpodbijani sklep pravočasno in laično ugovarjala. Namesto, da bi sporno dokumentacijo za svoje navedbe poslala toženi stranki, je slednje posredovala takratnemu pravnemu zastopniku in računovodstvu davčnega dolžnika A. d.o.o. Iz ugovora pa je mogoče ugotoviti, da je ta laičen. Zato bi ga moral drugostopni organ kot takega tudi obravnavati. V nadaljevanju se sklicuje na četrti odstavek 7. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Tožnica meni, da bi jo v predhodni fazi, ko ni imela pravnega zastopnika v tej zadevi, tožena stranka morala pozvati, da pritožbo ustrezno dopolni oziroma svoje navedbe izkaže z listinami. To utemeljuje tudi na podlagi 67. člena ZUP o nepopolni vlogi. Skladno z ZUP bi drugostopni organ moral po ugovoru tožnice izpeljati tudi poseben ugotovitveni postopek in ne skrajšanega. Tožnico bi moral v postopku tudi zaslišati. Omenjene zakonske obveznosti pa je tožena stranka opustila. Zato tožeča stranka meni, da je v zadevi prišlo do absolutno bistvene kršitve upravnega postopka po 3. točki drugega odstavka 237. člena ZUP. Kršeno je tudi načelo zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP. Sodišču predlaga, naj tožnico zasliši, saj se bo lahko naslovno sodišče v celoti prepričalo najmanj v laičnost tožnice. Prilaga še aneks k posojilni pogodbi ter predloge za medsebojno kompenzacijo, pogodbo o asignaciji z dne 31. 1. 2014 ter blagajniški prejemek z dne 5. 2. 2014. Meni, da je bilo napačno ugotovljeno dejansko stanje. Tožena stranka pa je tudi napačno uporabila materialne predpise. Po njenem terjatev iz naslova posojila ob izdaji izpodbijanega sklepa še ni zapadla, pa tudi višina navedene terjatve je bila napačna.

5. Glede na navedeno tožeča stranka sodišču predlaga, da njeni tožbi v celoti ugodi, izpodbijano odločbo odpravi, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške upravnega spora.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da v celoti prereka tožbene navedbe tožeče stranke in vztraja pri razlogih iz obrazložitve upravnega sklepa in odločbe. Meni, da v zadevi ni mogoče govoriti o laičnem ugovoru, saj je bila tožnica ena izmed pogodbenih strank posojilne pogodbe, hkrati pa je tudi odgovorna oseba pravne osebe, ki je posojilo dala. Kot taka je vsekakor morala vedeti, da so njene navedbe v ugovoru zgolj pavšalne. Ugovora pa tudi ni mogoče šteti kot nepopolnega, saj je iz njega razvidno, zoper kaj je tožeča stranka ugovarjala. Iz samega ugovora tudi ne izhaja, da bi mu imela tožeča stranka namen karkoli priložiti. V ugovoru tudi ni predlagala nobene izvedbe dokazov, ki bi utegnili razjasniti situacijo. Sodišču zato predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

7. Tožnica je v nadaljnji pripravljalni vlogi vztrajala na svojem stališču glede laičnosti.

8. Sodišče je na podlagi 2. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 v zadevi odločilo brez glavne obravnave.

9. Tožba ni utemeljena.

10. Sodišče se z dejanskimi in pravnimi ugotovitvami obeh davčnih organov v izpodbijanem sklepu oziroma odločbi organa druge stopnje strinja in jih na tem mestu, da ne bi prišlo do ponavljanja, v smislu 71. člena ZUS-1 ponovno ne navaja.

11. Glede listinskih dokazil, ki jih je tožnica priložila k tožbi oziroma predloga za njeno zaslišanje, pa sodišče pripominja, da gre za nedopustno tožbeno novoto iz tretjega odstavka 20. člena ZUS-1. Sodišče tožbenih navedb glede dejstev, ki bi jih tožnica lahko uveljavljala že v postopku izdaje izpodbijanega akta, ni zavezano vsebinsko presojati. Laičnost stranke po mnenju sodišča tudi ni okoliščina, na podlagi katere bi bila tožnici odvzeta možnost, da navaja dejstva in predlaga dokaze že v postopku pred izdajo akta. Sodišče se pri tem strinja s toženo stranko, da tožnice ni mogoče šteti za prava neuko stranko iz 7. člena ZUP. Gre za osebo, ki je hkrati direktorica davčne zavezanke in stranka posojilne pogodbe. Iz njenega ugovora v davčnem postopku pa izhaja, da ji je bila v tem postopku na voljo tudi pravna in računovodska pomoč, ki pa je očitno ni uporabila oziroma je ta zatajila. Do kršitve 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP po mnenju sodišča tako ni prišlo, saj je bila tožnici dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah pomembnih za izdajo odločbe, kar je tudi izkoristila. Dejstva, da pri svojem ugovoru ni bila uspešna, pa ni mogoče pojasnjevati z zatrjevano laičnostjo tožnice, niti ne more predstavljati bistvene kršitve pravil postopka. V zadevi so bili podani tudi pogoji za izpeljavo skrajšanega ugotovitvenega postopka po prvem odstavku 144. člena ZUP, zato ga je davčni organ lahko uporabil. Tudi dejansko stanje je bilo po mnenju sodišča pravilno ugotovljeno, materialno pravo pa pravilno uporabljeno.

12. Po povedanem sodišče ugotavlja, da je izpodbijani sklep pravilen in na zakonu utemeljen. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

13. Izrek o stroških upravnega spora temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.