Jedro

Ker tožnici ni bilo podaljšano začasno zatočišče iz razlogov, navedenih v 5. členu Uredbe o določitvi začasnega zatočišča za državljane BiH, ki jo je Ustavno sodišče odpravilo, je potrebno odpraviti tudi škodljive posledice, ki so nastale tožnici zaradi neustavnosti uredbe.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Celju, št. U 2915/97 z dne 25.1.1999, se spremeni tako, da se tožbi ugodi, odločba tožene stranke z dne 28.10.1997 se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 65/97, v nadaljevanju ZUS), zavrnilo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 28.10.1997. S to odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnice zoper odločbo Upravne enote V. z dne 9.9.1997, s katero je organ prve stopnje zavrnil njeno vlogo za priznanje začasnega zatočišča. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče sledilo odločitvi tožene stranke, ki tožnici ni priznala začasnega zatočišča, ker ji je karton začasnega begunca prenehal veljati dne 31.7.1997. Z Zakonom o začasnem zatočišču (Uradni list RS, št. 20/97, v nadaljevanju ZZZat), so bili določeni pogoji in način pridobitve začasnega zatočišča. Z Uredbo o pridobitvi začasnega zatočišča za državljane Republike BiH (Uradni list RS, št. 41/97 in 31/98, v nadaljevanju uredba), izdano na podlagi 30. člena ZZZat, pa je bilo določeno, kateri državljani Republike BiH, ki so bili zaradi vojnih razmer v tej državi pred uveljavitvijo ZZZat evidentirani kot begunci pri Rdečem križu Slovenije, lahko pridobijo začasno zatočišče, po kakšnem postopku in za koliko časa oziroma kateri državljani BiH začasnega zatočišča ne morejo pridobiti. Iz upravnih spisov je sodišče razbralo, da je tožnici potekel karton začasnega begunca dne 31.7.1997. Urad za begunce pri Vladi RS je v skladu z 8. členom uredbe izdal mnenje, da tožnica ni upravičena do začasnega zatočišča. To mnenje temelji na 5. členu uredbe, po katerem državljani BiH, ki so evidentirani pri Rdečem križu Slovenije in imajo karton začasnega begunca, veljaven do 31.7.1997, ne morejo pridobiti začasnega zatočišča. V svoji pritožbi tožnica uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlaga, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbi ugodi. Tožnica se namreč v BiH dejansko nima kam vrniti. Navedba sodbe, da se posamezniki morajo vrniti v entiteto, od koder so prišli, ne pa na svoje domove (pravica izhaja iz Daytonskega sporazuma), je nesprejemljiva in v nasprotju z dogovorom med Visokim komisariatom Združenih narodov za begunce (UNHCR) in Republiko Slovenijo. Vračanje beguncev na območje, kjer je večina prebivalcev njihove nacionalnosti, ne pa na njihove domove, pomeni kršitev 7. aneksa mirovnega sporazuma, potrjuje delitev države in tako zmanjšuje možnost, da se bodo begunci sploh še kdaj vrnili na svoje domove. Uredba, ki je začela veljati 12.6.1997, ne omogoča individualnega obravnavanja možnosti posameznika, da se vrne na svoj dom v BiH, zaradi česar je sporna in v nasprotju z mednarodnimi dogovori. UNHCR razmer v BiH še ni razglasil za varne, vračanje beguncev na takšna ozemlja pa pomeni kršitev temeljnih človekovih pravic - načela nevračanja. Tožničino vlogo bi bilo zato potrebno obravnavati individualno po določbi ZUP, ne pa se kar na splošno sklicevati na določbe ZZZat in uredbe.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Ustavno sodišče Republike Slovenije je z odločbo, št. U-I-200/00-6 z dne 28.9.2000 (Uradni list RS, št. 94/2000) razveljavilo 30. člen Zakona o začasnem zatočišču in odpravilo Uredbo o določitvi začasnega zatočišča za državljane BiH. Ustavno sodišče je še odločilo, da lahko vsakdo, ki so mu nastale škodljive posledice s posamičnim aktom, sprejetim na podlagi odpravljene uredbe, zahteva njihovo odpravo pri pristojnem organu v roku treh mesecev od objave odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije. Z razveljavitvijo 30. člena ZZZat in z odpravo uredbe so za državljane BiH, ki so na dan uveljavitve ZZZat (25.4.1997) imeli veljavni karton začasnega begunca, prenehali veljati pogoji, ki jih je za pridobitev začasnega zatočišča določala uredba. Navedeni državljani BiH torej lahko pridobijo oziroma jim je lahko podaljšano začasno zatočišče, če izpolnjujejo pogoje, določene v ZZZat oziroma pri njih niso podani pogoji iz 4. člena ZZZat. Z razveljavitvijo zakonskega pooblastila in odpravo uredbe je prenehala veljati pravna podlaga, na podlagi katere so odločali upravno sodišče ter upravna organa. Ustavno sodišče je v svoji odločbi še povdarilo, da je uredbo odpravilo (in ne razveljavilo) iz razloga, da se odpravijo tudi škodljive posledice, ki so nastale posamezniku zaradi neustavnosti uredbe. V konkretnem primeru pa tožnici ni bilo podaljšano začasno zatočišče prav iz razlogov, navedenih v 5. členu uredbe. Zato bo morala tožena stranka ponovno odločiti o pritožbi tožnice zoper odločbo Upravne enote V., saj so z odpravo uredbe za državljane BiH prenehali veljati tudi vsi roki, določeni za odločitev o podaljšanju začasnega zatočišča. O pritožbi bo morala odločiti skladno z določbo 3. odstavka 60. člena ZUS.

Ker je po odločitvi sodišča prve stopnje Ustavno sodišče RS odpravilo uredbo, na podlagi katere je bila zavrnjena tožničina tožba, je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 2. odstavka 77. člena ZUS spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je tožničini tožbi ugodilo in odpravilo odločbo tožene stranke.